Jedro

Res je sicer, da zagovornik uveljavlja plačilo zamudnih obresti za prepozno izplačano nagrado za zastopanje obdolženca, vendar pa odločitev sodišča v zvezi s priznanjem ali nepriznanjem obresti oziroma v zvezi s pravočasnostjo ali nepravočasnostjo priglašenega zahtevka ne zadevajo interesov obdolženca, temveč gre zgolj za razmerje zagovornika in države. Zahteva za varstvo zakonitosti zato v tem primeru ni dovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 04.05.1999 obdolženega M.M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja javnih naprav po 2. in 1. odstavku 320. člena KZ. S plačilom stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter s potrebnimi izdatki obdolženca in nagrade zagovornika je obremenilo proračun.

Zagovornik obdolženega M., odvetnik M.M., je dne 17.05.1999 priglasil stroške, ki mu jih je sodišče s sklepom z dne 20.05.1999 v celoti priznalo. Dne 13.01.2000 pa je zagovornik vložil zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 20.05.1999 do 28.12.1999, ko mu je bila nagrada izplačana. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju pa je zatem z izpodbijanim sklepom zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti zavrglo kot prepozen, pritožbo zagovornika zoper ta sklep pa je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 14.02.2001 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper oba sklepa, ki se nanašata na plačilo zakonitih zamudnih obresti, je dne 15.03.2001 zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno odločbo in zagovorniku prizna plačilo zakonitih zamudnih obresti ali pa izpodbijana sklepa v celoti razveljavi ter vrne zadevo v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali senatu.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo zavrne kot neutemeljeno, ker sodišče ni kršilo zakona.

Zahteva zagovornika obdolženca zoper odločbe sodišča, s katerimi je to odločalo o zakonitih zamudnih obrestih od stroškov zagovarjanja, kateri naj bi se izplačali iz proračuna, ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, katerega namen je varovanje zakonitosti in enotne uporabe zakona. Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 420. člena ZKP). Izjema je le državni tožilec Republike Slovenije, ki sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona (3. odstavek istega člena). To izredno pravno sredstvo pa smejo poleg državnega tožilca Republike Slovenije vložiti obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP (1. odstavek 421. člena ZKP). Le državni tožilec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v škodo obdolženca, ostali pa le v korist. Torej je za zagovornika odločilen interes obdolženca. Njuno razmerje izhaja iz pooblastila, ki se praviloma nanaša na pomoč zagovornika pri vseh procesnih dejanjih, tako v rednem kot v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Zagovornik torej na podlagi pooblastila pomaga obdolžencu pri njegovi obrambi. Obramba pa pomeni vsa procesna opravila oziroma uveljavljanje tistih razlogov in procesne aktivnosti sploh, ki z zoperstavljanjem obdolžitvi oziroma obtožbi omogočijo ustavitev kazenskega postopka, izrek oprostilne ali zavrnilne sodbe oziroma milejšo odločbo o krivdi, odpustitev kazni ali izrek milejših kazenskih sankcij. Zagovornik torej pri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja le kršitve kazenskega zakona ali kršitve določb kazenskega postopka zoper pravnomočno sodno odločbo, ki se nanaša na obdolženca oziroma obsojenca ali izpodbija postopek, ki je tekel pred takšno pravnomočno sodno odločbo zoper obdolženca oziroma obsojenca. V konkretni situaciji pa vlaga zagovornik to izredno pravno sredstvo izključno zaradi zaščite lastnih interesov. Res je sicer, da uveljavlja plačilo zamudnih obresti za prepozno izplačano nagrado za zastopanje obdolženega M.M., vendar pa odločitev sodišča v zvezi s priznanjem ali nepriznanjem obresti oziroma v zvezi s pravočasnostjo ali nepravočasnostjo priglašenega zahtevka ne zadevajo interesov obdolženca, temveč gre zgolj za razmerje zagovornika in države, oziroma zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki je s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obdolženega M.M., kot nedovoljeno zavrglo.