Jedro

ZKP oškodovancu omogoča, da v primeru, ko državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v okviru osmih dni (oziroma po noveli ZKP-N v roku tridesetih dni) prevzame pregon (drugi odstavek 60. člena ZKP). Gre za korektiv zoper obtožbeni monopol državnega tožilca in nadzor nad morebitnimi nepravilnimi stališči državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon. Če oškodovanec kazenski pregon prevzame in vloži zahtevo za preiskavo, ki je nato s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, lahko upravičeni tožilec kazenski postopek znova začne, če predloži nove dokaze, na podlagi katerih se sodišče prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka (409. člen ZKP). Če oškodovanec možnosti subsidiarnega pregona ne izkoristi in v zakonskem roku kazenskega pregona zoper osumljenca ne prevzame, zakon šteje, da je s tem odstopil od pregona. Zakonske domneve oškodovanega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo, za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.

V zadevi po letu 2017 niso nastopile nove okoliščine, ki upravičujejo vložitev nove oziroma druge kazenske ovadbe. Pritožnik spregleda pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da se tudi ovadba iz leta 2021 nanaša na kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, predložen pa ni bil noben nov dokaz oziroma predstavljena kakšna druga okoliščina, na podlagi katerih bi bilo moč trditi, da ovadena že v času najema posojila nista imela namena le-tega vračati. Tega ne spremeni dejstvo, da je ovaditelj v času od prejšnje ovadbe, dosegel civilno zamudno sodbo zoper prvoosumljenega in da se nadeja enake sodbe zoper drugoosumljenega. Da sta oba osumljenca oškodovancu ostala dolžna je še vedno isti historični dogodek kot po ovadbi iz leta 2017, kar je tožilec zavrgel, saj je bil mnenja, da ne obstoji utemeljen sum, da bi osumljenca storila očitano jima kaznivo dejanje, oškodovanec takrat pregona ni nadaljeval, z naznanitvijo identičnega historičnega dogajanja, z bistveno enako dokazno podlago, pa ga ne more več.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je po nestrinjanju preiskovalne sodnice, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca A. A. zoper osumljena B. B. in C. C., zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Odločilo je še, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper sklep se je po svojem pooblaščencu pritožil oškodovanec kot tožilec „iz vseh razlogov po čl. 370 ZKP“, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti zahtevo za uvedbo preiskave, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov v spisu, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno in natančno povzelo, izhaja, da je oškodovanec v zvezi z istim historičnim dogodkom, t.j. dvema posojiloma, ki ju je dal osumljencema, vložil dve kazenski ovadbi, pri čemer po zavrženju prve kazenske ovadbe v letu 2017 ni prevzel kazenskega pregona, temveč je to storil šele po zavrženju druge kazenske ovadbe v letu 2021. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec z vlaganjem nove ovadbe ne more obiti zakonske določbe drugega odstavka 62. člena ZKP, s potekom zakonskih rokov za subsidiarni pregon v letu 2017 je namreč nastopila zakonska domneva, da je oškodovanec od kazenskega pregona odstopil. Oškodovanec glede ponovljenega očitka ni več upravičen tožilec.

6. ZKP oškodovancu omogoča, da v primeru, ko državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v roku osmih dni (oziroma po noveli ZKP-N v roku tridesetih dni) prevzame pregon (drugi odstavek 60. člena ZKP). Gre za korektiv zoper obtožbeni monopol državnega tožilca in nadzor nad morebitnimi nepravilnimi stališči državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon.1 Če oškodovanec kazenski pregon prevzame in vloži zahtevo za preiskavo, ki je nato s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, lahko upravičeni tožilec kazenski postopek znova začne, če predloži nove dokaze, na podlagi katerih se sodišče prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka (409. člen ZKP). Če pa oškodovanec možnosti subsidiarnega pregona ne izkoristi in v zakonskem roku kazenskega pregona zoper osumljenca ne prevzame, zakon šteje, da je s tem odstopil od pregona. Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožnikove navedbe, da so v zadevi po letu 2017 nastopile nove okoliščine, ki upravičujejo vložitev nove oziroma druge kazenske ovadbe. Pritožnik spregleda pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da se tudi ovadba iz leta 2021 nanaša na kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena ZKP, predložen pa ni bil noben nov dokaz oziroma predstavljena kakšna druga okoliščina, na podlagi katerih bi bilo moč trditi, da ovadena že v času najema posojila nista imela namena le-tega vračati. Tega ne spremeni dejstvo, da je ovaditelj v času od prejšnje ovadbe, dosegel civilno zamudno sodbo zoper B. B. in da se nadeja enake sodbe zoper C. C. Da sta oba osumljenca oškodovancu ostala dolžna, je še vedno isti historičen dogodek kot po ovadbi iz leta 2017, kar je tožilec zavrgel, saj je bil mnenja, da ne obstoji utemeljen sum, da bi osumljenca storila očitano jima kaznivo dejanje, oškodovanec takrat pregona ni nadaljeval, z naznanitvijo identičnega historičnega dogajanja, z bistveno enako dokazno podlago, pa ga ne more več. Pri tem je pritrditi izpodbijanemu sklepu, da za odločitev nadalje nobenega pomena nima niti okoliščina, da je državni tožilec v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe v letu 2021 oškodovanca poučil, da lahko v določenem roku prevzame kazenski pregon, saj napačen pravni pouk ne more ustvarjati več pravic, kot jih oškodovancu daje zakon.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena in jo je posledično, ker tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), zavrnilo.

9. Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče oškodovancu kot tožilcu na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP, skladno s tarifno številko 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v plačilo naložilo 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1 Sodba VS RS I Ips 4848/2016 z dne 2. 7. 2020