Jedro

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do dodatka za delovno dobo, ne pa tudi do dodatka za stalnost. Glede na to, da ZSPJS v 23. členu ne določa dodatka za stalnost in tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da mu pripada dodatek za stalnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izplačilo dodatka za stalnost tožniku, ni obstajala ustrezna pravna podlaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklep Ministrstva za notranje zadeve, Inšpektorata A. št. ... z dne 17. 6. 2019 in sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 24. 7. 2019 in da je tožena stranka dolžna iz naslova dodatka za stalnost tožniku obračunati skupaj znesek v višini 3.863,92 EUR bruto, za mesece od maja 2014 do avgusta 2019 v zneskih, navedenih v 2./I. točki sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da ne glede na obstoj pravnih predpisov, na podlagi katerih bi bil tožnik upravičen do dodatka za stalnost, je v drugem odstavku 1. člena ZSPJS sprejeto načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih. In to načelo pomeni, da plačni sistem v javnem sektorju stremi k enakemu plačilu javnih uslužbencev, ki svoje delo opravljajo na primerljivih delovnih mestih. Kljub temu, da sedaj veljavni ZSPJS ne ureja dodatka za stalnost, še ne pomeni, da omenjeno načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih ne velja tudi za dodatek za stalnost. Dodatek za stalnost je namreč del plače, navedeno načelo pa je uveljavljeno na področju določanja plač zaposlenih. V 2. členu ZSPJS so dodatki opredeljeni kot del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnosti in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije. Tožnik opravlja delo inšpektorja svetnika (šifra DM: ...) na Inšpektoratu A., enako delovno mesto pa je sistemizirano tudi v Finančni upravi RS (FURS) in na Inšpektoratu RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, za katerega so skladno z aktom o sistemizaciji določene smiselno enake naloge, kot jih opravlja tožnik na Inšpektorat A., kar pomeni, da so delovna mesta primerljiva. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo dejansko stanje, ko je v 8. točki obrazložitve zapisalo, da je tožnik na vprašanje, če opravlja enako delo kot inšpektorji v ostalih organih, izpovedal, da obstajajo razlike. Tožnik je le pojasnil, da v primerjavi z inšpektorji v drugih organih, so bistvene razlike, kar se tiče obsega dela in delovnega časa. Tožnik namreč kot inšpektor svetnik opravlja nadzor na več kot 10 različnih področjih, medtem ko inšpektor svetnik na FURS oziroma požarni inšpektor pokriva zgolj eno področje. Tožnik je še navedel, da je način dela med inšpektorji, ki opravljajo delo pri različnih organih primerljiv, pri tem je mislil delo inšpektorjev kot so pisanje zapisnikov, izdajanje odločb in plačilnih nalogov in podobno. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na napačno ugotovljeno dejansko stanje, ko je zapisalo, da se dodatek za stalnost ne odraža v zahtevnosti dela, temveč v stalnosti zaposlitve pri nekaterih organih tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen v Inšpektoratu A. na delovnem mestu inšpektor svetnik v nazivu inšpektor višji svetnik in sicer 14 let, zato vtožuje dodatek za stalnost. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002, 110/2002 s spremembami), ki v 23. členu določa vrste dodatkov, ki pripadajo javnemu uslužbencu in med temi dodatki ni naštet dodatek za stalnost. V 2. točki 3. člena ZSPJS je določeno, da se plača javnega uslužbenca določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi, odločbi oziroma sklepu določi pravna podlaga za določitev plače in posameznih delov plače, plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, višino posameznih elementov plače na dan sklenitve pogodbe, izdaje sklepa oziroma odločbe in usklajevanja plače. V pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu se javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. točka 3. člena ZSPJS).

7. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do dodatka za delovno dobo, ne pa tudi do dodatka za stalnost. Glede na to, da ZSPJS v 23. členu ne določa dodatka za stalnost in tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da mu pripada dodatek za stalnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izplačilo dodatka za stalnost tožniku, ni obstajala ustrezna pravna podlaga. Za primerljive delavce, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi in delo opravljajo v drugih organih, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da javnim uslužbencem, ki opravljajo delo inšpektorja svetnika v Finančni upravi RS (FURS) in Inšpektoratu RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, pripada dodatek za stalnost na podlagi področnih zakonov, ki predpisujejo dodatek za stalnost. 8. ZSPJS je namreč v prvem odstavku 52. člena določil, da z dnem njegove uveljavitve prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem z zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da ker nekateri drugi javni uslužbenci na primerljivih delovnih mestih v drugih organih toženke prejemajo dodatek za stalnost, bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 1. člena ZSPJS zahtevku tožnika ugoditi.

9. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

11. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).