Jedro

Tožbeni ugovor, da za izdajo izpodbijane odločbe Zavod za gozdove Slovenije ni pristojen, ker pri predmetni parceli ne gre za gozd, ni utemeljen. Ne glede na to, da se je z odločbo za to parcelo z odločbo ugotovila nova vrsta rabe in sicer pašnik, je bilo v postopku ugotovljeno, da je po stanju gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega načrta zadevnega območja navedena parcela delno gozd. Da je ta parcela delno gozd, pa izhaja tudi iz lokacijske informacije.

Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da morata tožnika kot solastnika gozda na parcelah št. 118/329 in št. 118/240 (del) k.o. ... obnoviti gozd na površini 0,4 ha. Obnoviti ga morata v odd/ods ... k.o. ..., parc. št. 118/239 na mestih, kjer so nastale vrzeli v gozdnem sestoju po opravljeni sečnji v marcu 2007, to je na skrajnem jugozahodnem delu parcele, pas parcele nad cesto ter na osrednjem delu ob parcelni meji na jugu, takoj pod gozdno vlako je treba opraviti 0,13 ha priprave tal, tako da se pri tleh poreže zeliščni in grmovni sloj, predvsem robido in robinjo in 0,13 ha sadnje sadik višine in starosti, ki so navedene v tabeli pod tč. c). Delo mora biti opravljeno do dne 31. 10. 2007. Z letom 2008 se mora pričeti z obžetvijo na 0,13 ha, vsaj enkrat letno v juliju štiri leta zapored. V odd/ods ... k.o. ... parc. št. 118/240 (del) na mestih, kjer je bila izvedena sečnja v marcu 2007 in na mestih, kjer je bila po letu 2003 opravljana nedovoljena izravnava terena po predhodnem nedovoljenem poseku gozdnega drevja (gre za del parcele, ki je po stanju pred dnem 21. 4. 2006 v celoti pripadal parc. št. 118/240 in za dele parcele, ki je po stanju pred dnem 21. 4. 2006 v celoti pripadal parc. št. 118/57) je treba opraviti 0,27 ha priprave tal, tako da se pri tleh poreže zeliščni in grmovni sloj, predvsem robido in robinje ter 0,27 ha sadnje sadik višine in starosti, ki so navedene v tabeli pod tč. c). Delo mora biti opravljeno do dne 31. 10. 2007. Z letom 2008 se mora pričeti z obžetvijo na 0,27 ha, vsaj enkrat letno v juliju, štiri leta zapored. Dela za obnovo gozda se ne opravi na mestu, kjer stojijo 3 bukve, in sicer na površini kroga okoli bukev s premerom 15 m. Nadalje se izvede 1000 kosov obeleževanja sadik tako, da se pri vsaki sadiki v zemljo stabilno zabije hrastov ali kostanjev količek višine 60-80 cm. Delo mora biti opravljeno neposredno po opravljenem sajenju, najkasneje do dne 10. 11. 2007. Površino se posadi s sadikami drevesnih vrst ustreznega porekla in števila, kot je navedeno v tč. č) in d) izreka izpodbijane odločbe, sadike se nabavijo v drevesnici z registracijo za vzgojo gozdnega reprodukcijskega materiala in se sadike sadi na način, kot je naveden.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je prvostopni organ dne 22. 3. 2007 izdal odločbo o izvedbi obnove gozda, ki je bil opustošen, ali v nasprotju s predpisi posekan na golo. Zoper navedeno odločbo sta se pritožila tožnika. Prvostopni organ je na podlagi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dopolnil postopek tako, da je dne 8. 5. 2007 opravil ustno obravnavo, združeno z ogledom gozda. Tožnika sta v skladu z zavezo, dano na ustni obravnavi, dne 23. 5. 2007 poslala lokacijsko informacijo za promet z nepremičninami z dne 13. 5. 2007. Upravni organ pa je sam pridobil lokacijsko informacijo z dne 27. 6. 2007, kar je vse v spisu. Kraj je bil tudi fotografiran. Na podlagi ugotovitvenega postopka je bilo ugotovljeno, da sta tožnika v mesecu marcu leta 2007 izvršila posek drevja, označenega s strani revirne gozdarke, za katero je bila dne 20. 3. 2006 izdana odločba. Poleg odkazanega drevja pa sta tožnika nedovoljeno posekala 6 hrastov, 6 belih gabrov, 3 breze in 1 kostanj na parceli št. 118/239 (15 dreves, 15 m3) in 8 kostanjev, 4 hraste, 2 robiniji in po eno bukev, brezo, gorski javor, beli gaber in lipo na parceli št. 118/240 (19 dreves, 30 m2). Ogled in kontrolo sečišča je dne 14. 5. 2007 opravil gozdarski inšpektor. Dne 9. 2. 2007 je prvostopni organ od tožnikov sicer prejel vlogo za posek k že izdanemu sečnemu dovoljenju z dne 20. 3. 2006, glede katere pa je izdal odločbo z dne 21. 2. 2007, s katero se posek neodkazanega drevja ni odobril. Tožnika sta se tako povsem zavestno odločila za nedovoljen posek že navedenega števila dreves. Navedbe tožnikov, da na parcelah št. 118/239 in št. 118/240 ne gre za gozd, so neutemeljene. Tožnika sta sama predložila lokacijsko informacijo z dne 13. 5. 2005, iz katere izhaja, da je na omenjenih parcelah gozd s posebnim namenom. Enako izhaja iz lokacijske informacije z dne 27. 6. 2007 ter potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 8. 6. 2007. Tudi v veljavnem gozdnogospodarskem načrtu gospodarske enote Ljubljana – Rast in gozdnogojitvenem načrtu ... Zavoda za gozdove Slovenije je na parc. št. 118/239 in št. 118/240 gozd, kar je razvidno tudi iz ortofoto karte. Nenazadnje pa je glede na količino posekanega drevja jasno, da je del parcele št. 118/240 in parcela št. 118/239 v naravi gozd. Po 2. členu Zakona o gozdovih (ZG) je namreč gozd gozdno zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali drugim gozdnim rastjem, ki zagotavlja katerokoli funkcijo gozda. Gozd so po ZG tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta. Po 1. točki 1. odstavka 3. člena ZG pa je gozdni prostor gozd oziroma gozdno zemljišče iz 2. člena ZG in negozdno zemljišče, ekološko oziroma funkcionalno povezano z gozdom, ki skupaj z njim zagotavlja uresničevanje funkcij gozda. Glede na takšno opredelitev gozda in gozdnega prostora, je torej odločujoče stanje v naravi (tako tudi Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 294/2003-7 z dne 15. 3. 2006). Zaradi vsega navedenega ni mogoče slediti stališču tožnikov, da na predmetnih parcelah ni gozd, kar je razvidno iz odločbe Geodetske uprave RS, OE Ljubljana, z dne 21. 4. 2006. Z navedeno odločbo so bile parc. št. 118/57 (gozd), št. 118/58 (pašnik) in št. 118/240 (gozd) v postopku parcelacije združene tako, da je nastala nova parcela št. 118/240, ki se je opredelila kot pašnik, čeprav je bil na dveh parcelah gozd, tako po geodetski kvalifikaciji, kot tudi v naravi. Po 16. točki 3. člena ZG je gozd opustošen, če je zaradi nepravilnih posegov pri gospodarjenju onemogočeno njegovo trajno in optimalno delovanje ter uresničevanje njegovih funkcij. Tožnika sta s protipravnim dejanjem povzročila opustošenje gozda na v izreku navedenih parcelah. S protipravnim dejanjem je onemogočeno opravljanje funkcij gozda, ki jih predpisujejo veljavni omenjeni planski akti in načrti. Gre za gozd s posebnim namenom, kjer so na 1. stopnji poudarjene naslednje funkcije: klimatska, higiensko-zdravstvena, rekreacijska, estetska, biotopska in funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin.

Pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. ... z dne 24. 4. 2008 (s 1. točko izreka). Hkrati je odločilo, da se odločba prvostopnega organa dopolni z novo 3. točko izreka, ki se glasi, da se s to odločbo nadomesti odločba prvostopnega organa, št. ... z dne 22. 3. 2007 (2. točka izreka) ter zavrnilo zahtevo za plačilo stroškov postopka (3. točka izreka).

Tožnika vlagata tožbo, ker se z navedeno odločitvijo ne strinjata in menita, da ni zakonita. V tožbi navajata, da je v zadevi spornih več vprašanj: pristojnost Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: ZGS); ugotovitev količine posekanih dreves in podlage za njihov posek; ugotovitev dejanskega stanja, iz katerega izhaja, da gre za opustošen gozd; neizvršljivost in nejasnost izpodbijane odločbe; pravilnost naloženih ukrepov. Glede parcele št. 118/240 k.o. ... je potrebno ugotoviti, da je bila v postopku parcelacije spremenjena, kar pomeni, da so bile prej samostojne parcele združene v parcelo št. 118/240 k.o. ... . Določena ji je bila nova vrsta rabe in sicer „pašnik“, torej ne gozd. Predmetna parcela ni porasla z gozdom v obliki sestoja ali drugim gozdnim rastjem, ki zagotavljajo funkcije gozda. Prav tako ni v zaraščanju, ampak je gola, kar je mogoče videti v primeru ogleda. Parcela dejansko sodi pod določbe tretjega odstavka 2. člena ZG, ki določa, da gozd ni posamično gozdno drevje, skupine gozdnega drevja na površini do 5 arov, neavtohtoni obrečni in protivetrni pasovi drevja, drevoredi, parki, plantaže gozdnega drevja, obore za rejo divjadi, pašniki, porasli z gozdnim drevjem, če se za pašo uporabljajo, ne glede, kako so vpisani v kataster. Tožnika vztrajata pri svoji zahtevi, da se ugotovi, da parcela št. 118/240 k.o. ... ni gozd, po potrebi naj se pritegne izvedenec gozdarske stroke. Tožnika opozarjata na zračni posnetek A. obeh parcel in izpis A. Iz prvega izhaja, da je parcela št. 118/240 k.o. ... že na prvi pogled pašnik, iz drugega pa vrsta rabe in ostali podatki o obeh parcelah. Navedba, da iz lokacijske informacije izhaja, da gre za gozd s posebnim namenom, drži le delno. Večji del parcel je označen kot parkovna oz. športno rekreacijska površina, kar bi upravni organ moral ugotoviti, pa ni ugotovil, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upravni organ prve stopnje se do ugovora stvarne pristojnosti sploh ni opredelil oz. o njem ni odločil. Po mnenju tožnikov bi moral prvostopni organ postopek prekiniti do pravnomočnosti odločbe o ugovoru stvarne pristojnosti in ga šele nato nadaljevati. Zato gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Odločba upravnega organa sicer navaja, da je bila tožnikoma dovoljena sečnja do vključno dne 20. 3. 2007. V tem času sta tožnika opravila dovoljeno sečnjo. Sporno pa je, da je upravni organ očitno spregledal izdano dovoljenje. Hkrati z izdajo dovoljenja je upravni organ tudi označil drevesa, ki so bila namenjena sečnji, in prav ta drevesa sta tožnika na podlagi izdanega dovoljenja odstranila. Pri tem se tožnika nista spuščala v preverjanje, ali je upravni organ dejansko označil primerna drevesa in kakšno je njihovo število ter kakšna je njihova kubatura. Tožnika sta zgolj ravnala v skladu z izdanim dovoljenjem in posekala označena drevesa. Upravna organa (tako prve, kot druge stopnje) se do te navedbe nista opredelila - namreč do navedbe, da so bila posekana označena drevesa. Oba le ugotavljata, da je bil posek večji, kot pa je bilo dovoljeno z odločbo z dne 20. 3. 2006. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker parcela št. 118/240 k.o. ... ni gozd v smislu določb ZG, posamezna drevesa na njej pa tudi ne tvorijo gozda, sta tožnika kot skrbna gospodarja pred posegom pridobila še mnenje Zavoda RS za varstvo narave. Slednji je, na podlagi strokovnega mnenja, ki ga je izdelal Arboretum Voljči Potok, izdal mnenje z dne 28. 2. 2007. Iz mnenja ZVO izhaja, kateri posegi so dovoljeni, tožnika pa sta na podlagi tega mnenja odstranila hrast, ki ga ni bilo več mogoče z ustreznimi ukrepi narediti za varnega. Tožnika to navajata, ker želita poudariti, da pri odstranjevanju določenih dreves, ki presegajo kvoto iz odločbe iz leta 2006, ne gre za „vandalski“ poseg v prostor, brez strokovnih podlag in dobrega namena. Tožnika sta že v pritožbi zoper prvostopno odločbo navajala, da iz nje ne izhaja, kako je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi kazalo na to, da gre za opustošen gozd. V izpodbijani odločbi ni zatrjevano, kaj šele pojasnjeno, kako je bilo onemogočeno trajno in optimalno delovanje ter uresničevanje funkcij gozda, kar je pogoj, da je moč govoriti o njegovem opustošenju. Dejansko stanje zato v tem delu ni bilo ugotovljeno. Navedeno pomeni, da je odločitev, da gre za opustošenje, neobrazložena in se zato pravilnost izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. O opustošenju na določenem zemljišču v pomenu definicije ZG pa ni mogoče govoriti, če ne gre za gozd, torej zemljišče, ki ustreza zakonski definiciji tega pojma. Če torej ni mogoče ugotoviti, da je parcela št. 118/240 k.o. ... gozd, potem za to nepremičnino ni mogoče uporabiti določb o opustošenju gozda, niti določb o obveznosti obnovitve gozda iz 23. člena ZG. Tožnika sta že v pritožbi navedla, da je izpodbijana odločba v določenem delu neizvršljiva, saj jima ni jasno, na kateri del parcele št. 118/240 k.o. ... misli izpodbijana odločba v tč. 1/b izreka, ko govori o mestih, kjer je bila v letu 2003 opravljana nedovoljena izravnava terena. Navaja namreč, da gre za del parcel, kjer sta tožnika brez dovoljenja posekala gozd v letu 2007 in kjer je „bila po letu 2003 opravljena nedovoljena izravnava terena.“ Tožnika namreč leta 2003 sploh še nista bila lastnika predmetnih parcel, ampak sta lastništvo pridobila šele nekaj let kasneje. Glede pravilnosti naloženih ukrepov tožnika navajata, da se odločba ne da preizkusiti, saj obveznosti iz izreka odločbe niso v ničemer obrazložene. Tožnika vztrajata, da pojem obrazložitve odločbe v upravnem postopku zahteva, da se pojasni, zakaj konkretno se tožnikoma nalaga obveznost zasaditve sadik divje češnje, zakaj v takšni višini, zakaj v odrejeni starosti, zakaj v odrejenem številu, zakaj je potrebno upravnemu organu posredovati spričevala o njihovi primernosti, zakaj je bil rok za izvršitev datum 31. 10. 2007 in ne npr. Datum 10. 11. 2007, itd. Tožnika sta prepričana, da za odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, verjetno obstajajo določeni (verjetno napačni) strokovni argumenti, ki pa jih je v odločbi potrebno tudi navesti. Ker to ni bilo storjeno, je bila podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijani odločbi (odločbo organa prve stopnje in odločbo organa druge stopnje) razveljavi (pravilno: odpravi) in postopek ustavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov v zvezi s to tožbo.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v odgovoru na tožbe prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopni organ tožnikoma upravičeno izdal odločbo o obvezni izvedbi obnove gozda, ki je bil opustošen oz. je bil posekan na golo. Pri tem je upravni organ navedel pravilno pravno podlago (23. člen Zakona o gozdovih, Uradni list RS, št. 30/93 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZG). Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen, ali v nasprotju s predpisi posekan na golo. Rok za obnovo gozda določi Zavod z odločbo v upravnem postopku.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori tožnikov pa neutemeljeni.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, iz katerih izhaja, da v predmetni zadevi za izdajo izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje – ZGS ni pristojen, ker pri parceli št. 118/240 k.o. ... ne gre za gozd. Po mnenju tožnikov bi upravni organ prve stopnje moral zaradi navedenega vprašanja postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o ugovoru stvarne pristojnosti in ga šele nato nadaljevati. Takšni tožbeni ugovori niso utemeljeni. Ne glede na to, da so se z odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 21. 4. 2006, v k.o. ... parc. št. 118/57, št. 118/58 in št. 118/240 združile v parcelo št. 118/240 in se je v postopku za parc. št. 118/240 ugotovila nova vrsta rabe in sicer pašnik, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je navedena parcela delno gozd po stanju gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega načrta območja Ljubljana in spada v oddelek ... . Iz podatkov v upravnih spisih je tudi razvidno, da sta tožnika dne 24. 5. 2007 na ZGS vložila predlog za spremembo gozdnogospodarskega načrta in predlagala, da se parc. št. 118/240 k.o. ... izloči iz veljavnega gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote Ljubljana. Da je parc. št. 118/240 k.o. ... delno gozd, izhaja tudi iz lokacijske informacije Mestne občine Ljubljana z dne 27. 6. 2007, iz katere izhaja, da je osnovna namenska raba parc. št. 118/239 k.o. ... in parc. št. 118/240 - del k.o. ..., gozd s posebnim namenom. Parceli sta torej v prostorskih planih in v gozdno gospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih opredeljeni kot gozd oziroma sporna parc. št. 118/240 k.o. ... je v delu opredeljena kot gozd. Pri tem na navedeno opredelitev po presoji sodišča ne vpliva dejstvo, da je del navedene parcele po osnovni namenski rabi namenjen v parkovne, športne in rekreacijske površine. Glede na to, da navedeno izhaja iz v postopku pridobljene lokacijske informacije, je neutemeljeno sklicevanje tožnikov, da je zaradi navedenega dejansko stanje glede predmetne parcele v postopku nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore tožnikov, da pri parc. št. 118/240 k.o. ... ne gre za gozd oziroma, da gre za izjemo, za katero ZG določa, da ne gre za gozd (in zaradi česar tožnika predlagata, da se po potrebi pritegne izvedenec gozdarske stroke). Iz ZG (1 odstavek 2. člena) pa tudi izhaja, da so gozd tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta. Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnikov, da v zadevi naj ne bi bil pristojen za odločanje ZGS, kot tudi, da bi v postopku bilo potrebno zaradi navedenega vprašanja postopek prekiniti.

Po presoji sodišča prav tako niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede poseka na predmetnih parcelah, glede katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil večji, kot je bilo dovoljeno z odločbo z dne 20. 3. 2006. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta tožnika v marcu 2007 poleg drevja, ki je bilo označeno in odkazano za posek in za katerega je bila izdana odločba z dne 20. 3. 2006 o dovoliti sečnje na parc. št. 118/57 k.o. ... (1 drevo iglavca in 7 dreves listavca), brez dovoljenja posekala na parc. št. 1187239 k.o. ... še 6 hrastov, 6 belih gabrov, 3 breze in 1 kostanj ter na parc. št. 1187240 k.o. ... 8 kostanjev, 4 hraste, 2 robinji, 1 bukev, 1 brezo, 1 goski javor, 1 beli gaber, 1 lipo. Navedeno je bilo ugotovljeno dne 14. 5. 2007, ko je gozdarski inšpektor opravil kontrolo in ogled sečišča in o tem napravil zapisnik (ki se nahaja v upravnih spisih). Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnikov, da naj bi upravni organ očitno spregledal izdano dovoljenje (z dne 20. 3. 2006), saj je nesporno, da navedeno dovoljenje ni bilo izdano v takem obsegu, kot sta opravila posek tožnika. Zaradi tega je prav tako neutemeljeno sklicevanje tožnikov, da sta zgolj ravnala v skladu z izdanim dovoljenjem in posekala označena drevesa, pri čemer se naj ne bi spuščala v preverjanje, ali je upravni organ dejansko označil primerna drevesa in kakšno je njihovo število ter njihova kubatura. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tožbene ugovore, da naj bi bi bilo v navedenem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po določbi 17. člena ZG se z odločbo (o odobritvi poseka izbranih dreves) določi med drugim količina in struktura dreves za največji možni posek. Ker v konkretni zadevi za posek, kot je bil izvršen, odločba ni bila izdana in s tem dovoljenje za poseg ni bilo izdano, je neutemeljeno sklicevanje tožnikov, da sta pred posegom pridobila še mnenje Zavoda RS za varstvo narave, ki je bilo izdano na podlagi strokovnega mnenja, ki ga je izdelal Arboretum Volčji potok. Navedeno mnenje namreč ne spreminja dejstva, da predpisano dovoljenje za navedeni poseg ni bilo izdano. Zato je brez pomena tudi sklicevanje tožnikov, da v izpodbijani odločbi ni zatrjevano in pojasnjeno, kako je bilo onemogočeno trajno in optimalno delovanje ter uresničevanje funkcij gozda, kar naj bi bil pogoj, da je moč govoriti o njegovem opustošenju. Po presoji sodišča so v izpodbijani odločbi zadostno opredeljene obveznosti tožnikov, da je odločbo mogoče izvršiti. V zvezi z navedbo tožnikov, da jima ni jasno, na kateri del parcele št. 118/240 k.o. ... se nanaša odločba, ko govori o mestih, kjer je bila v letu 2003 opravljena nedovoljena izravnava terena (ko tožnika še nista bila lastnika predmetne parcele), pa sodišče še pripominja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnika lahko pri upravnem organu dobita strokovno pomoč za izvedbo del. Glede na pristojnost, ki jo ima upravni organ v skladu z določbami ZG, pa po presoji sodišča ni obvezan, da za izpodbijano odločitev (oz. za vsak ukrep v okviru izpodbijane odločitve) podrobneje navaja in utemeljuje strokovne argumente, ki so narekovali odločitev, s katerimi naj bi utemeljil strokovnost svoje odločitve.

V konkretnem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnika lastninske pravica na gozdu nista izvrševala tako, kot to izhaja iz 5. člena ZG (ki določa, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija, zaradi česar mora lastnik gozda gospodariti z gozdovi v skladu s predpisi, z načrti za gospodarjenje in upravnimi akti, izdanimi po tem zakonu) ter da nista postopala v skladu s 4. odstavkom 17. člena ZG, iz katerega izhaja, da se sme sečnja gozdnega drevja opravljati le na podlagi odločbe iz 1. odstavka tega člena, ki jo izda Zavod za gozdove (v njej pa je med drugim določena tudi količina in struktura dreves za največji možni posek).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v postopku pa niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.