Jedro

Omejitve in zahteve, ki jih določa ZGO-1, so torej naslovljene izključno na investitorje, ki nameravajo kot investitor postaviti določen objekt in ne na dobavitelje gradbenega materiala oziroma izvajalce gradnje. Zato bi se v obravnavanem primeru tožena stranka morala sama pozanimati, ali za postavitev rastlinjaka na svojem zemljišču potrebuje ustrezna upravna dovoljenja in te dolžnosti ne more prevaliti na tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 428,38 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 18519/2016 z dne 26. 2. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka (1). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.693,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi ugotovitve, da sta pravdni stranki dne 16. 12. 2013 sklenili pogodbo o izdelavi in dobavi plastenjaka, da je tožena stranka plačala avans, tožeča stranka pa je po izpolnitvi pogodbe, dobavi plastenjaka toženi stranki, upravičena do preostanka plačila. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov (predvsem zaslišanja strank) v smeri, da je pogodba o dobavi plastenjaka nična, ker je odpadla pogodbena podlaga oziroma je njen predmet nedopusten. Za postavitev predmetnega rastlinjaka je bilo namreč potrebno gradbeno dovoljenje, kar naj bi tožeča stranka toženi stranki zamolčala oziroma ji je lažno zatrjevala, da lahko plastenjak postavi brez pridobitve gradbenega dovoljenja.

6. 39. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (kavzo) in da je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predmet pogodbe med pravdnima strankama (A1) izdelava in dobava rastlinjaka z merami in značilnostmi, kot so navedene v tej pogodbi. Podlaga te pogodbe je torej, da tožena stranka pridobi izdelan rastlinjak v last in posest, tožeča stranka pa plačilo. Gre za običajno in v vseh ozirih povsem dopustno podlago pogodbe, na katere veljavnost okoliščina, ali je bilo potrebno za postavitev steklenjaka pridobiti gradbeno dovoljenje, nima nobenega vpliva. Tudi predmet pogodbe iz istih razlogov ni bil nedopusten, nemogoč ali nedoločen (34. člen OZ). Ker torej pogodba, sklenjena med pravdnima strankama v nobenem primeru ni bila nična, je bilo izvajanje dokazov z zaslišanjem strank oziroma prič v tej smeri nepotrebno.

7. Tudi če bi držalo, da bi tožeča stranka zavedla toženo stranko, da lahko rastlinjak postavi brez gradbenega dovoljenja, bi bil to kvečjemu lahko razlog za razveljavitev pogodbe (49. člen OZ), pri čemer pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti (99. člen OZ). Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka tista, ki bi se morala pred sklenitvijo pogodbe s tožečo stranko pozanimati, ali je za njegovo postavitev potrebno gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje mora v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1), ki zaradi zasledovanja javnega interesa pri gradnji določa omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja z nepremičninami, pridobiti investitor.“ Omejitve in zahteve, ki jih določa Zakon o graditvi objektov, so torej naslovljene izključno na investitorje, ki nameravajo kot investitor postaviti določen objekt in ne na dobavitelje gradbenega materiala oziroma izvajalce gradnje. Zato bi se v obravnavanem primeru tožena stranka morala sama pozanimati, ali za postavitev rastlinjaka na svojem zemljišču potrebuje ustrezna upravna dovoljenja in te dolžnosti ne more prevaliti na tožečo stranko.

8. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom v višini 750 OT za odgovor, 2 % materialni stroški in 22 % DDV.