Jedro

Drugotožena stranka (zavarovalnica) odgovarja le iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti po polici, ki pokriva odškodninske zahtevke lastnih delavcev zavarovanca (prvotožene stranke), in po kateri znaša zavarovalna vsota določen znesek.

Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in prvotožena stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je drugotožena stranka tožniku skupaj s prvotoženo stranko dolžna plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 17.140,00 EUR in odškodnino za materialno škodo v znesku 336,23 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožniku skupaj s prvotoženo stranko na račun zapadlih obresti na plačani nesporni del odškodnine znesek 1.790,56 EUR v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožniku: - plačati znesek 975,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka), - od 1. 1. 2010 dalje mesečno vnaprej do vsakega 10. v mesecu plačevati 75,00 EUR iz naslova mesečne rente za tujo pomoč tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plača v roku 15 dni po pravnomočnosti s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu naprej, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

V preostalem je tožbeni zahtevek zoper toženi stranki zavrnilo (V. točka izreka). Sklenilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1316,97 EUR, tožnik pa je dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 7,5 EUR, oboje v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, ki se nanaša na drugotoženo stranko (to je del točke I, točka II in točka V) ter odločitev o stroških postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče je pravilno odločilo, da je drugotožena stranka tožniku solidarno s prvotoženo stranko odgovorna za nastalo škodo, vendar je odločilo, da je podano zavarovalno kritje le po pogodbi zavarovanja civilne odgovornosti, ne pa tudi po polici gradbenega zavarovanja št. ..., ki jo je prvotožena stranka sklenila pri drugotoženi stranki. Taka odločitev nima podlage v sklenjeni zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih. Iz zavarovalne pogodbe ni mogoče zaključiti, da so izključeni zahtevki za telesne poškodbe lastnih delavcev, kar naj bi izhajalo iz splošnih pogojev .... Če se splošni pogoji in sklenjena pogodba med seboj izključujejo, so veljavna določila v polici. Nejasna določila police pa je sodišče dolžno obravnavati v korist zavarovanca in ne zavarovalnice. Po določbah 83. odstavka ZGO-1 je izvajalec tisti, ki je dolžan ukreniti, kar je potrebno, za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov. Po 32. členu ZGO-1 je izvajalec odgovoren za škodo, ki izvira iz njegovega dela, in je za to škodo dolžan skleniti zavarovanje. Tudi iz Posebnih pogojev za pavšalno gradbeno zavarovanje ..., ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, izhaja, da zavarovanje po polici št. ... krije tudi odškodninske zahtevke lastnih delavcev zavarovanca. V točki d 3. člena teh pogojev je navedeno, da je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za zahtevke lastnih delavcev zavarovanca do višine dvakratnega zneska zavarovalnega kritja. Ta določba derogira osnovne pogoje gradbenega zavarovanja ..., saj ti veljajo le, če niso v nasprotju s pogoji za pavšalno gradbeno zavarovanje .... Sodišče se zmotno sklicuje na 6. odstavek 22. člena splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje ..., saj ta v konkretnem primeru ni uporaben. Sodišče je zmotno ugotovilo, da v obravnavanem primeru zavarovalna vsota znaša le 66.766,82 EUR, saj ob upoštevanju obeh polic znaša 901.352,03 EUR. Zato bi sodišče moralo drugotoženo stranko zavezati k solidarnemu plačilu celotno nastale škode tožniku. Napačna je odločitev sodišča, da sta stranki skupaj dolžni plačati tožniku nastalo škodo, saj je njuna zaveza solidarna. Razlogi sodbe so v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče je napačno odločilo tudi glede zamudnih obresti na materialno in nematerialno škodo, ter obresti, ki tožniku pripadajo na nesporni, plačani del odškodnine. Sodišče ne bi smelo z zavarovalno vsoto kriti zamudnih obresti, ki jih je drugotožena stranka dolžna plačati zaradi zamude s plačilom nespornega dela odškodnine, drugotoženi stranki pa bi moralo naložiti v plačilo zamudne obresti na prisojeno odškodnino. Sodba prvostopnega sodišča je postala pravnomočna le v delu, kolikor je prvotožena stranka dolžna tožniku plačati nastalo nematerialno škodo. V delu, ki se nanaša na obveznosti drugotožene stranke, pa je bila sodba razveljavljena v celoti. Toženi stranki sta navadna sospornika, zato se lahko odločitev za njiju razlikuje. Sodišče ni vezano na odločitev o višini odškodnine za nematerialno škodo, ki je bila tožniku odmerjena s strani Višjega sodišča in jo je dolžna plačati prvotožena stranka. Sodišče ni odločilo o višini zahtevka za nematerialno škodo, ki jo je dolžna plačati drugotožena stranka, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, tožniku pa je odvzelo pravico do pritožbe, s čimer so kršene njegove ustavne pravice. V pritožbi je tedaj ostala sporna še nematerialna škoda v znesku 53.860,00 EUR, materialna škoda za tujo pomoč v znesku 6.723,77 EUR in mesečna renta od 1. 1. 2010 dalje v znesku 75,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ni razumljiva odločitev sodišča, da mora tožnik drugotoženi plačati pravdne stroške v višini 7,5 EUR, ki je očitno posledica zmotnega mnenja sodišča, da drugotožena stranka tožniku ni dolžna plačati niti zamudnih obresti niti stroškov pravdnega postopka zaradi izčrpane zavarovalne vsote. Sodišče bi moralo drugotoženi stranki naložiti v plačilo vsaj 50% pravdnih stroškov tožnika, ki znašajo 7.158,28 EUR. V razmerju do drugotožene stranke je tožnik po temelju uspel v celoti in po višini vsaj 50%, zato bi moralo sodišče toženi stranki naložiti v plačilo 75% priglašenih stroškov tožnika oziroma 5.368,71 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper III. , IV. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi drugotoženo stranko obsodi na solidarno plačilo, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodba je zaradi opustitve edicijske dolžnosti s strani drugotožene stranke zmotna v tistih delih, v katerem je sodišče ugotovilo, da solidarna odgovornost drugotožene stranke ni podana (III. , IV. in VI. točka). Zavarovalna polica ..., ki je navedena v obrazložitvi sodbe, v času škodnega dogodka ni veljala, saj jo je 29. 3. 2006 nadomestila polica za zavarovanje civilne odgovornosti št. ..., po kateri je obstajalo kritje zahtevkov lastnih delavcev. Podano je kritje za celoten obseg in vse vrste vtoževane škode, enotna zavarovalna vsota za osebe in stvari znaša 312.000,00 EUR. Obrazložitev sodbe temelji na zavarovalni polici, ki v času škodnega dogodka ni veljala. Drugotožena stranka bi morala solidarno poleg prvotožene stranke odgovarjati za vse vtoževane zneske. Prvotožena stranka je v ponovljenem postopku priglasila stransko intervencijo, a o tem ni bilo odločeno, kar nakazuje na obstoj kršitev pravil postopka po 200. členu v zvezi s 339. členom ZPP, saj prvotoženi stranki ni bila dana možnost nastopanja v pravnem razmerju med tožnikom in drugotoženo stranko. Če bi bila intervencija dopuščena, bi prvotožena stranka že v postopku uveljavljala kršitve, ki so po njenem mnenju vplivale na pravilnost sodbe. Drugotožena stranka bi morala zadostiti dolžnosti po predložitvi veljavne police za zavarovanje civilne odgovornosti št. ..., česar pa ni storila. Prvotožena stranka zato v spis vlaga veljavno polico za zavarovanje civilne odgovornosti. Glede na navedeno je tudi sklep o stroških napačen, zato pritožnica uveljavlja relativno kršitev pravil postopka po 2. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke navaja, da je bil šele s prejemom te pritožbe seznanjen z dejstvom, da drugotožena stranka ni dostavila police za zavarovanje civilne odgovornosti št. ..., ki je bila veljavna v času škodnega dogodka. Po tej polici je dogovorjena zavarovalna vsota v znesku 312.000,00 EUR, kar je bistveno več kot po dostavljeni zavarovalni polici, in zaradi česar je sodišče drugotoženo stranko zavezalo le k delnemu solidarnemu plačilu tožnikove škode.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodba je jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa niso v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse izvedene dokaze, zato obrazložitev sodbe tudi ne nasprotuje zapisnikom o izvedbi teh dokazov oziroma posameznim listinam. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane kršitve iz 8. točke 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v okviru pritožbenih navedb, da sodišče ni odločilo o višini zahtevka za nematerialno škodo, ki jo je dolžna plačati drugotožena stranka. V primeru, da sodišče o tem vprašanju res ne bi odločilo (vendar je), bi se tožnikova pritožba štela kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zoper katero bi nato tožnik imel možnost pritožbe.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 4. 4. 2006 na delovnem mestu utrpel pri kontroli cevi za kanalizacijo, ko se je v tri metre globokem jašku udrla brežina in ga zasula z zemljo do višine 1,40 metra.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že odločalo s sodbo opr. št. Pd 226/2009 z dne 23. 11. 2012, o kateri je nato na pritožbo tožeče in prvotožene stranke odločalo pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 55/2013 z dne 10. 5. 2013. Z navedenima sodbama je bilo pravnomočno odločeno, da je prvotožena stranka dolžna plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 17.140,00 EUR, odškodnino za premoženjsko škodo v višini 6.085,00 EUR ter zapadle obresti za nesporni del odškodnine v višini 1.790,59 EUR, pravnomočno pa je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska nematerialne škode od 18. 2. 2009 do 21. 2. 2009 in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 41,12 EUR. V ponovljenem sojenju je tako sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti preostanka zahtevka iz naslova materialne škode in rente ter posebej o utemeljenosti celotnega zahtevka zoper drugotoženo stranko.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da drugotožena stranka v konkretnem primeru odgovarja le iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti po polici št. ..., ki pokriva odškodninske zahtevke lastnih delavcev zavarovanca (prvotožene stranke), in po kateri znaša zavarovalna vsota 66.768,82 EUR. Odločilo je, da drugotožena stranka solidarno s prvotoženo stranko odgovarja za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 17.140,00 EUR ter za izplačilo obresti od plačanega nespornega dela odškodnine v višini 1.790,59 EUR. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je zavarovalna vsota, navedena na polici zavarovanja civilne odgovornosti (66.768,82 EUR), maksimalen znesek, do katerega odgovarja tožena stranka. Ob upoštevanju odškodnine za nematerialno škodo v višini 17.140,00 EUR ter obresti od plačanega nespornega dela odškodnine v višini 1.790,59 EUR ter že izplačanega zneska v višini 47.500,00 EUR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da preostanek zavarovalne vsote znaša 336,23 EUR. Ker je v nadaljevanju sodbe ugotovilo, da tožniku pripadajo stroški iz naslova tuje nege in pomoči v višini 6.080,00 EUR, je odločilo, da je drugotožena stranka skupaj s prvotoženo stranko iz tega naslova dolžna plačati 336,23 EUR, preostanek tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je prvotožena stranka dolžna tožniku plačevati rento, medtem ko je tožnikov zahtevek iz tega naslova zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka odgovarja le iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti po polici št. ..., ki pokriva odškodninske zahtevke lastnih delavcev zavarovanca (prvotožene stranke), in po kateri znaša zavarovalna vsota 66.768,82 EUR. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na polico gradbenega zavarovanja št. ..., za katero so veljali splošni pogoji ... ter posebni pogoji za pavšalno gradbeno zavarovanje .... Iz 22. člena splošnih pogojev izhaja, da so odškodninski zahtevki za telesne poškodbe delavcev zavarovanca iz zavarovanja izključeni, če ni dogovorjeno drugače. Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz police za gradbeno zavarovanje taki zahtevki niso bili posebej dogovorjeni. Iz posebnih pogojev pa takšen dogovor tudi ne izhaja, saj iz 3. člena izhaja le splošno določilo, kdaj velja omejitev skupnega izplačila zavarovalnin oziroma odškodnin. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na določbe 32. in 83. člena ZGO-1, skladno s katerimi je bil izvajalec dolžan ukreniti, kar je potrebno za varnost delavcev, in je dolžan skleniti zavarovanje za škodo, ki izvira iz njegovega dela. Tožnik je namreč te zakonske določbe izpolnil prav s sklenitvijo zavarovanja civilne odgovornosti.

Ob upoštevanju višine zavarovalne vsote po veljavni polici št. ... je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugotožena stranka iz naslova materialne škode skupaj s prvotoženo stranko dolguje (le) 336,23 EUR, in utemeljeno zavrnilo preostanek tožbenega zahtevka zoper toženo stranko (iz naslova materialne škode, rente ter obresti od prisojene odškodnine). Zavarovalna vsota je namreč pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da se v zavarovalno vsoto ne vštevajo zamudne obresti, ki jih je drugotožena stranka dolžna plačati zaradi zamude s plačilom nespornega dela odškodnine.

Prvotožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno in neveljavno polico zavarovanja civilne odgovornosti, saj je polico št. ... dne 29. 3. 2006 nadomestila polica civilnega zavarovanja št. ..., ki je prav tako vključevala odškodninske zahtevke delavcev zavarovanca, in po kateri je bila dogovorjena zavarovalna vsota 312.000,00 EUR. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj prvotožena stranka ni izkazala, da te police ni mogla predložiti brez svoje krivde prej v postopku. Vprašanje podlage odgovornosti drugotožene stranke je bilo odločilno za obstoj njene pasivne legitimacije v predmetnem individualnem delovnem sporu, prvotožena stranka pa je bila podpisnica vseh zavarovalnih polic, ki so podlaga za odgovornost drugotožene stranke. Zato bi prvotožena stranka to polico morala predložiti v času postopka na prvi stopnji in je s tem, ko jo je predložila šele v pritožbi v ponovljenem postopku, prekludirana s tem dokazom.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo relativne bistvene kršitve, ki bi vplivala na zakonitost odločitve, s tem, ko ni odločilo o predlogu prvotožene stranke o stranski intervenciji na strani tožene stranke. Prvotožena stranka je namreč v predmetnem sporu že nastopala na toženi strani skupaj z drugotoženo stranko, zato ji po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče priznati položaja stranskega intervienta na strani tožene stranke in je bil predlog prvotožene stranke zato neizvršljiv. V primeru, da bo prvotožena stranka zaradi dejstva, ker drugotožena stranka v spis ni predložila veljavne police zavarovanja civilne odgovornosti, oškodovana, pa gre za razmerje med toženima strankama, v katerem bo prvotožena stranka lahko uveljavljala morebiten regresni zahtevek do drugotožene stranke. Dejstvo, da je v času škodnega dogodka veljala polica zavarovanja civilne odgovornosti št. ... in ne polica št. ..., pa ne vpliva na obseg odškodnine, ki je bila tožniku odmerjena v tem postopku in postopku opr. št. Pd 226/2009. Zato tožnik zaradi dejstva, da drugotožena stranka ni predložila veljavne police zavarovanja civilne odgovornosti št. ..., ni oškodovan, saj je za plačilo odškodnine nad zneskom, za katerega solidarno odgovarja drugotožena stranka, zavezana prvotožena stranka.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni odločilo o višini zahtevka za nematerialno škodo, ki jo je dolžna plačati drugotožena stranka. Sodišče je namreč v I. točki izreka odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožniku skupaj s prvotoženo stranko plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 17.140,00 EUR. Pravilno je pritožbeno stališče tožnika, da je v ponovljenem postopku poleg materialne škode in rente ostala sporna tudi odgovornost toženih strank za nematerialno škodo v višini 53.860,00 EUR. Pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 55/2013 namreč ugotovilo višino odškodnine iz naslova nematerialne škode (64.000,00 EUR) in toženi stranki naložilo plačilo 17.140,00 EUR, hkrati pa razveljavilo odločitev o zavrnitvi zahtevka po plačilu odškodnine za nematerialno škodo v višini 53.860,00 EUR zoper prvotoženo stranko (ter odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti drugotoženi stranki). Pritožbeno sodišče je takrat zavzelo stališče, da se obveznost prvotožene stranke lahko zmanjša za znesek, ki je bil tožniku izplačan s strani drugotožene stranke (47.500,00 EUR) le v primeru, če je ugotovljena obveznost drugotožene stranke kot solidarnega dolžnika. Če bi bilo torej v ponovljenem postopku ugotovljeno, da drugotožena stranka tožniku ni odgovorna za nastalo škodo, bi to pomenilo, da mu je bilo 47.500,00 EUR s strani drugotožene stranke izplačano brez pravne podlage, zato bi moral tožnik ta znesek drugotoženi stranki vrniti, posledično pa bi se povečala odgovornost prvotožene stranke iz naslova odškodnine za nematerialno škodo (ki bi morala plačati polnih 64.000,00 EUR). Ker je bilo z izpodbijano sodbo pravilno ugotovljeno, da drugotožena stranka tožniku solidarno s prvotoženo odgovarja za nastalo škodo, je preostali zahtevek zoper prvotoženo stranko v višini 53.860,00 EUR pravilno zavrnilo - kar je zajeto v V. točki izreka sodbe.

Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da so tožnikovi stroški postopka odmerjeni napačno. Sodišče je namreč pravilno izračunane tožnikove stroške postopka naložilo v plačilo prvotoženi stranki, zato je sodišče v zvezi z drugotoženo stranko ugotavljalo le še tožnikov uspeh nasproti slednji ter višino njenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na tožnikov uspeh v pravdi nasproti drugotoženi stranki tožnik slednji dolžan povrniti 50% njenih pravdnih stroškov. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je potrebno pri izračunu uspeha v postopku upoštevati temelj, s katerim je uspel 100%, ter višino (po kateri je uspel 50%), zaradi česar je tožnikov uspeh v pravdi 75%. V ZPP namreč ni razlogov za to, da bi sodišče delilo uspeh na uspeh po temelju in uspeh po višini, saj je stranka vedno upravičena do tistih stroškov, ki so ji nastali glede na uspeh po višini, saj se glede na višino zahtevka stroški tudi odmerjajo. Prvotožena stranka se je na odločitev o stroških pritoževala le v okviru pritožbenih navedb, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti drugo polico zavarovanja civilne odgovornosti št. ..., zaradi česar bi moralo ugotoviti višjo solidarno odgovornost drugotožene stranke. Te pritožbene navedbe pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik in prvotožena stranka s pritožbama nista uspela, zato sama nosita stroške pritožb. Tožnik sam nosi tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe prvotožene stranke (1. odstavek 155. člena ZPP).