Jedro

Tožnica je s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena (prodajni zastopnik), zato se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela v krajšem delovnem času in do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 10. 2011 in št. ... z dne 3. 4. 2011 ter se ugotovi, da zavarovanka A.A. ni zmožna opravljati dela pri delodajalcu B., farmacevtska družba, d.o.o., na delovnem mestu prodajni zastopnik. Obenem je odločila, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo glede izvida ortopeda ugotovljeno, da za zavarovanko ni primerno terensko delo, ki vključuje vožnjo z avtomobilom, kjer je zelo pomembna prisiljena drža in hitri gibi. Sodišče je tako prezrlo navedbe pritožnice, da zavarovanka opravlja delo pretežno na terenu in priložila mesečno poročilo o prevoženih kilometrih za september 2011. Nasprotno sodba nekritično povzema pisno izjavo zavarovanke. Sodišče je kljub ugotovitvi, da je tožnici odsvetovano delo v prisilni drži ter hitri gibi, zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca. Ker se tožeča stranka z vsebino izvedenskega mnenja ne more seznaniti, iz odločb toženca pa ne izhajajo razlogi za ugotovljeno zmožnost za delo prodajni zastopnik, je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Tožeča stranka se do ugotovitev izvedenskih mnenj, na katere se opira sodba ni mogla opredeliti. Tudi zato bi sodišče moralo dopustiti izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, ker je sodišče zavrnilo predlagani dokaz in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejansko stanje je sodišče nepopolno in napačno ugotovilo tudi v delu, ko je tožeča stranka zatrjevala fizično nezmožnost za opravljanje dela na delovnem mestu prodajnega zastopnika v polovičnem delovnem času. Iz opisa del in nalog namreč izhaja, da zavarovankine naloge obsegajo delo na terenu v skladu s prodajno strategijo tožeče stranke, v primeru terenskega dela, v kraju, ki je oddaljen dve uri, pa zavarovanka svojega dela ne more opravljati, saj bi ves delovni čas prebila na poti. Tožeča stranka je pri tem še opozorila, da je potrebno upoštevati tudi čas obiska, ki povprečno traja pol ure. Tožeča stranka je tako uveljavljala poseg v njeno pravico, da sama organizira svoj delovni proces, saj bo morala zaposliti novega prodajnega zastopnika za polni delovni čas, ker tega dela ni mogoče opravljati v polovičnem delovnem času, o čemer se izpodbijana sodba prav tako ne opredeli. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je strokovno prepričljivo podlago imelo v mnenjih obeh invalidskih komisij, ki sta bili enotnega mnenja, da je pri zavarovanki A.A. od 17. 10. 2011 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je prodajni zastopnik. Takšno mnenje sta komisiji podali v ustrezni sestavi specialistov, saj je v obeh senatih sodeloval specialist ortoped, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje.

Iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij izhaja, da je pri A.A. glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, bolečina v križu (lumbago) z išijasom, na delovno zmožnost pa vpliva tudi stanje po dezi L5 do S1 zaradi spondilolisteze L5 do S1 druge stopnje. Zavarovanka se zdravi zaradi kroničnih bolečin v križu z izžarevanjem v desno spodnjo okončino. Z diagnostičnimi preiskavami je bila ugotovljena spondilolisteza (zdrs ledvenih vretenc) korpusa L5 napram S1 druge stopnje za skoraj 2 cm. Dvakrat je bila operirana. Dne 19. 8. 2010 je bila narejena transpedikularna fiksacija in spondilodeza L5 do S1 segmenta. Rehabilitacijo je nadaljevala v zdravilišču. Ponovno je bila operirana dne 22. 3. 2011, ko je bila opravljena revizija korenin L5 in S1 desno. Kljub ponovni operativni terapiji, bolečine v križu in desni spodnji okončini persistirajo. Tudi EMG preiskava 10. 5. 2011 je potrdila svežo okvaro korenine L5 desno. CT mielografija leta 2011 pokaže zmerne stenozantne spremembe na nivoju L4 do L5 predvsem desno. Nevrokirurg je menil, da je stanje kronične narave in se težav kirurško ne bo dalo rešiti.

Kot izhaja iz delovne anamneze delodajalca z dne 31. 8. 2011, ki je povzeto na strani 4 izvedenskega mnenja, je zaradi posledic bolezni zavarovanke reorganiziral delovni proces in delno prerazporedil delovne obveznosti. Obenem pa je navedel, da premestitev na druga delovna mesta pri delodajalcu ni možna zaradi polne zasedenosti vseh delovnih mest. Izvedel je še dodatne ukrepe, in sicer prilagoditev terena, da so relacije krajše. Invalidska komisija pa je povzela tudi delovno anamnezo zavarovanke, in sicer da opravlja delo kot prodajna zastopnica na terenu za merilnike sladkorja v krvi. Zelo težko dalj časa sedi, saj se bolečine v križu stopnjujejo in izžarevajo v desno nogo. Delodajalec ji je zmanjšal obseg terena za polovico.

Vsa navedena dokumentacija, vključno z obema izvedenskima mnenjema invalidskih komisij, se nahaja v upravnem spisu kot priloga sodnega spisa tako, da bi se tožeča stranka z vsebino mnenj in razlogi za ugotovljeno zmožnost za delo prodajnega zastopnika, lahko seznanila z vpogledom v sodni spis. Neutemeljeno se zato tožeča stranka sklicuje na to, da se do ugotovitev izvedenskih mnenj ni mogla opredeliti in da je kršena pravica do izjave.

Ob upoštevanju vseh medicinskih izvidov, ustrezne strokovne sestave invalidskih komisij, njihovo izčrpno in z osebnim pregledom pri invalidski komisiji I. stopnje podano mnenje in mnenje, ki je skladno z medicinsko dokumentacijo, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem. Dejansko stanje glede zavarovankine delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu prodajnega zastopnika v polovičnem delovnem času, je popolno in pravilno ugotovljeno. Vprašanje organiziranosti delovnega procesa pa ne sodi v pristojnost toženca in posledično tudi ne sodišča. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.