Jedro

Tožnik je nameraval vilice razširiti z uporabo lastne fizične sile, tako da je z levo roko dvignil varnostni zatič pri viličarju, z desno pa potisnil vilico, da bi jo razširil. Ker se je vilica zataknila, je tožniku spodrsnilo roko. Ročno širjenje vilic z uporabo lastne fizične sile na viličarju, ki ne obratuje, pri čemer gre za redno opravilo, ki ga opravlja viličarist večkrat dnevno, ni nevarna dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo odškodnine v višini 1.261.170,00 SIT za utrpelo gmotno in negmotno škodo, ki jo je utrpel zaradi nezgode pri delu dne 22.6.1999 v F., ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker ročno širjenje vilic na viličarju z uporabo lastne fizične sile, pri katerem se je tožnik poškodoval, ni nevarna dejavnost, zaradi česar ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca, tožnik pa tudi ni dokazal njegove krivdne odgovornosti. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. V pritožbi zagovarja stališče, da je dejavnost ročnega razširjanja vilic na viličarju nevarna dejavnost oziroma nevarno delo, saj je za širjenje potrebna fizična sila. Tudi priča A.P., ki je tožnikov nadrejeni je pri zaslišanju pojasnil, da se opravila, pri katerem je prišlo do poškodbe, ne da odpraviti z lahkoto in še posebej ne pri konkretnem viličarju, pri katerem so se vilice zatikale. Sodišče ni upoštevalo, da je bila v zadevi potrebna večja fizična sila kot običajno. Zgolj zaradi okoliščine, da vilice vedno širi viličarist sam in da je v tem času motor ugasnjen, še ni mogoče zaključiti, da ne gre za nevarno dejavnost. Riziko vsake nesreče, ki nastane zaradi majhne nepazljivosti delavca, ki je ni mogoče izključiti oziroma pred njo delavca v celoti zaščititi, nosi nosilec gospodarske dejavnosti. Taka je sodna praksa. Ker je v konkretnem primeru delavec izpolnjeval vse pogoje za varno in zdravo delo, do nesreče ne bi smelo priti. Potrebno je ugotoviti, ali je bilo razširanje vilic konkretnega viličarja nevarno in ne zgolj glede razširjanja vilic na splošno. Sodba pa je pomanjkljiva tudi zato, ker ne vsebuje predpisov, na katere je oprta odločitev. Pritožba ni utemljena. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik opravljal delo voznika viličarja, katerega naloga je bila med drugim tudi širjenje in ožanje vilic na stroju zaradi prenosa bremen s paletami različnih dimenzij ter da se je poškodoval pri takem ročnem širjenju vilic. Ugotovilo je, da pri tem opravilu viličar ni obratoval ter da je tožnik nameraval vilice razširiti z uporabo lastne fizične sile, tako da je z levo roko dvignil varnostni zatič pri viličarju, z desno pa potisnil vilico, da bi jo razširil. Ker se je vilica zataknila, je tožniku spodrsnilo roko, zato je z desno roko udaril v teleskop na viličarju in si poškodoval sredinec desne roke. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da takšno ročno širjenje vilic na viličarju z uporabo lastne fizične sile na viličarju, ki ne obratuje, pri čemer gre za redno opravilo, ki ga opravlja viličarist večkrat dnevno, ni nevarna dejavnost. Res mora biti tisti, ki tako delo opravlja, pozoren, vendar ima takšno delo v normalnih okoliščinah lahko pod lastnim nadzorom, zaradi česar ni mogoče šteti, da to opravilo predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Tega zaključka ne spreminja niti okoliščina, da je tožnikov nadrejeni (A.P.) pri zaslišanju povedal, da se tega premika vilic ne da opraviti kar z lahkoto, temveč je potrebno uporabiti fizično silo obeh rok. Tožnik se namreč ni poškodoval zaradi nevarnosti opravila kot takega, temveč zato, ker se je vilica zataknila, ker je bila malo "zategnjena" v eno stran, tožnik pa vilice, kot je sam povedal pri zaslišanju, (l.št.23 spisa) preden jih je začel širiti, ni poravnal. Ne drži, da naj bi priča A.P. izjavila, da so se vilice konkretnega viličarja zatikale. Povedal je namreč le, da vilice včasih lažje tečejo, včasih pa se zataknejo, v konkretnem primeru pa je šlo za nov viličar, ki je bil redno vzdrževan, vendar se stroja ne sme pretirano mazati, da ne bi prišlo do tega, da bi se vilice same premikale. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva s tisto, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr.št. VIII Ips 109/2000, v kateri je bilo res zavzeto stališče, da riziko vsake nesreče, ki nastane zaradi majhne nepazljivosti delavca, ki je ni mogoče izključiti oziroma delavca pred njo v celoti zaščititi, nosi nosilec gospodarske dejavnosti. V citiranem primeru je šlo namreč za izvajalca nevarne dejavnosti (železniški promet), ko je treba odgovornost izvajalca takšne gospodarske dejavnosti zaradi omejenih možnosti preprečevanja nastanka škode strožje obravnavati in mora le-ta predvideti tudi manjše nepazljivosti svojih delavcev. Pritožba tožeče stranke torej po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).