Jedro

Če je imela stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost, da se njeno na prvem naroku prekinjeno zaslišanje kasneje nadaljuje, pa tega ni izkoristila in tudi sodišča ni opozorila, da dokaz še ni izčrpan, kršitve dokaznega postopka ne more uveljavljati v pritožbi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev o razvezi zakonske zveze je v obravnavani zadevi že postala pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je sodišče tako odločalo o zahtevku po nasprotni tožbi, s katero je nasprotna tožnica zahtevala, naj se v breme nasprotnega toženca določi mesečna preživnina v višini 600,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tak zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da nasprotna tožnica ni nepreskrbljena ter da tudi ni nezaposlena brez svoje krivde. S 3. točko izreka je odločilo o stroških postopka. Nasprotni tožnici oziroma toženki je naložilo, naj tožniku oziroma nasprotnemu tožencu plača 837,87 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku vlaga pritožbo nasprotna tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču očita, da ni ponudilo prav nobenih razlogov za ugotovitev, da ima toženka velik obseg nepremičnega in premičnega premoženja. Ugotovitve sodišča prve stopnje so posplošene. Dejstvo je, da je nasprotna tožnica solastnica precej velikega stanovanja v Ljubljani in dveh stanovanj v Nemčiji. Vrednost obeh stanovanj v Nemčiji pa skupaj ne dosega niti 90.000,00 EUR. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje špekulira z vrednostjo njenega deleža na stanovanju v Ljubljani. Toženka poudarja, da tudi ona potrebuje stanovanje in ji zato deleža na tem stanovanju ni mogoče prištevati med sredstva za preživljanje. Napačni so tudi razlogi glede toženkine nezaposlenosti in krivde zanjo. Po stališču pritožnice je sodišče favoriziralo tožnika. Pri tem posebej izpostavlja okoliščino, da je bil tožnik nadrobno zaslišan na naroku 3.1.2008, ta isti narok pa je bil prekinjen med njenim zaslišanjem. Odločeno je bilo, da se bo zaslišanje nadaljevalo na naroku dne 31.1.2008. To pa se ni več zgodilo in prvo sodišče toženkinega zaslišanja ni izvedlo do konca. Toženka vlaga tudi laično pritožbo. V njej ponavlja tisto, kar je navedeno že v pritožbi po pooblaščencu ter dodaja še druge okoliščine, ki pa se v pretežnem delu nanašajo na vprašanje krivde za nezaposlenost. Pravi še, da stališče prvega sodišča, da naj bi pravdni stranki zadeli na nemškem lotu, ni pravilno. Opozarja na pravilo o dokaznem bremenu. Po stališču pritožbe je tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da sta pravdni stranki na nemškem lotu zadeli denarni znesek in v kakšni višini.

Proti odločitvi o stroških se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj odločitev spremeni tako, da mu bo toženka dolžna plačati 2.756,87 EUR stroškov postopka. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer pravilno ugotovilo navedena dejstva, vendar pa je toženi stranki v plačilo odmerilo prenizek znesek stroškov pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožbe specificirano navaja, kakšni so ti stroški.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženke. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi nasprotne tožnice: Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega skupnega premoženja pravdnih strank (glej strani 11 in 12 sodbe prve stopnje). Prav tako soglaša z oceno, da gre za precejšnje premoženje. Četudi so avtomobili morda starejši, na kar opozarja pritožba, pa je odločilno, da skupno premoženje tvorijo tri nepremičnine s pripadajočimi parkirnimi prostori, od tega sta dve stanovanji v tujini in stanovanje v Ljubljani, ki je izrazito nadstandardne velikosti. Že samo obstoj tega premoženja (torej neupoštevaje še ugotovljena denarna sredstva večje vsote), za katerega tožnik toženki priznava polovični delež, zadošča za sklep, da toženka ni nepreskrbljena (81. člen ZZZDR) (1). (2) Obstoj nepremičnega in premičnega premoženja med strankama sploh ni sporen. Sporno tudi ni, da sta stranki v 90 letih zadeli zelo visoko vsoto na nemškem lotu. Prav tako ni sporno, da je s tem denarjem razpolagala nasprotna tožnica. Sporno je bilo le to, ali ta sredstva še obstajajo ali ne. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje, ugotovljene predvsem na podlagi zaslišanja tožnika, da ta sredstva zagotovo še obstajajo, če ne v denarni, pa v drugi obliki (delnice). Pritožbeno sodišče dodaja, da ni odločilnega pomena, ali celoten denarni znesek še obstaja in kolikšen natančno je ta znesek. Odločilno je, da toženka razpolaga s precejšnjimi denarnimi sredstvi ali kapitalskimi deleži. V tako dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Izrecno pa pritožbeno sodišče poudarja, da že sam obstoj nepremičnega in premičnega premoženja zadošča za ugotovitev, da preživninski temelj ni podan ter vprašanje, iz katerega razloga toženka ni zaposlena, ni pomembno. Pritožbeno sodišče se zato s temi vprašanji ni ukvarjalo (številna načenja tudi pritožba). V nadaljevanju sledi le še odgovor na nekatere procesne očitke v pritožbi: Pritožba pravi, da sodišče ni ponudilo razlogov za zaključek o velikem obsegu skupnega premoženja. To ne drži. Sodišče je obstoj premoženja ugotovilo skozi dokazni postopek. Če pa pritožba meni, da bi moralo sodišče vrednost nepremičnega premoženja izražati v denarni vrednosti, pa se moti. Obstoj tolikšnega premičnega in nepremičnega premoženja namreč govori sam zase.

Pritožnica pravi, da stanovanje v Ljubljani potrebuje zase. Je že res, da vsakdo potrebuje streho nad glavo. Vendar pa gotovo ne potrebuje tolikšnega obsega kot znaša polovica vseh treh nepremičnin.

Procesni očitek o tem, da je bila toženka prikrajšanja v svojih dokaznih možnostih, ker njenega zaslišanja, opravljenega na naroku 3. januarja 2008, sodišče kasneje ni nadaljevalo, ni utemeljen. Toženka je bila zaslišana, ta dokaz je torej bil izveden, in na nadaljnjih narokih sta stranki ter njuna pooblaščenca imela možnost postaviti toženki kot stranki še dodatna vprašanja, glede katerih naj se zasliši. Tega stranki nista izkoristili. Še več: na naroku 7.2.2008 je po protokolaciji sodišča, da se nadaljuje zaslišanje toženke, ravno njen pooblaščenec zaslišanju nasprotoval. To pomeni, da stranka svojih procesnih pravic pač ni izkoristila. Krivda za to ni na strani sodišča. Ne glede na to, je bil v zadevi še zadnji narok, opravljen dne 27.11.2008. Najkasneje na tem naroku bi toženka oziroma njen pooblaščenec lahko sodišču predlagal nadaljevanje zaslišanja. Svoji stranki bi lahko pooblaščenec zastavil še kakšno vprašanje. Na to okoliščino bi imel vso možnost opozoriti najkasneje tedaj, ko je sodišče razglasilo, da je zadeva zrela za razsojo. A tudi tedaj takšnega predloga pooblaščenec ni podal. To pač pomeni, da ni izkoristil procesnih možnosti, da se dokaz z zaslišanjem toženke še dopolni. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da je treba v tej pravdni zadevi uporabiti že določbe noveliranega ZPP. Ta v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka oziroma nasprotno tožeča stranka kršitve dokaznega postopka na naroku 17.11.2008 ni uveljavljala, da bi tega ne mogla, pa v pritožbi tudi ne trdi.

Pritožba nasprotne tožnice ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

O pritožbi tožnika oziroma nasprotnega toženca: Stranka mora v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka je na zadnjem naroku (list. št. 148) podala zahtevo, ki standardu opredeljenosti ne zadošča. Stroške je določno opredelila in zahtevala njihovo povračilo šele v pritožbi. To pa je prepozno (3. odstavek 163. člena ZPP). Njeno pritožbo proti - po njenem prepričanju - prenizko priznanim stroškom je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in odločitev o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, za pravdo niso bili potrebni. Sodišče je zato odločilo (1. odstavek 155. člena ZPP), da se stranki teh stroškov ne prizna. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 - Ur. l. RS, št. 16/2004).

(2) O pomenu nepremičnega premoženja glej sodbo VS RS, opr. št. II Ips 18/2007.