Jedro

Vedenje o odstopu terjatve predvideva vedenje o tem, katera terjatev se odstopa (to je razumljivo samo po sebi), nato pa je nadaljevalo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko obvestila o tem, katero terjatev naj plača njej namesto odstopniku, takoj zatem pa, da je tožeča stranka po njegovi oceni toženo stranko obvestila o tem, katera njena terjatev se naj poplača, kar pa glede na dejstvo, da ni šlo ne za prevzem ne za pristop k dolgu, tožene stranke ne prizadene.

Te trditve prvostopnega sodišča si same sebi nasprotujejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 5.832.672,30 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške (1. točka izreka).

Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 421.937,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da prvostopno sodišče na eni strani ugotavlja, da je bila tožena stranka obveščena o sklenjeni cesijski pogodbi dne 28.9.1992, na večih mestih obrazložitve pa navaja, da E. V. dolžnika ni obvestila o odstopu terjatve, češ da tožena stranka ni vedela, katera terjatev naj bi bila odstopljena. Prvostopno sodišče naj bi tudi povsem zmotno ugotovilo, da izvira tožnikov zahtevek iz kreditne pogodbe št. 46/92, kar ne drži, saj je bila po tej pogodbi E. V. dolžnik tožeče stranke.

Pritožnica je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana.

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožbeni zahtevek "iz naslova kreditne pogodbe št. 46/92 ni utemeljen," ter da je tožeča stranka "ves čas postopka od tožene stranke zahtevala vrnitev posojila po pogodbi št. 46/92." Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 21.4.1998 pojasnila dejansko podlago tožbenega zahtevka. Vtožuje terjatev na podlagi pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 1.9.1990 (priloga A 26 spisa), ki ji je bila odstopljena s cesijsko pogodbo. Njena terjatev do E. V. iz kreditne pogodbe št. 46/92 je bila zato le podlaga za cesijo terjatve, ki jo je imela E. V. do tožene stranke (AE.) na podlagi pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 1.9.1990. S tožbo torej zahteva plačilo odstopljene terjatve in ne terjatve na podlagi pogodbe št. 46/92. V nadaljevanju obrazložitve sodbe (3. odst. na 5. strani) je prvostopno sodišče najprej zapisalo, da vedenje o odstopu terjatve predvideva vedenje o tem, katera terjatev se odstopa (to je razumljivo samo po sebi), nato pa je nadaljevalo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko obvestila o tem, katero terjatev naj plača njej namesto odstopniku, takoj zatem pa, da je tožeča stranka po njegovi oceni toženo stranko obvestila o tem, katera njena terjatev se naj poplača, kar pa glede na dejstvo, da ni šlo ne za prevzem ne za pristop k dolgu, tožene stranke ne prizadene. Te trditve prvostopnega sodišča si same sebi nasprotujejo, so pa bistvene za odločitev o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče zato prvostopne sodbe ni moglo preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP).

Po povedanem in na podlagi določbe 1. odst. 369. člena ZPP je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedene postopkovne kršitve.