Jedro

Dalj časa trajajoča bolniška odsotnost delavca z dela, tudi če delavec zaradi bolezni ne bo več sposoben opravljati dela na svojem delovnem mestu (saj zaradi zdravstvenih težav ne sme več prihajati v stik z moko), ne predstavlja razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 203.230,00 SIT zniža na znesek

183.724,80 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 3.4.2003 in to odpoved razveljavilo. Nadalje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 1.4.2000 še vedno v veljavi in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu povrne plačo oz. nadomestilo plače, in sicer od poteka odpovednega roka dalje do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto mesečne plače (od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, v 8 dneh. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini

203.230,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče za nastalo stanje v celoti obremenilo toženo stranko, pri tem pa ni upoštevalo 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), ki določa, da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. To velja tudi za nevarnost, ki ogroža zdravje delavca.

Zaključek sodišča, da ni pomembno, če tožnik o svojih težavah ni obvestil tožene stranke, ni utemeljen. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo za sporno zadevo odločilno, da tožena stranka tožnika ni napotila na zdravniški pregled. Tožnik je bil namreč pred sprejemom v delovno razmerje očitno zdrav in ni kazal znakov bolezni, tudi po tem pa je več kot dve leti normalno delal. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ZDR odpovednega razloga, kot ga je v konkretni zadevi uporabila tožena stranka, ne pozna. V danem primeru bi se lahko tudi zgodilo, da bi tožnik opravil zdravniški pregled, ko je začel z delom, in bi se šele po poteku časa ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za delo iz zdravstvenih razlogov. Tožena stranka v takšnem primeru ne more nositi vseh posledic, zlasti glede na to, da delovnih mest pri toženi stranki, kjer bi delavec ne prihajal v stik z moko, ni. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je bil razlog, da za tožnika ni ustreznega delovnega mesta, znan že ob sklenitvi delovnega razmerja.

V odgovoru na tožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je zbolel in je bil dalj časa v bolniškem staležu. To ne more biti utemeljen odpovedni razlog, hkrati pa predstavlja tudi diskriminatorno ravnanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki 1.4.2000 za delo na delovnem mestu "pek pekovskega peciva II". Zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo ni opravil. Delo na svojem delovnem mestu je opravljal brez prekinitve do 9.9.2001, kasneje pa je bil v bolniških staležih, oz. neprekinjeno v bolniškem staležu od

14.5.2002. Zaradi daljšega bolniškega staleža je njegov lečeči zdravnik predlagal tudi uvedbo postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v tem postopku pa mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z odločbo z dne 21.2.2002 ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je zaključil, da za svoje delo ni bil zmožen že ob nastopu zaposlitve. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor pred odpovedjo 11.3.2003, mu zagovor omogočila 19.3.2003 in dne 3.4.2003 odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 88. člena ZDR - ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (in ne morda zaradi tega, ker naj bi zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi in ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku tožnika.

Pri tem je najprej ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna tožnika napotiti na zdravniški pregled pred zaposlitvijo in mu v ta namen izdati napotnico. Očitek tožniku, da o svojih zdravstvenih težavah ni obvestil delodajalca, je štelo za nepomemben, saj je bila tožena stranka tista, ki je pogodbo o zaposlitvi ponudila v podpis tožniku in bi se že takrat morala prepričati, ali izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja ali ne, s tem pa je prevzela riziko zaposlitve nase. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da ZDR med odpovednimi razlogi ne pozna takšnega odpovednega razloga, sicer pa tožnik uživa posebno pravno varstvo, saj je bil in je še vedno odsoten z dela zaradi bolezni.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka dolžna napotiti tožnika na predhoden zdravniški pregled (pred nastopom dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.4.2000) in dogajanje v zvezi s tem (skupaj s posledicami) ni pomembno za rešitev tega spora oz. za pravilno odločitev v tej zadevi. Tožena stranka tožniku namreč ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker naj bi ji zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju pred nastopom dela, ali ker ni opravil zdravniškega pregleda, temveč zgolj zaradi tega, "ker ne izpolnjuje pogojev, predpisanih za delo, ki so določeni z zakonom". Glede na to tudi pritožbene navedbe o tem, kdaj in kako bi moral tožnik obvestiti toženo stranko o okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti, okoliščine v zvezi s preventivnim zdravniškim pregledom, ki ni bil opravljen pred nastopom dela, niso pravno pomembne. Redna odpoved tožniku enostavno ne temelji na teh dejstvih oz. okoliščinah.

Bistveno pri vsej zadevi je zgolj odgovor na vprašanje, ali dejstvo dalj časa trajajočega bolniškega staleža tožnika pri toženi stranki, posredno tudi v zvezi z obrazložitvijo odločbe ZPIZ-a OE Maribor z dne 21.1.2002, da tožnik niti ob nastopu dela pri toženi stranki na delovnem mestu "pek pekovskega peciva II" ni bil zmožen za to delo, predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alinee 1. odst. 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da razloga nesposobnosti ne more predstavljati dalj časa trajajoča bolniška odsotnost delavca z dela, kljub temu, če zaradi tožnikove bolezni oz. posledic bolezni le-ta ne bo več sposoben opravljati dela na svojem delovnem mestu (saj zaradi zdravstvenih težav ne sme več prihajati v stik z moko). Tožnik prav zaradi svoje bolezni, ki se je po vsej verjetnosti razvila in napredovala šele po tem, ko je pri toženi stranki neprekinjeno delal od 1.4.2000 do 9.9.2001, ni zdravstveno sposoben za delo na svojem delovnem mestu, kar pa ne predstavlja razloga nesposobnosti po 2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v

1. in 2. točki izreka. Pri odmeri stroškov postopka in odločitvi o teh v 3. točki izreka pa je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava (na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti), saj je sodišče prve stopnje tožniku tudi za drugi narok za glavno obravnavo dne 21.10.2003 napačno prisodilo 300 točk. Glede na 3. točko tarifne št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur.

l. RS št. 67/2003) namreč za zastopanje na drugem in naslednjih narokih za glavno obravnavo pripada odvetniku le 50% točk iz točke 1 te tarifne št., kar v konkretni zadevi pomeni 150 točk. Glede na to se skupaj priznano število točk zniža na 1.320, kar predstavlja tudi podlago za priznanje materialnih stroškov (ki so zato toliko nižji), v skupnem seštevku pa tako tožniku pripada

183.724,80 SIT in ne 203.230,00 SIT, kot mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Ker pa je tožena stranka uspela s pritožbo le v minimalnem obsegu, sicer pa gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem delodajalec trpi sam svoje stroške postopka ne glede na izid spora (2. odst. 22. člena ZDSS), je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. Enako je sklenilo tudi za stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj odgovor ni bil potreben in ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).