11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 272/2000 z dne 14. 2. 2001 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je kot tožena stranka izgubil spor zaradi motenja posesti. Izpodbija v izreku navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. P 240/99 z dne 20. 10. 1999, po katerem mora, ker je motil tožnike v zadnji mirni posesti služnostne pravice hoje in vožnje s kmetijskimi stroji in avtomobili, s poti na severni strani služeče parcele odstraniti zemljo, ki jo je predhodno tja navozil in nasul. Pritožniku so bila hkrati za v bodoče prepovedana takšna ali podobna ravnanja, povrniti pa mora tožnikom tudi stroške postopka.

2.Pritožnik, ki se s takšno odločitvijo ne strinja, uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).

3.Ocenjuje, da je izpodbijana sodna odločba brez razumne obrazložitve, bila naj bi samovoljna in arbitrarna. Iz utemeljitve ustavne pritožbe v tem delu izhaja, da pritožnik Višjemu sodišča očita zlasti napačno uporabo prava. Tožbeni zahtevek naj bi bil napačno postavljen. Ker se je tožbeni zahtevek glasil na motenje posesti pravice stvarne služnosti ne pa na motenje posesti stvari - poti, naj bi bilo namreč treba dokazati, da je bila posest pridobljena. Zato naj ne bi zadostovalo, da sta se hoja in vožnja izvrševali, temveč bi bilo treba dokazati dovoljenje lastnika, ki pa naj ga v danem primeru ne bi bilo. Izpodbijani sklep naj bi hkrati tudi ne vseboval presoje njegovih pritožbenih izvajanj, zlasti pritožnik ni zadovoljen z odgovorom na njegov ugovor, da tožniki niso imeli dovoljenja za uporabo poti.

4.V primeru izpodbijanega sklepa naj bi šlo tudi za z 22. členom Ustave neskladen odstop od sodne prakse. Na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da imajo tožniki nemoten dostop na svoje parcele po isti poti z druge strani, Višje sodišče pa je na pritožbene ugovore v tej smeri odgovorilo le, da tak ugovor ni pravno relevanten. Pritožnik se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Slovenije št. II Ips 346/85 z dne 30. 1. 1986. V navedenem sklepu je po njegovih navedbah Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da neko dejanje pomeni motenje posesti, če predstavlja pravno upošteven poseg v posest, kar je delno dejansko, delno pa pravno vprašanje. Če se v določeni situaciji pokaže, da posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo, se zato lahko izkaže, da tudi nima pravnega interesa za varstvo posesti. Pritožnik izvaja, da v danem primeru tožniki nimajo nobenega interesa za sodno varstvo, saj lahko nemoteno prihajajo na svoja zemljišča z druge strani. Tožba naj bi zato v danem primeru pomenila celo zlorabo pravice do sodnega varstva posesti. S kasnejšo vlogo je pritožnik predlagal tudi zadržanje izvrševanja sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, ki je bil potrjen z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča. V zadevi naj bi bila namreč medtem vložena in dovoljena izvršba.

5.Po stališču pritožbenega sodišča so neutemeljeni očitki tožene stranke v pritožbi, da provostopenjsko sodišče ni upoštevalo ugovorov, da tožniki niso imeli dovoljenja za uporabo poti, saj takšnih ugovorov ni moglo upoštevati v sporu zaradi motenja posesti, v katerem sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Z reševanjem ugovora tožene stranke, da tožniki niso imeli dovoljenja lastnika za hojo in vožnjo po obravnavani poti, bi se sodišče spuščalo v pravico do posesti, pravni naslov in dobrovernost tožnikov, kar je v posestnem sporu izključeno. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju ZTLR) pri tem ne loči posesti stvarne služnosti oziroma posesti služnostne pravice od posesti stvari, kot po stališču pritožbenega sodišča napačno opozarja tožena stranka v pritožbi. Tožbeni zahtevek je tudi po stališču pritožbenega sodišča sklepčen. Višje sodišče je na pritožbeni ugovor, da imajo tožniki drugo pot ter na pritožbeno zanikanje njihovega ekonomskega in pravnega interesa za sodno varstvo v zvezi s prvostopenjskimi ugotovitvami, da imajo tožniki res dostop na svoje parcele po isti poti tudi z druge strani, ki pa je v spodnjem delu ovinkasta, ožja in teže dostopna, zavzelo stališče, da pritožnikov ugovor druge poti teži k spremembi ali ukinitvi stvarne služnosti in s tem k obravnavanju pravice do posesti, zato o njem ni moglo meritorno odločati. Ko pa toženec v pritožbi zanika ekonomski interes tožnikov v tej pravdi, zaradi česar naj bi bila uporaba materialnega prava zmotna, takšne njegove navedbe po stališču pritožbenega sodišča niso utemeljene. Višje sodišče je ocenilo, da imajo tožniki nedvomno pravni interes za zaščito pred motenjem posesti, da njihov zahtevek ni v nasprotju z namenom posestnega varstva, ki izhaja iz zakona, in da zato ekonomski interes v tem primeru ni pravno relevanten.

B.

6.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi presoje njegovih navedb in priloženih sodnih odločb ni ugotovilo. Zgolj dejstvo, da pritožnik v sodnem postopku ni uspel, pa še ne pomeni kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

7.Z izpodbijanim sklepom niso bila kršena ustavna jamstva procesne narave, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave med drugim tudi izhaja, da se mora sodišče seznaniti z navedbami strank, pretehtati njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne, tudi opredeliti.

Višje sodišče z izpodbijanim sklepom te ustavne zahteve ni prekršilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je namreč dovolj izčrpno opredelilo do bistvenih navedb in argumentov pritožnika. Ne gre za to, da bi sodišča prezrla njegove navedbe, pač pa zgolj za to, da materialnopravna presoja sodišč ni ugodna za pritožnika, kar pa ne more pomeniti kršitve procesnega jamstva iz 22. člena Ustave. Pritožnikovo zatrjevanje, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove trditve, je zato neutemeljeno. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišča namreč temelji na zaključkih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm mogoči.

C.

8.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, bi lahko bila pomembna navedba pritožnika o odstopu od sodne prakse. Za kršitev te ustavne pravice bi namreč lahko šlo, če bi bila izpodbijana odločitev napačna in v nasprotju z odločitvami sodišč v enakih ali podobnih zadevah.

Tega pa pritožnik ni izkazal. Stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v izpodbijani odločbi, pa po oceni Ustavnega sodišča tudi ne pomeni odstopa od stališča, ki naj bi ga bilo po navedbah pritožnika Vrhovno sodišče Slovenije zavzelo v odločbi, na katero se ta sklicuje.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svobščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo. Zato tudi ni bilo več treba odločiti o predlogu za zadržanje po 58. členu ZUstS.

dr. Dragica Wedam-Lukić