20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 137/2003 z dne 28. 2. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki št. Ig 2000 /00341 z dne 15. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo izvršbo zoper družbo B. B., d.o.o., Z., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. - v nadaljevanju ZFPPod) in postopek na predlog upnika nadaljevalo zoper ustanovitelja te družbe (sedaj ustavnega pritožnika).

Zoper ta sklep je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

Pritožnik v ustavni pritožbi izrecno ne navaja, katere ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah naj bi bile kršene z izpodbijanima sklepoma. Ob utemeljevanju razlogov za nesprejemljivost obeh sklepov pritožnik le na splošno omenja posege v njegove pravice. Tako v ustavni pritožbi navaja, da je družbo B. B. pred desetimi leti ustanovil kot družbo z omejeno odgovornostjo, zato po njegovem mnenju glede na določbo 407. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZGD) za obveznosti družbe odgovarja samo pravna oseba in ne fizična oseba. Meni, da vsak kasnejši zakon, ki bi določal drugače, negira navedeno določbo ZGD. Navaja tudi, da ni nobene pravne podlage za to, da se ga šteje za pravnega naslednika izbrisane družbe, saj tudi ni podal nobene izjave, s katero bi prevzel odgovornost za obveznosti družbe.

B.

Pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljaviti svoja stališča glede uporabe materialnega in procesnega prava, s katerimi v pritožbenem postopku ni uspel. Ustavno sodišče namreč ni še ena sodna instanca in ne presoja samih po sebi kršitev pri uporabi prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče v obravnavani zadevi preizkusi, ali sta bila izpodbijana sklepa izdana na podlagi z Ustavo neskladne razlage zakona, s katero bi bile lahko kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

Sodišči sta svoji odločitvi oprli na določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi z določbo 394. člena ZGD. Določba četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, ki je v izpodbijanih sklepih temelj za ugotovitev, da pritožnik prevzema odgovornost za obveznosti izbrisane družbe, je že bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI/2, 211). S to odločbo je Ustavno sodišče sicer delno razveljavilo navedeno zakonsko določbo ZFPPod, vendar le, kolikor se ta zakonska določba nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, to so t. i. nepravi, pasivni družbeniki (druga točka izreka odločbe). Odločitev sodišč v izpodbijanih sklepih pa v predmetni zadevi, kar je razvidno tudi iz obrazložitev izpodbijanih sklepov, ne temelji na ugotavljanju materialne podlage za odgovornost pritožnika. Pritožnik v ustavni pritožbi niti ne navaja, da bi v postopku pred pritožbenim sodiščem uveljavljal take pritožbene razloge, ki bi zahtevali odločanje o njegovi odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe. V izpodbijanem sklepu je Višje sodišče pritožniku pojasnilo, da kolikor se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nanaša na odločitev, da se prekinjeni postopek nadaljuje z rubežem na plačo, pokojnino, nadomestilo plače oziroma prejemke iz naslova začasne brezposelnosti dolžnika (pritožnika), ki jih prejema pri dolžnikovem dolžniku, in z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnika, gre za novo sredstvo izvršbe, zoper katerega ima pritožnik omejen ugovor. O tem ugovoru pa je pristojno odločati sodišče prve stopnje (32. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 75/02). Tudi glede ugovorov, ki bi zahtevali odločanje o vprašanju, ali obstaja materialna podlaga za ugotovitev prehoda obveznosti za plačilo dolgov izbrisane družbe na družbenika, je pristojno odločati sodišče prve stopnje, ki je v tem primeru odločilo o nadaljevanju postopka zoper družbenika (pritožnika). Tak ugovor se obravnava kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki 55. člena ZIZ, ker pa tak ugovor vsaj posredno zadeva samo obveznost, ga je mogoče vložiti v skladu s 56. členom ZIZ kot ugovor po izteku roka. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v Načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji dne 30. 6. 2003 (Pravna mnenja, št. I/2003, str. 7-10).

Pritožnik ima tako do konca izvršilnega postopka še vedno možnost, da uveljavlja ugovorne razloge, ki se v smislu zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča nanašajo na nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in tudi na ugotavljanje materialne podlage za odgovornost pritožnika kot družbenika.

Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je pritožnik sklep prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju postopka zoper njega kot družbenika izbrisane družbe prejel pred dnevom začetka veljavnosti odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9.

10. 2002. Sklep o izvršbi, ki se nanaša na izbrisano družbo kot dolžnico, je postal pravnomočen, preden je pritožnik vstopil v postopek kot novi dolžnik. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) v četrtem odstavku 24. člena namreč določa, da se v primeru, ko pride do sprememb dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje pod pogoji iz prvega odstavka istega člena zoper novega dolžnika, ki pa jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Možnost sprožiti odločanje o vprašanju nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in o vprašanju materialne odgovornosti pritožnika za obveznosti izbrisane družbe je torej zanj še vedno odprta. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo in dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa ne zadostuje za ugotovitev kršitve katerekoli z ustavo zagotovljene človekove pravice in svoboščine.

C.

Ker z izpodbijanima sklepoma pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

D.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger