Jedro

V pravni položaj tožnika ne bo poseženo, kolikor se bo nezakonitost prodaje nepremičnin kasneje ugotovila, kajti šele sklep sodišča o izročitvi nepremičnine ima podobno funkcijo kot razpolagalni pravni posel pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice.

Promet, ki poteka na podlagi javne dražbe je zakonit način prometa s kmetijskimi zemljišči glede na 25. člena ZKZ. V postopku javne dražbe pa se ne upošteva prednostnega vrstnega reda iz 23. člena ZKZ, torej vrstni red predkupnih upravičencev tudi ni predmet preizkusa pred upravnim organom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji na podlagi javne dražbe, ki je bila dne 23. 5. 2016, med A.A. kot prvo pogodbeno stranko in B.B. kot drugo pogodbeno stranko, katerega predmet so nepremičnine parc. št. 706, 707 in 708 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je B.B. (stranka z interesom v tem postopku) dne 24. 5. 2016 v skladu z 25. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) vložil zahtevo za odobritev pravnega posla, tej pa predložil zapisnik okrajnega sodišča z dne 23. 5. 2016. Organ je na podlagi drugega odstavka 25. člena in tretjega odstavka 19. člena ZKZ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ, ker ne gre za delitev zaščitene kmetije, da je promet tekel po postopku in na način določen s tem zakonom ter da se s prometom fizično ne delijo parcele zemljišča, ki je bilo urejeno s komasacijo ter je zato pravni posel odobril. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev organa nepravilna, saj je tožnik podal predlog za odlog izvršbe dne 20. 5. 2016, predlog dolžnika za prekinitev postopka z dne 23. 5. 2016, torej predlog, da se javna dražba ne opravi, ker zanjo niso izpolnjeni pogoji. Sodišče pa je dražbo opravilo in prodalo nepremičnine B.B., sinu C.C., ki je bila v izvršilnem postopku upnica. C.C. pa je prav tako tožena stranka v postopku, ker je tretja - D.D. vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, saj je 1/2 polovica nepremičnin, ki so se prodajale na dražbi njenih, na podlagi zakonskih določil o skupnem premoženju zakoncev in je tako lastninsko pravico pridobila na originaren način. Upnica in njen sin B.B. sta bila seznanjena, da sodišče prodaja nepremičnine, ki niso v lasti tožnika in nista bila v dobri veri. B.B. tako ni mogel kupiti teh nepremičnin in jih je pridobil z zlorabo pravic, ki mu jih daje zakon. Ravnanje B.B. predstavlja ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi, ustavo in materialnimi načeli. Organ tega ni upošteval niti ni ugotavljal, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice. Kolikor so se organu v postopku pojavljale nejasnosti, bi jih moral razjasniti in morda dodatno zaslišati stranke v skladu z 9. členom ZUP. Ne glede na to, ali je organ odločal po skrajšanem ali posebnem ugotovitvenem postopku, mora v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. S svojo odločitvijo pa je organ posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine. Uveljavlja tudi kršitev 19. člena in 18. člena ZKZ, saj organ ni ugotavljal, ali je bil promet po postopku in načinu določenem s tem zakonom oziroma ni upošteval prednostnega vrstnega reda po 23. člena ZKZ. Navedeno bi bil organ dolžan preveriti in upoštevati prednostni vrstni red. Dejstvo, da ni izkazano, da bi imel kupec status kmeta, zato je jasno, da organ ni pravilno odločil. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Zahteva tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z navedbo, da je solastnica prodanih parcel D.D., pa opozarja, da izvršilni postopek poteka že od leta 2000 ter je bila D.D. ves čas seznanjena s postopki, kljub temu pa je šele pred drugo dražbo podala ugovor tretje in prvič zatrjevala, da naj bi bila lastnica nepremičnin.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je upravni organ odobril pravni posel sklenjen pri Okrajnem sodišču v Brežicah z zapisnikom o prodaji nepremičnin z dne 23. 5. 2016, med B.B. in tožnikom.

8. Po 25. členu ZKZ mora po končani javni dražbi kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije izvršilno sodišče ponudnika, ki je ponudil najvišjo ceno, napotiti na pristojno upravno enoto, da v roku, ki mu ga določi, poda vlogo za pridobitev odobritve pravnega posla (prvi odstavek). Vlogi za pridobitev odobritve se priloži sklep sodišča o ponudniku, ki je ponudil najvišjo ceno, če obstoji kateri od razlogov iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona, upravna enota odobritev zavrne (drugi odstavek).

9. V skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZKZ je organ moral ugotavljati, ali ni podan kateri od naslednjih razlogov: - da je kmetija zaščitena in da se v prometu ne sme deliti, upoštevajoč 18. člen ZKZ; - da promet ni potekal po postopku in na način določen s tem zakonom; - da ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona; - da bi se s prometom fizično delila zemljišča, urejena s komasacijo.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da nobeden od razlogov iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ ne obstoji ter je zato organ na podlagi drugega odstavka 25. člena ZKZ pravni posel odobril. Taki odločitvi organa in razlogom zanje pa sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi, ki temelji na uradnih in drugih podatkih, razvidnih iz spisne dokumentacije, in citiranih določbah ZKZ, v celoti pritrjuje.

11. Tožnik s tožbenimi navedbami, da je podal predlog za odlog izvršbe z dne 20. 5. 2016 ter predlog za prekinitev postopka z dne 23. 5. 2016, torej predlog, da se javna dražba ne opravi, ker zanjo niso izpolnjeni pogoji ter da je D.D. vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, ker je 1/2 nepremičnin, ki so se prodajale na javni dražbi, na podlagi zakonskih določil o skupnem premoženju zakoncev njena, ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Gre za ugovore, ki jih organ, tudi kolikor bi jih tožnik že v upravnem postopku navajal, ne more upoštevati v smislu pravilne uporabe prava - določb ZKZ (25. člen v povezavi z tretjim odstavkom 19. člena ZKZ). Nanašajo se na postopke, ki jih vodi sodišče splošne pristojnosti in se pred njim tudi rešujejo (določbe 189. oziroma 192. člena ZIZ). V pravni položaj tožnika ne bo poseženo, kolikor se bo nezakonitost prodaje nepremičnin kasneje ugotovila, kajti šele sklep sodišča o izročitvi nepremičnine ima podobno funkcijo kot razpolagalni pravni posel pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice (Juhart, Stvarno pravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 256). Organu zato ni mogoče očitati nepravilne ugotovitve dejanskega stanja niti kršitev postopka, ker navedenih dejstev ni raziskoval niti se do njih opredelil. 12. Kolikor pa tožnik organu očita nepravilno uporabo določbe 19. člena ZKZ, ki določa, da se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena, če promet ni potekal po postopku in način kot je določen s tem zakonom, pa je tožniku pojasniti, da je promet, ki poteka na podlagi javne dražbe zakonit način prometa s kmetijskimi zemljišči glede na 25. člena ZKZ. V postopku javne dražbe pa se ne upošteva prednostnega vrstnega reda iz 23. člena ZKZ, torej vrstni red predkupnih upravičencev tudi ni predmet preizkusa pred upravnim organom.

13. Tožnik predlaga izvedbo dokazov, ki so del upravnega spisa. Sodišče jih je upoštevalo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti upravnih odločb. Zaslišanja tožnika in D.D. ni izvedlo, ker gre za, ob obrazložitvi zgoraj, za nerelevantna dokaza v obravnavani zadevi, tudi kolikor bi potrdila trditvena tožnikova navajanja. Posledično zato glavna obravnava v obravnavani zadevi ni bila potrebna.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.