Jedro

Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožbe na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožbe ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz navedenega izhaja zahteva, da je obtoženi 1.) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2.) da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožbe ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko v naprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

Obrekovanja ni mogoče opravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje ″mala fide‶.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 100 EUR, torej skupaj 8.000,00 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki so bili do izreka sodbe znani v višini 252,22 EUR. Obtožencu je naložilo v plačilo tudi sodno takso po tarifni številki 7114 Zakona o sodnih taksah v znesku 400,00 EUR. Odločilo je, da je obtoženi dolžan povrniti potrebne izdatke zasebnega tožilca B. B. ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca odvetnika C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. V skladu z določilom drugega odstavka 105. člena ZKP je zasebnega tožilca B. B. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 7.209,80 EUR napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku, kot je uvodoma navedel, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP je obtoženi zahteval, da se ga vabi na pritožbeno sejo senata.

3.Na pritožbo je odgovoril zasebni tožilec po svojem pooblaščencu. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Skladno zahtevi obtoženčevega zagovornika in določbi prvega odstavka 378. člena ZKP, je sodišče druge stopnje razpisalo javno pritožbeno sejo za dne 2. 7. 2024. Zagovornik je po razpisu javne seje pri pritožbenem sodišču dne 11. 6. 2024 podal pisno zahtevo za izločitev sodnice poročevalke, ki je bila s sklepom predsednika Višjega sodišča v Celju z dne 26. 6. 2024 zavrnjena. Na javni pritožbeni seji dne 2. 7. 2024, na katero pravilno vabljeni obtoženi ni prišel, je njegov zagovornik predlagal izločitev predsednika senata višjega sodnika Č. Č. zaradi dvoma v njegovo nepristranskost. O tej zahtevi za izločitev je odločil predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s sklepom Su 1059/2024-6 z dne 4. 9. 2024, ki je zahtevo za izločitev predsednika Višjega sodišča v Celju, višjega sodnika Č. Č., ki je hkrati tudi predsednik pritožbenega senata v tej kazenski zadevi, zavrnil. V istem sklepu je zahtevo za izločitev podpredsednice Višjega sodišča v Celju, višje sodnice D. D., zavrgel.

5.Pritožbeno sodišče je ponovno javno pritožbeno sejo razpisalo za dne 17. 10. 2024. Nanjo sta pristopila obtoženčev zagovornik odvetnik E. E. ter pooblaščenec zasebnega tožilca odvetnik C. C. Na sejo nista prišla pravilno obveščena obtoženi in zasebni tožilec, ki izostanka nista opravičila, zagovornik pa je tudi pojasnil, da se obtoženi seje ne bo udeležil. Ni imel pripomb na sestavo senata, tako zagovornik kot tudi pooblaščenec zasebnega tožilca sta se strinjala, da se pritožbena seja opravi v odsotnosti obtoženca. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo javne pritožbene seje v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP, po kateri ni ovira za opravo javne seje, če stranke, ki so bile v redu obveščene, nanjo ne pridejo in je sklenilo, da se pritožbena seja opravi. Na pritožbeni seji je zagovornik vztrajal pri pritožbenih navedbah in pritožbenih predlogih. Pooblaščenec zasebnega tožilca je vztrajal pri svojih navedbah iz odgovora na pritožbo.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je nepravilno uporabilo določila 344. člena ZKP in dovolilo spremembo zasebne tožbe, čeprav le-te ne bi smelo dopustiti. Ta kršitev je bistveno vplivala na zakonitost sodbe, saj je po spremembi zasebne tožbe šlo za spremembo kvalifikacije (delno opisa) kaznivega dejanja iz milejšega kaznivega dejanja na strožje kaznivo dejanje. Zagovornik torej v zvezi s spremembo zasebne tožbe uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbo 344. člena ZKP. Po njegovem mnenju sprememba zasebne tožbe ni bila dovoljena, saj je zasebni tožilec že ob vložitvi zasebne tožbe vedel, da naj bi obtoženi že takrat vedel, da je pokojni novinar F. F. umrl zaradi bolezni in ne zaradi tega, ker naj bi ga on umoril in tega ni izvedel šele med obravnavo. Sprememba zasebne tožbe je pomenila zgolj onemogočanje obrambe (zlorabo pravic), ki je ves čas kazenskega postopka dokazovala ekskulpacijske razloge po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 in tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Ko je obramba po zaslišanju priče G. G. več kot očitno uspela to dokazati, je zasebni tožilec nedovoljeno spremenil zasebno tožbo tako, da dokaz resničnosti ni bil več mogoč. Ker je sodišče takšno spremembo dovolilo, je, po trditvah pritožnika, zagrešilo očitano kršitev.

8.V odgovoru na pritožbo pooblaščenec zasebnega tožilca meni, da je šlo za dovoljeno spremembo zasebne tožbe, ki je skladna s prvim odstavkom 344. člena ZKP in opozarja, da pritožba v nasprotju s podatki spisa zatrjuje, da naj bi do spremembe zasebne tožbe prišlo ″po izvedenem in zaključenem dokaznem postopku‶ , kar dokazano ne drži.

9.V prvem odstavku 344. člena ZKP je določeno, da v primeru, če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožbe na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožbe ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz navedenega izhaja zahteva, da je obtoženi 1.) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2.) da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožbe ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko v naprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja

10.V obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sprememba zasebne tožbe ni bila dovoljena in da je bila v nasprotju s 344. členom ZKP, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Iz sodnega spisa je razvidno, da je bila sprememba zasebne tožbe v pisni obliki sodišču in nasprotni stranki izročena na naroku za nadaljevanje glavne obravnave dne 28. 8. 2023. Zagovornik je na tem naroku spremembi zasebne tožbe nasprotoval, ker je menil, da niso izpolnjeni pogoji iz 344. člena ZKP, pri čemer je v svojem stališču navajal v bistvenem enake razloge, kot jih zatrjuje tudi v pritožbi. Senat sodišča prve stopnje je po posvetovanju sklenil, da je modifikacija zasebne tožbe skladna z določilom 344. člena ZKP in torej dovoljena, saj se nanaša še vedno na isti historični dogodek, ki temelji na dokazih, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 8. 2023 nadalje tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zagovornikovem predlogu za dodelitev roka za pripravo obrambe glede na sprejeto spremembo zasebne tožbe in je nadaljevanje glavne obravnave iz tega razloga preložilo, sprva na dne 16. 10. 2023, zatem pa na prošnjo obrambe ta narok preklicalo in določilo nov narok za dne 3. 11. 2023. Na tem naroku je bil obtoženec povprašan ali spremembo zasebne tožbe razume in ali se o njej želi dodatno izjasniti. Izjavil je, da spremembo zasebne tožbe razume in da se o njej ne želi dodatno izjaviti ter da vztraja pri že podanem zagovoru. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 11. 2023, so bili v nadaljevanju tega naroka izvedeni še nekateri dodatni dokazi z branjem člankov, nato pa se je dokazovanje zaključilo. Sledila je beseda strank in izrek sodbe.

11.Po oceni pritožbenega sodišča je bila modifikacija zasebne tožbe dovoljena ter v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sprememba zasebne tožbe se je nanašala na dejanje (tvit), ki je bil že predmet prvotne obtožbe. Spremenjena je bila zgolj pravna opredelitev kaznivega dejanja, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi sodišča prve stopnje, da senat niti ni vezan na pravno kvalifikacijo tožilstva ( zasebnega tožilca ) in jo lahko tudi sam spremeni, če na podlagi izvedenih dokazov spozna, da je to potrebno. Tudi v spremenjeni zasebni tožbi se je obtožencu očitala storitev kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, torej ni šlo za povsem drugo kaznivo dejanje. S preložitvijo glavne obravnave je bil obtožencu dan na razpolago rok, da se je na spremembo zasebne tožbe lahko pripravil ter se o njej izjasnil na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2023, zato obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe in poštenega postopka, sprememba obtožbe pa je bila skladna s prvim odstavkom 344. člena ZKP in tudi skladna z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I- 289/95 z dne 4. 12. 1997, na katero se sklicuje zagovornik v pritožbi.

12.Da je zagovornikovo stališče v pritožbi glede nedovoljenosti spremembe zasebne tožbe napačno, nenazadnje izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, kot to pravilno opozarja pooblaščenec zasebnega tožilca v svojem odgovoru na pritožbo. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020, ki jo navaja pooblaščenec zasebnega tožilca, namreč izhaja, da lahko tožilec spremeni obtožbo neodvisno od tega ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov. Povedano drugače, sprememba obtožbe torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na obravnavi. Pri tem tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

13.Zagovornik v pritožbi nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je pri dokazni oceni izpovedbe priče G. G. v obrazložitvi sodbe pojasnjevalo, zakaj G. G. ne gre verjeti glede tega, kdaj mu je pokojni F. F. zaupal o svoji bolezni. V zvezi z dokazno oceno zagovornik tudi zatrjuje, da je podano nasprotje med vsebino navedb priče G. G., ki jo je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, in tem, kar izhaja iz zapisnika oziroma prepisa zvočnega posnetka izpovedbe G. G. na glavni obravnavi dne 16. 6. 2023.

14.Absolutno bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Navedena kršitev je podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Navedeno izhaja iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki zadevajo vprašanja v zvezi z ugotavljanjem protispisnosti

15.Sodišče prve stopnje je podalo analitično dokazno oceno izpovedbo priče G. G. v točki 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedlo je jasne in prepričljive razloge, zaradi katerih ne gre verjeti G. G. glede tega, kdaj mu je pokojni F. F. zaupal v svoji o svoji bolezni. Izpostavilo je, da niti pokojni F. F. sam vse do decembra 2009 ni natančno vedel, kako hudo je zbolel, kar vse je razvidno iz listin spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1931/2009, ki so bile v dokaznem postopku prebrane. Četudi bi bile v delu dokazne ocene izpovedbe priče G. G. v sodbi kakšne nedoslednosti, zatrjevano sploh ne predstavlja odločilnega dejstva za razsojo v tej zadevi, glede na očitek kaznivega dejanja obrekovanja. Bistvo obtoženčevega zagovora tekom celotnega sojenja je v njegovi trditvi, da je inkriminirani tvit, ki je povzet v izrek sodbe, napisal zato, ker je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost svojih navedb, pa tudi, da je bil inkriminirani tvit napisan pri izpolnjevanju politične oziroma druge družbene dejavnosti, saj naj bi šlo s strani zasebnega tožilca za politični obračun, na katerega se je sam z inkriminiranim tvitom zgolj odzval. Poleg obširnega pojasnjevanja okoliščin v zvezi z nastankom inkriminiranega tvita, je obtoženi v zagovoru povedal, da je bila v zvezi z zapisanim ″reakcija iz nekaterih krogov‶, zato je naslednji dan napisal drugi "pojasnilni tvit", s katerim je pojasnil, kaj je imel v mislih s prvim tvitom in s tem je bila zanj stvar pojasnjena. Na glavni obravnavi je v svojem zagovoru še dodatno izpostavil, da zasebnemu tožilcu ni očital, da je ″sodeloval pri umoru s sekiro ali pa z nožem‶, ampak, da je s svojim ravnanjem prispeval k temu, da se je zagotovo zdravstveno stanje njegovega zaposlenega oziroma bivšega zaposlenega poslabšalo. Da naj bi imel obtoženi utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb, zapisanih v inkriminiranem tvitu, je sodišče prve stopnje skušal prepričati tudi priča G. G., ko je navajal, da je bil ravno on tisti, ki je obtožencu, ko ga je kot tedanji predsednik vlade poklical na pogovor, povedal o tem, kako je zasebni tožilec kot direktor H. brutalno obračunaval s tedanjim odgovornim urednikom H., kar je zagotovo prispevalo k prezgodnji smrti F. F., pa tudi, kakšno plačo je prejemal direktor H., torej zasebni tožilec, pri čemer je trdil, da je bila njegova plača okoli 100.000 EUR, kar znese približno 8.500 EUR mesečno.

16.Ne le iz zagovora obtoženca, temveč tudi iz vseh dokazov, ki so bili izvedeni tekom sojenja, brez dvoma izhaja, da so bile trditve, ki jih je obtoženi zapisal v inkriminiranem tvitu, povzetem v izreku sodbe, neresnične. Neresnične so bile tako trditve, s katerimi je zasebnega tožilca označil kot sodelavca pri umoru novinarja F. F., kakor tudi tiste, ki se nanašajo na plačo zasebnega tožilca. Ne glede na obširno izveden dokazni postopek, v okviru katerega je obramba dokazovala obstoj ekskulpacijskih razlogov v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1 oziroma tretjega odstavka 158. člena KZ-1 (glede na prvotno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, očitanega obtožencu ob vložitvi zasebne tožbe), je glede na spremenjeno zasebno tožbo, ko se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1, razglabljanje obrambe o tem, kaj je obtoženi z inkriminiranim tvitom imel v mislih, nepomembno. Obtoženi je o zasebnem tožilcu trdil neresnična dejstva, torej dejstvo, da je sodeloval pri umoru in dejstvo o višini plače zasebnega tožilca in je vedel, da je to, kar je zapisal, neresnično. Prav tako je vedel, da zapisano škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da inkriminiranega tvita ni mogoče šteti kot vrednostno oceno zasebnega tožilca, pač pa da gre za eksplicitno izražene in jasno zapisane trditve, ki drugačne razlage ne dopuščajo. Za vrednostne sodbe so namreč značilne prvine mišljenja in zavzemanja stališča ter so tako zaznamovane s subjektivnostjo, izjave o dejstvih pa se nanašajo na objektivna dogajanja in dogodke ter so zaradi svoje preverljivosti resnične ali neresnične. Kaznivo dejanje obrekovanja je poseben način napada na čast in dobro ime drugega. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v točki 50 obrazložitve, storilec pri tem kaznivem dejanju skriva svoje osebno mnenje o drugi osebi pod plaščem objektivnega opazovalca, ki samo ugotavlja dejstva, drugim pa prepušča, da si na podlagi tega o oškodovancu ustvarijo negativno mnenje. Za obrekovanjem je vedno razžalitev; storilec obrekovanja z neresničnimi izjavami skuša doseči pri drugih, da bi se o kom ustvarila negativna vrednostna sodba. Slednje je bil, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, cilj obtoženega v konkretnem primeru, saj je sam izpostavil v svojem zagovoru, da se je zasebni tožilec prikazoval za moralno avtoriteto, čeprav to ni, kar mu je obtoženi tudi povedal v obraz. Pri kaznivem dejanju obrekovanja mora biti tisto, kar storilec trdi, neresnično, neresnična dejstva pa ne obstajajo. Čeprav je obramba ves čas postopka skušala prikazovati, da je potrebno izjavo obtoženca upoštevati v širšem kontekstu in ugotoviti, kaj pravzaprav sporoča, gre, tudi po presoji pritožbenega senata, zgolj za poskus obtoženca, da bi minimiziral svojo odgovornost za očitano kaznivo dejanje. Dejstvo je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da njegov zapis vsebuje povsem jasne trditve o neresničnih dejstvih, saj zasebni tožilec ni sodeloval pri umoru nikogar in končno tudi ne prejema takšne plače, kot mu jo je pripisal obtoženi, obe trditvi pa sta preverljivi in sta neresnični, kot je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno pojasnilo. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se je obtoženi zavedal neresničnosti zapisanih trditev o zasebnem tožilcu, pa jih je hotel zapisati na družabnem omrežju, in sicer na svojem Twitter profilu, ki je dostopen širokemu krogu posameznikov, z namenom, da bi s tem prizadel njegovo čast in dobro ime, torej je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

17.Zagovornik ima sicer prav, ko v pritožbi navaja, da vsakršno prikazovanje dejstev, ki odstopa od resničnosti, ni nujno že neresnično. Pri tem se sklicuje na Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, iz katerega povzame, da, če se izjava v bistvenih delih sklada z resničnim, ne moremo govoriti, da je neresnična, čeprav v nebistvenih delih ni točna ali ni resnična. Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti njegovim zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje neresnično zatrjuje, da je obtoženi namerno zapisal neresnico glede plače zasebnega tožilca, z namenom njegove diskreditacije, zaradi česar naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona. V katerih primerih je podana kršitev kazenskega zakona, je opredeljeno v 372. členu ZKP, v točkah 1 do 6. Pritožbena zatrjevanja, ki grajajo sodbo sodišča prve stopnje glede obrazložitve, ki se nanaša na neresničnost trditev obtoženca glede plače zasebnega tožilca, ne sodi v nobeno izmed naštetih kršitev, zato o kršitvi kazenskega zakona iz razlogov, navedenih na strani 4 do 5 pritožbe, ne more biti govora.

18.Sodišče prve stopnje je v točki 22 (in tudi 49) obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih je brez dvoma zaključilo, da sta obe trditvi obtoženca v inkriminiranem tvitu glede zasebnega tožilca neresnični. Pri kaznivem dejanju obrekovanja nosi dokazno breme glede dokazovanja neresničnosti trditev zasebni tožilec. Zasebni tožilec je tekom dokaznega postopka brez dvoma dokazal, da je pokojni F. F. umrl zaradi težke bolezni ( za katero zasebni tožilec ni vedel še niti v času, ko je bila F. F. vročena odpoved delovnega razmerja ) in ne zato, ker naj bi zasebni tožilec sodeloval pri njegovem umoru. S predložitvijo plačilnih list za čas od marca 2021 do julija 2021 pa je tudi dokazal, da je znašala njegova plača v tem obdobju znatno manj, kot je trdil obtoženi v inkriminiranem tvitu. Ob zagovoru obtoženca, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve glede višine plače zasebnega tožilca ter izpovedbi priče G. G., da je prav on obtožencu povedal, da zasebni tožilec v obdobju ″corona krize‶ zasluži 8.500 EUR na mesec, ni mogoče mimo izpovedbe zasebnega tožilca, da je obtoženi že v decembru 2020 ″tvital‶ o tem, koliko znaša njegova plača, zaradi česar se je odzval z objavo podatkov, ki so bili sicer objavljeni v letnih poročilih H., iz česar je razvidno, da je bila mesečna plača zasebnega tožilca bistveno nižja od tega, kar je trdil obtoženi v tvitu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre brez dvoma za dve povsem neresnični trditvi o zasebnem tožilcu, s katerima je obtoženi zavestno in hote prizadel njegovo čast in dobro ime. Ob tem je za presojo dokazanosti očitanega kaznivega dejanja nepomembno, da je obtoženi dan kasneje, torej 7. 5. 2021, svojo prvotno izjavo skušal omiliti z, kot se je izrazil, ″pojasnilnim tvitom‶, v katerem je zapisal: ″Direktor, ki zaradi političnih razlogov odpusti bolnega novinarja, ko je le-ta na bolniški zaradi težke bolezni, najbrž ne prispeva k njegovi ozdravitvi, ampak k poslabšanju in smrti, kar se je zgodilo v primeru B. B. - F. F. Zato sramota, da B. B. vodi ... novice.‶

19.Zagovornikove navedbe v pritožbi o tem, kako je sestavljena plača in v zvezi s tem citiranje določb ZDR-1, nadalje zatrjevanje, da je imel obtoženi utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je zapisal glede plače zasebnega tožilca oziroma, da je ta trditev celo resnična, so glede na jasne razloge prvostopnega sodišča glede neresničnosti obtoženčeve trditve o plači zasebnega tožilca, neutemeljene, njegovi arogantni dodatki o tem, kaj bi morala vedeti sodnica o sestavi plače, ker jo prejema, pa nepotrebni. Obtoženi je objavil obravnavani tvit, v katerem je zapisal: ″Neverjetno za#EU v 21. stoletju, da sodelavec pri umoru novinarja še vedno vodi ... novice in zato mesečno pokasira 8.500 eur. Več kot predsednik republike‶, k zapisu pa je pripel fotografijo osebne podobe zasebnega tožilca z zapisom: ″Mesečna plača direktorja B. B. H. 6.091,60 EUR (kar je prečrtano), v času korona krize 8.500 EUR‶. Za vrednotenje celotnega konteksta zapisanega je nujno izhajati iz razumevanja povprečnega bralca - sledilca obtoženca na Twitterju, ki je tvit prebral tedaj, ko je bil objavljen. Tvit je nanj učinkoval kot samostojna celota. V tvitu pa je obtoženi, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, zasebnega tožilca najprej označil kot sodelavca pri umoru pokojnega novinarja, nato pa ga še dodatno diskreditiral z neresnično trditvijo o tem, kako visoke zneske naj bi mesečno ″pokasiral‶, kar v ljudskem žargonu pomeni ″pospravil v žep‶.

20.Zagovornik se na strani od 5 do 10 pritožbe, vsebinsko, v bistvenih delih enako kot v zaključni besedi na glavni obravnavi dne 3. 11. 2023, sklicuje na svobodo izražanja kot pravico, ki jo zagotavlja ustava, v povezavi z odločbami Vrhovnega sodišča RS, Ustavnega sodišča in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Kljub temu, da se obtožencu v modificirani zasebni tožbi očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1 (kdor o komu trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu) in ne kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, kot mu je bilo prvotno očitano (kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu), zagovornik v pritožbi vztraja, da gre pri inkriminiranem tvitu, povzetem v izrek sodbe, za vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu in da je za presojo domnevnega kaznivega dejanja odločilno, da je šlo za temo, ki je zahtevala razpravo in je bila le-ta v javnem interesu. Poudarja, da je potrebno skladno s sodno prakso ESČP razlikovati med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Medtem, ko je resničnost dejstev mogoče dokazati, to ne velja za vrednostne sodbe. Pri slednjih je treba izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga. Pri iskanju ravnovesja med svobodo izražanja ter pravico do varstva časti in dobrega imena ESČP upošteva tudi druge kriterije, na primer ali sporna izjava pomeni prispevek k razpravi v javnem interesu, kar je po mnenju pritožnika nedvomno dokazano in ali jo je izzvalo predhodno ravnanje, na katerega se izjava nanaša (ravnanje zasebnega tožilca do pokojnega novinarja F. F., stalni neupravičeni medijski napadi na vlado in njenega predsednika A. A.). Poudarja, da so pomembne tudi vsebina, oblika in posledice objave spornih izjav, pri čemer o sami vsebini v tem kontekstu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Sodišče prve stopnje je, po mnenju pritožnika, povsem prezrlo vprašanje, ali je bila izjava obtoženca usmerjena v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji direktorja agencije (ad rem) ali je bil njegov namen v osebnem ponižanju in sramotitvi oškodovanca (ad personam). Za sklep ali je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se takšna izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Sodišče prve stopnje je tako, po mnenju pritožbe, prezrlo vse okoliščine ter povsem nedopustno zaključilo, da je bil namen izjave sramotitev in diskreditacija zasebnega tožilca. Razprava o tem ali je zasebni tožilec sokriv ter ali je sodeloval pri smrti pokojnega F. F. ter ali ima višjo plačo kot predsednik republike, je nedvomno v javnem interesu. S tem, ko zagovornik v pritožbi trdi, da sodba v delu o ekskulpacijskih razlogih nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, v bistvu uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena KZ-1 in ne kršitev kazenskega zakona, kot navaja zagovornik.

21.Navedena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je v točkah od 51 do 60 obrazložitve izpodbijane sodbe obsežno opredelilo do trditev obrambe glede ustavne pravice do svobode izražanja, v povezavi z odločbami Ustavnega in Vrhovnega sodišča, pa tudi prakso ESČP. Pri tem je podalo jasne, celovite in prepričljive razloge, zaradi katerih v konkretnem primeru ne gre za kolizijo med pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva ter pravico do varstva osebnostnih pravic zasebnega tožilca. Poudarilo je, da se vsebina obtoženčevih zapisov na družbenem omrežju Twitter nanaša osebno na zasebnega tožilca in njegovega pisanja ni mogoče razumeti v kontekstu širšega javnega interesa za seznanitev javnosti z delom zasebnega tožilca kot direktorja H. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obtoženi zapisal neresnična dejstva in je tudi vedel, da gre za neresnična dejstva, pa je hotel tako ravnati. Neresnična dejstva pa sama po sebi ne morejo prispevati niti k obveščenosti ljudi niti k nadzoru nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso Ustavnega sodišča, ki je v več svojih odločbah poudarilo, da je v posameznih primerih sicer lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih, brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Ko pa piscu ne gre več za vplivanje na razpravo o zadevah javnega pomena, na kar se neuspešno poskuša sklicevati obtoženi, ko v svojem zagovoru opisuje delovanje in financiranje ter domnevne nepravilnosti zasebnega tožilca v povezavi z delovanjem H., ki je služba javnega pomena, ampak zgolj za iznašanje neresničnih trditev, ne gre več za kritiko ravnanj in stališč drugega, pač pa za napad na njegovo osebnost, kot je bilo v konkretnem primeru, ko je obtoženi zasebnega tožilca označil za sodelavca pri umoru, torej za morilca, izključno zato, da bi prizadel njegovo čast in dobro ime in ga v javnosti predstavil kot nemoralno osebo, ki ne bi smela zasedati položaja, kot ga je zasedala, pri tem pa je svoj zapis podkrepil še z visoko plačo, ki naj bi jo na račun državljanov prejemal, s čimer ga je še dodatno diskreditiral, pri čemer je povsem jasno, da si plače v državni družbi ni določal sam. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedbam prvostopnega sodišča, da obrekovanja ni mogoče opravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje ″mala fide‶. Sodišče prve stopnje je tako podalo jasne in prepričljive razloge, zakaj zapisani sporni tvit ni bil uporabljen pri izpolnjevanju politične dejavnosti in tudi ne v javnem interesu, kot to zatrjuje obramba, pač pa je šlo zgolj za destruktiven in zlonameren napad na zasebnega tožilca. Zato je povsem neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče z izrekom sodbe kršilo kazenski zakon glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ-1, kot jo uveljavlja zagovornik, se lahko pojavlja kot zmotna presoja o tem ali je storjeno kaznivo dejanje ali ne in ali ne gre morda za prekršek ali civilnopravno razmerje; nato kot zmotna ocena o tem ali so ali niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja; in kot zmotna ocena ali obstajajo razlogi, zaradi katerih je izključena protipravnost. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo celovite in prepričljive razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da obtoženčev inkriminirani tvit ne predstavlja vrednostne sodbe in ne sodi v razpravo, ki bi bila v javnem interesu, zaradi česar kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

22.Zagovornik je v pritožbi navedel, da se do izreka kazenske sankcije ne bo opredeljeval, saj meni, da je možna samo razveljavitev sodbe oziroma izrek oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče je zato odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ocenilo, da ni nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je izreklo primerno kazensko sankcijo in sicer denarno kazen, katere višino je odmerilo ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter podatkov o obtoženčevem premoženjskem stanju in preživninski obveznosti. Izbiro kazenske sankcije ter višino odmere denarne kazni je sodišče celovito obrazložilo v točkah od 62 do 65 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izrečena denarna kazen tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in tudi osebnosti obtoženca, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje.

23.Ko je pritožbeno sodišče po presoji obravnavane kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

24.Obtoženec s pritožbo ni uspel, zaradi česar mora po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------

1Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 18657/2014 z dne 6. 5. 2021.

2Tako na primer sodba VS RS I Ips 43888/2010-180 z dne 17. 3. 2016, sodba Ips 30006/2010-125 z dne 15. 11. 2012 in sodba I Ips 24/2011 z dne 9. 6. 2011.

Zveza: