Jedro

Odprava pravnomočne odločbe po nadzorstveni pravici po zakonsko določenem roku je nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 15.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila odločbo Uprave za družbene prihodke občine (sedaj izpostava Republiške uprave za javne prihodke) z dne 3.3.1992, s katero je bilo ugotovljeno, da pri sklenitvi pogodbe o vračilu posojila v obliki prenosa lastništva na nepremičnini, ki sta jo sklenili dne 25.2.1992 I.A. in M.V., ne gre za promet nepremičnin v smislu 2. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90) in da zato ni podlage za odmero davka. Zadevo je vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožnica v tožbi navaja, da je iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno razvidno, da tožena stranka opira svojo odločitev zgolj na domneve in predvidevanja in, da tudi sama ne more z gotovostjo ugotoviti, za kakšne vrste pravni posel gre v danem primeru. Meni, da gre v tem primeru za izigravanje privatizacije po stanovanjskem zakonu z namenom, da bi se tožnica izognila plačilu prometnega davka ob nadaljnjem prenosu lastninske pravice na stanovanju, ki se je olastninilo na podlagi ugodnosti nove stanovanjske zakonodaje. Pri tem pa ne pove, kateri zakon naj bi bil v konkretnem primeru sploh kršen oziroma na podlagi katerega pravnega predpisa je prepovedano sklepanje dogovorov med strankami na način in pod pogoji sklenjenimi v tem primeru. Po presoji tožnice je potrebno obličnost pravnih poslov presojati predvsem iz namena in volje strank. Namen obeh pogodbenic pa je v tem primeru bil prav to, kar sta želeli izpeljati na način, ki sta ga izkazali s končnim aktom, to je pogodbo s katero sta prenesli lastniško pravico na stanovanju. Tega namena tožnica ne osporava. Odnos oziroma dogovor med pogodbenicama je potrebno presojati z vidika preproste komisijske pogodbe. Ker izpodbijana odločba sloni na nepravilni uporabi zakona, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilnem sklepu o dejanskem stanju, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice in v celoti vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri tem pa še dodaja, da niti odločba, ki jo tožnica izpodbija, niti odločba prvostopnega organa z dne 3.3.1992 še nista dokončni in zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni vezano na tožbene razloge (40. člen zakona o upravnih sporih - ZUS), je sodišče spoznalo, da je navedena odločba nezakonita. Določbe 18. člena zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN), ki je bila podlaga za izdajo odločbe, določa, da odločbo o odmeri prometnega davka, zoper katero ni bila vložena pritožba, lahko republiški davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi ali spremeni v enem letu od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Iz listin predloženih v spisih je sodišče ugotovilo, da je postala prvostopna odločba dokončna dne 19.3.1992, izpodbijana odločba pa je bila izdana 15.4.1993, torej po preteku roka določenega v navedeni zakonski določbi. Ker je tožena stranka s tem kršila prekluzivni zakonski rok, je izpodbijana odločba nezakonita, zato sodišče drugih tožbenih navedb ni presojalo. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je pri svojem odločanju uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).