Jedro

Za delni umik tožbe ne veljajo pravila o zmanjšanju tožbenega zahtevka, temveč pravila o umiku tožbe, zato je zanj potrebna toženčeva privolitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico uporabe parcele št. 59/1.S, ki obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 770/2, 770/4, 59/4.S k.o. M, ki so last tožeče stranke, še posebej pa je dolžna s parcele št. 59/1.S k.o. M odstraniti traktor.

Pritožbo zoper sodbo po svojem pooblaščencu vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je zaključek sodišča, da traktor stoji na parceli št. 59/1.S, napačen. Poleg tega planirna deska, za katero je izvedenec ugotovil, da se nahaja na tej parceli, ne ovira tožečo stranko v njeni služnostni pravici. Gre za majhno stvar, zato tožeča stranka niti nima pravnega interesa za tak tožbeni zahtevek, poleg tega pa ta ni preciziran, saj govori le o traktorju, ne pa tudi o planirni deski. Pritožnica nadalje izpodbija odločitev sodišča glede spremembe tožbe, saj je tožnik na ta način prikril umik tožbe, ki mu je toženka nasprotovala. Opozarja tudi na postopkovno kršitev, saj se sodba glasi na pokojnega prvotnega tožnika, namesto na njegove pravne naslednike, izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede izvedenskega mnenja, saj se ta praviloma zaslišuje ustno na naroku, pa tudi stroškovno odločitev, saj bi sodišče moralo upoštevati, da bi tožnica s prvotno postavljenim zahtevkom v celoti propadla. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pravočasni dopolnitvi pritožbe, ki jo vlaga toženka sama, ta le ponavlja pritožbene navedbe, da služnost tožeče stranke na njeni nepremičnini ni popolna, da tudi sicer ni preprečevala njenega izvrševanja, sodišče pa prav tako ne bi smelo dovoliti spremembo tožbe, ker je tej nasprotovala.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba pravilno opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko je sodišče delni umik tožbe (188. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) obravnavalo kot spremembo tožbenega zahtevka (184. člen ZPP). Tožeča stranka je sprva navedla, da je toženka na parceli št. 770/3 postavila traktor, na parceli št. 783 pa železna vrata, s čimer je posegla v njeno služnostno pravico. Nato pa je tožnik spremenil zahtevek tako, da je kršitev služnostne pravice uveljavljal za parcelo št. 59/1.S, na kateri naj bi toženka postavila traktor. Takšno ravnanje tožeče stranke predstavlja spremembo tožbe v delu, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice s postavitvijo traktorja, saj je bila v tem delu spremenjena dejanska podlaga tožbe in posledično tožbenega predloga, hkrati pa gre za delni umik tožbe in sicer v delu, ki se nanaša na parcelo št. 783, kateremu pa je tožena stranka izrecno nasprotovala. Ker je sodišče delni umik tožbe, za katerega veljajo pravila o umiku (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 203-204, 215) napačno štelo za spremembo tožbe, je s tem iz obravnavanja izpustilo del tožbenega zahtevka (glede kršitve služnostne pravice na služeči parceli 783), s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožbeno sodišče pa se sicer strinja z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da traktor stoji na parceli št. 59/1.S. Iz izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da se na tej parceli nahaja planirna deska, kar je vsekakor mogoče šteti za pritiklino traktorja po določbi 17. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ), saj služi njenemu gospodarskemu namenu in zato deli usodo glavne stvari. Tožbeni zahtevek je dovolj precizno oblikovan, pa tudi sicer zadošča, da meri na prepoved vsakršnega poseganja v služnostno pravico. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 245. člena SPZ, po kateri lahko služnostni upravičenec uporablja stvar v obsegu, ki izhaja iz pravnega, ki je podlaga za njegovo ustanovitev. Iz sklepa R 156/62 z dne 4.2.1963 izhaja, da si je tožnik izgovoril prosto uporabo dvorišča na parceli 59/1.S, pri čemer iz zaslišanje tožeče stranke in skice izvedenca izhaja, da je dvorišče ozko, da gre v tem delu za dovozno pot k hiši in da tudi planirna deska ovira njegovo uporabo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka nima pravnega interesa za postavitev tožbenega zahtevka, ker gre za premajhno stvar, saj takšnega pogoja Zakon o pravdnem postopku ne postavlja. Sodišče namreč ne sme odreči odločitve o zahtevku za katerega je pristojno (drugi odstavek 2. člena ZPP), vprašanje pravnega interesa pa se postavlja le v zvezi z vprašanjem pravne koristi pri ugotovitvenih zahtevkih (181. člen ZPP), ki pa v predmetni zadevi ni bil postavljen. Toženka je v zvezi z vprašanjem postavitve traktorja sicer ugovarjala, da skica izvedenca ne odraža realnega stanja, saj seboj ni imel merila, vendar pa je izrecno predlagala, da sodišče njene pripombe le upošteva, ko bo odločalo o tožbenem zahtevku, ne pa tudi, da naj izvedenec svoje mnenje dopolni. Stranka je namreč tista, na kateri je skladno z razpravnim načelom breme navajanje dejstev in predlaganja ustreznih dokazov (7. in 212. člen ZPP), sicer pa je sodišče dolžno izvedenca pozvati na dopolnitev mnenja le v primeru iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem–2006, 2. knjiga, str. 500-501). Drži sicer, kot navaja pritožba, da izvedenci mnenje praviloma podajajo ustno na obravnavi in ne pisno, vendar to ni bistveno za njen ugovor, kjer gre za vprašanje dopolnitve izvedeniškega mnenja. Kljub temu pa sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbo pojasnjuje, da se je v praksi izoblikovalo stališče, po katerem izvedenci svoje mnenje praviloma podajajo pisno izven naroka, s takšnim načinom izvedbe dokaza, pa toženki ni bilo prekršena pravica do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka se je ves čas zavedala, da bo izvedenec svoje mnenje podal v pisni obliki, pri ogledu spornega predmeta ji je bilo omogočeno sodelovanje, kasneje pa tudi podajanje pripomb na izdelano mnenje (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem–2006, 2. knjiga, str. 497).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče naj v novem sojenju najprej odloči o predlagani spremembi tožbe, upoštevajoč zgoraj obravnavana pravila o delnem umiku in spremembi tožbe, nato pa naj ponovno obravnava postavljeni zahtevek. Pri tem naj pri izdelavi sodbe pazi, da se bo ta glasila na pravne naslednike tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.