Jedro

Ker obsojenčevih vlog (pobud) ni mogoče šteti za zahtevo za varstvo zakonitosti, tudi vloge njegove žene z dne 25.9.1997 (obsojenec je pred tem umrl) ni mogoče obravnavati kot dopolnitve njegove zahteve za varstvo zakonitosti, temveč kot njeno zahtevo. Ker pa je bila vložena po preteku roka, določenega v 559. členu ZKP, jo je bilo treba kot prepozno zavreči.

Izrek

Zahteva T.Š., žene obsojenega R.Š., za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil R.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51 in mu je bila za to kaznivo dejanje izrečena kazen 3 leta strogega zapora. Z isto sodbo je bila obsojencu preklicana prejšnja pogojna obsodba, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2. in 1. odstavku 250. člena KZ-51 izrečena kazen 2 leti zapora s preizkusno dobo 4 let, in mu je bila nato izrečena enotna kazen 4 leta in 3 mesece strogega zapora.

Obs. R.Š. je dne 2.12.1994 vložil na Javno tožilstvo Republike Slovenije pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo vojaškega sodišča. To pobudo je vrhovni državni tožilec B.Š. 4.1.1995 odstopil Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da jo šteje kot zahtevo obsojenca za varstvo zakonitosti. Obsojenec, ki je bil obveščen, da po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) lahko sam vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, je dne 26.6.1995 prvostopenjskemu sodišču poslal vlogo, ki jo je označil kot "pobudo za varstvo zakonitosti". V nobeni od teh vlog obsojenec ni navedel, katere kršitve zakona uveljavlja.

Iz podatkov spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da v času vložitve vlog (pobud) obsojeni R.Š. ni razpolagal s pravnomočno sodbo vojaškega sodišča, s katero je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 118. člena KZ-51. Zato je Okrožno sodišče v Ljubljani od več državnih organov v Republiki Sloveniji poskušalo pribaviti to sodbo, vendar brez uspeha. Obsojenec je sicer naknadno uspel pridobiti sodbo sodišča druge stopnje (Vrhovnega vojaškega sodišča), ki jo je dne 19.9.1995 poslal Okrožnemu sodišču v Ljubljani, medtem ko je sodbo sodišča prve stopnje (Vojaškega sodišča v Zagrebu) Okrožno sodišče v Ljubljani uspelo pribaviti šele 20.5.1997, ko je bilo ugodeno zaprosilu tega sodišča z dne 19.9.1995 in 25.7.1996 pravosodnim organom Republike Hrvaške. Po opravljenem prevodu pribavljene sodbe je Okrožno sodišče v Ljubljani 15.9.1997 zahtevalo od pooblaščencev T.Š., žene obsojenega R.Š., ki je 26.2.1996 umrl, da obsojenčevo vlogo, ki jo je naslovil kot zahtevo za varstvo zakonitosti, dopolnijo.

Skladno z navedeno zahtevo je T.Š. po svojih pooblaščencih poslala 25.9.1997 Okrožnemu sodišču v Ljubljani dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razloge iz 1. in 2. točke 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo vojaškega sodišča spremeni tako, da obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 118. člena KZ-51. Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, podano po obsojencu in njegovi vdovi, zavrne kot neutemeljeno, ker je že iz obrazložitve dopolnjene zahteve razvidno, da oprostilne sodbe v tej zadevi ni možno izreči, saj obravnavano dejanje predstavlja najmanj kaznivo dejanje žalitve države, njenih organov in predstavnikov po 174. členu KZ-51. Vrhovno sodišče je zahtevo T.Š. za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno iz naslednjih razlogov: Po prehodni določbi 559. člena ZKP so lahko obsojenci zoper sodbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi zakona, to je v času od 1.1.1995 do 1.1.1997. Po obsojenčevi smrti pa so to izredno pravno sredstvo lahko vložile tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP, med katere spada tudi žena obsojenca (1. odstavek 421. člena ZKP). Ker Vrhovno sodišče v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti ne ugotavlja kršitev zakona po uradni dolžnosti (1. odstavek 424. člena ZKP), bi morala biti v predmetni kazenski zadevi do izteka navedenega dveletnega roka, to je do 1.1.1997, vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki bi jo bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Niti vloge (pobude) obs. R.Š. z dne 2.12.1994, niti njegove vloge (pobude) z dne 26.6.1995, pa ni mogoče šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti, saj v nobeni vlogi ni navedeno, kakšne kršitve zakona naj bi zagrešilo vojaško sodišče; prvonavedena vloga pa je bila tudi vložena še v času, ko obsojenci sploh niso imeli pravice vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker v času, ko je obs. R.Š. vložil svoji vlogi (pobudi) niti on niti Okrožno sodišče v Ljubljani nista razpolagala s pravnomočno sodbo vojaškega sodišča, prvostopenjsko sodišče tudi ni moglo v smislu določil 76. člena ZKP obsojenca pozvati, naj vlogo dopolni. Obe obsojenčevi vlogi sta tedaj vsebinsko lahko pomenili le njegovo zahtevo v smislu določbe 201. člena Sodnega reda za obnovo spisa vojaškega sodišča, in ju je prvostopenjsko sodišče tako tudi obravnavalo, ko je izdalo sklep z dne 25.7.1996 o obnovi kazenskega spisa vojaškega sodišča. Šele po pribavi sodbe, s katero je bil obsojeni R.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 118. člena KZ-51, je prvostopenjsko sodišče lahko pozvalo obsojenčevo ženo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, vendar pa je takrat že potekel rok iz 559. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti v obsojenčevo korist bi zato v tej kazenski zadevi lahko vložil le vrhovni državni tožilec, ki pri vložitvi tega izrednega pravnega sredstva časovno ni omejen z nobenim rokom.

Glede na to, da vlog (pobud) obs. R.Š. ni mogoče šteti za zahtevo za varstvo zakonitosti, tudi vloge T.Š. z dne 25.9.1997 ni mogoče obravnavati kot dopolnitev obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti, temveč kot njeno zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker pa je bila vložena že po preteku zakonskega roka, jo je moralo Vrhovno sodišče kot prepozno zavreči (2. odstavek 423. člena v zvezi s 559. členom ZKP).