Jedro

Kupoprodajna pogodba za kmetijska zemljišča je sklenjena s trenutkom sprejema izjave o sprejemu ponudbe, zato mora dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira svojo predkupno pravico obstajati ob sprejemu ponudbe. Dejstvo, da je tožnica "drug kmet", ob vložitvi izjave o sprejemu ponudbe ni obstajalo, saj tožnica še ni vložila izjave po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Zato tožnica z izjavo na zapisnik pri upravni enoti dne 29.10.2021, ki jo je utemeljevala na četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ni mogla izkazati, da bo zemljišča, ki so bila predmet ponudbe pridobila po odložim pogojem odobritve in na teh zemljiščih pridobivala pomemben del prihodka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil priznanje statusa kmeta tožnici, ki ga je pri organu vložila na podlagi izjave po četrti alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Priznanje je zavrnil, ker tožnica ob sprejemu ponudbe 1. 10. 2021 ni podala tudi izjave po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, podala jo je šele 29. 10. 2021, zato je štel, da ne izpolnjuje pogojev kmeta fizične osebe na tej podlagi.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglašal z razlogi prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je že v prvostopenjskem postopku zatrjevala, da je izjavo o priznanju statusa kmeta podala že v postopku za odobritev pravnega posla, vendar se je organ postavil na stališče, da bi morala tožnico tako izjavo podati že ob sprejemu ponudbe za prodajo, ter se pri tem skliceval na sodno prakso, da mora dejstvo, na katerega tožnica opira predkupno pravico, obstajati že ob sprejemu ponudbe. Poudarja, da sodna praksa ne predstavlja pravnega vira prava in je zgolj sekundarni vir. Tako je treba ugotoviti, da četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ določa samo, da mora tisti, ki želi pridobiti kmetijsko zemljišče, z obdelovanjem katerega bo iz kmetijske dejavnosti na zemljiščih, katera ima namen pridobiti, pridobival pomemben del dohodka, podati izjavo na zapisnik pri upravni enoti, ne določa pa ne formalne obličnosti in ne roka za podajo te izjave. Poudarja, da obstoj dejstva in čas izkaza tega dejstva nista eno in isto. V konkretnem primeru je dejstvo, da bo sama in s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, ki jih bo pridobila s sprejemom ponudbe za prodajo, obstajalo že ob sprejemu ponudbe, saj tožnica takrat zemljišče še ni imela v lasti. Obstoj tega dejstva je izkazovala s svojo vlogo za odobritev pravnega posla z dne 29. 10. 2021, kateri je priložila tudi vlogo za priznanje statusa kmeta, ki je preko njene vsebine smiselno zajemala izjavo iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Tožnica je torej obstoj potrebnega dejstva, da bo z nakupom kmetijskega zemljišča preko obdelovanja pridobivala pomemben del prihodka, izkazala. Sporno pa je, ali je to storila pravočasno, vendar sodišče ni zakonodajalec, ki bi lahko predpisoval pravice in obveznosti državljanom, prav tako pa ni tisti organ, ki bi lahko določal roke izven procesnega vodenja. Sodna praksa je, kolikor se jo tolmači s smiselnim obstojem nekakšnih prekluzivnih rokov, posegla v pristojnost druge veje oblasti. Potrebno je ugotoviti, da 20. in 21. člen ZKZ, glede sprejema ponudbe predpisujeta samo rok za njen sprejem, njeno pisnost, ne predpisuje pa morebitnega roka za podajo izjave iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, kar pomeni, da namen zakonodajalca nedvomno ni bil v postavljanju nekega prekluzivnega zakonskega roka. Očitno je predvidel, da se bo podaja izjave rokovno pogojevala preko postavitve procesnih rokov, pri čemer prvostopenjski upravni organ takega roka tekom predmetnega postopka ni postavil, kot že pojasnjeno pa je z izkazom obstoja takega dejstva nedvomno razpolagal v trenutku, ko je tekom postopka prvič preverjal obstoj tega dejstva. Opozarja, da sodišče ni vezano na odločbe izven konkretnega primera, saj štejejo samo mnenja in odločbe Vrhovnega sodišča, pa še te samo znotraj senatov, ki so jih sprejeli. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožnica ni skupaj s sprejemom ponudbe dne 1. 10. 2021 (ali pa istočasno v ločenih pošiljkah), predložila tudi vloge za preverjanje pogojev za priznanje statusa kmeta, oziroma izjave. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločitev organa o zavrnitvi priznanja statusa kmeta tožnici, ki ga je uveljavljala po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ.

7. Po tej določbi je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, ter da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. Sporno v obravnavani zadevi je, kljub deloma drugačnemu razlogovanju upravnih organov, vendar smiselno enako kot bo navedlo sodišče, ali je tožnica izkazala pogoj iz citirane odločbe, da bo pridobila kmetijska zemljišča, za katera je predložila dokaz - oceno vrednosti predvidene kmetijske pridelave, ter bo na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka. Ni sporno, da je tožnica oceno vrednosti predvidene kmetijske pridelave predložila glede kmetijskih zemljišč, za katera je podala izjavo o sprejemu ponudbe dne 1. 10. 2021. 8. Upravna organa sta pravilno obrazložila pravno naravo izjave o priznanju statusa kmeta izdano na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po ustaljenem stališču sodne prakse, ki ji praksa upravnih organov sledi (sodba I U 1519/2010), je izjava po tej določbi konstitutivna in učinkuje od takrat, ko je podana (v nasprotju z odločbo o priznanju statusa kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki ima deklaratorno naravo). Navedeno dejstvo pa je ključno v obravnavani zadevi. Tožnica je izjavo po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ vložila 29. 10. 2021, izjavo o sprejemu ponudbe, s katero je uveljavljala predkupno pravico "drug kmet", pa je podala že 1. 10. 2021. Kupoprodajna pogodba za kmetijska zemljišča je sklenjena s trenutkom sprejema izjave o sprejemu ponudbe, zato mora dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira svojo predkupno pravico obstajati ob sprejemu ponudbe. Dejstvo, da je tožnica "drug kmet" ob vložitvi izjave o sprejemu ponudbe dne 1. 10. 2021 ni obstajalo, saj tožnica še ni vložila izjave po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Posledično, zato tožnica z izjavo na zapisnik pri upravni enoti dne 29.10.2021, ki jo je utemeljevala na četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ni mogla izkazati, da bo zemljišča, ki so bila predmet ponudbe pridobila po odložim pogojem odobritve in na teh zemljiščih pridobivala pomemben del prihodka. Upravni organi je zato pravilno tožničino vlogo zavrnil zaradi neizpolnjevanja materialnega pogoja.

9. Tožnica ima prav, da četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ ne določa formalne obličnosti, ne roka za podajo te izjave, vendar je naveden ugovor nerelevanten, saj izpodbijana odločitev - zavrnitev statusa kmeta tožnici, na tem ne temelji. Poudarja, da obstoj dejstva in čas izkaza tega dejstva nista eno in isto. Sodišče s to splošno navedbo soglaša, vendar to ne spremeni odločitve. Izjava je konstitutivna in učinkuje od trenutka, ko je dana. Posledično, pa tožnica v trenutku podane izjave, ki bi učinkovala od 29.10.2021, ni mogla zatrjevati in izkazati, da bo obdelovala kmetijska zemljišča, ki jih bo pridobila. Da bi to lahko izkazala bi morala izjavo vložiti vsaj istočasno s sprejemom ponudbe.

10. Tožnica navaja, da je dejstvo, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, ki jih bo pridobila s sprejemom ponudbe, obstajalo že ob sprejemu ponudbe, saj je obstoj tega dejstva izkazovala s svojo vlogo za odobritev pravnega posla z dne 29. 10. 2021 (najverjetneje meni z vlogo z dne 1. 10. 2021), kateri je priložila tudi vlogo za priznanje statusa kmeta, ki je smiselno zajemala izjavo iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, vendar to iz vloge z dne 1.10.2021 ne izhaja. Kolikor pa meni, da je zadostila pogoju iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, s tem, da je vlogi za preverjanje pogojev ali je fizična oseba kmet z dne 29. 10. 2021, priložila še obvestilo UE iz katerega izhaja, da je 1. 10. 2021 uveljavljala predkupno pravico kot drug kmet in oceno vrednosti kmetijske pridelave, pa ji je pojasnjeno zgoraj. Izjava je po svoji pravni naravi konstitutivna in bi lahko učinkovala šele od 29. 10. 2021, tožnica pa bi morala, da je drug kmet izkazati že 1. 10. 2021, da bi lahko z vloženo izjavo izkazala pogoj obdelovanja.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker sta se stranki glavni obravnavi na podlagi 297.a člena Zakona o pravdnem postopku odpovedali.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.