Jedro

Sodišče ne bi moglo namesto povsem določnega zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode priznati odškodnine za drugo obliko nepremoženjske škode, za katero stranka odškodnine ne uveljavlja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke glede glavnega zahtevka se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi glede stroškovnega izreka pa se delno ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se izrek v celoti glasi: Toženec A. Ž. mora plačati tožnici Z. R. 55.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 18.2.1999 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu za znesek 45.000,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 13.500,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 55.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 36.921,10 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je, da je toženec dne 23.12.1991 v njenem stanovanju udaril tožnico z roko po obrazu. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za strah. Naknadno postavljeni zahtevek za duševne bolečine zaradi razžalitve pa je zavrnilo, ker je upoštevalo ugovor zastaranja.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek ter stroške postopka na prvi in drugi stopnji naložilo tožnici. Menilo je, da strah, ki ga je pretrpela tožnica, ni dosegel takšne stopnje, da bi bila lahko utemeljena denarna odškodnina iz tega naslova. Potrdilo pa je ugotovitev o zastaranju tožničine terjatve za duševne bolečine zaradi razžalitve.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, ali pa, da sodbi spremeni. Glede zahtevka za strah se sklicuje na mnenje izvedenca dr. S. Z.. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve časti pa navaja, da je zahtevek postavila pravočasno in zato med postopkom ne more zastarati. Meni, da sme posamezni zahtevek v okviru enotnega zahtevka spremeniti ali pa na novo postaviti. Podlago za tako stališče vidi v 16. sklepu posvetovanja vrhovnih sodišč, objavljen v Poročilu VS SRS 1986/II.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena glede odškodnine za strah, glede odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti pa ne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca dr. S. Z. in na podlagi tožničine izpovedbe, da je tožnica ob dogodku dne 23.12.1991 pretrpela intenziven strah, da se je bala, da se bo dogodek ponovil in da je bilo zaradi tega njeno duševno ravnovesje prizadeto. Take ugotovitve dajejo podlago za prisojo odškodnine za strah (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Zahtevek v znesku 55.000,00 SIT je utemeljen tudi po višini. Toženčevo ravnanje je bilo grobo in nasilno. Tako ravnanje vsekakor lahko povzroči strah pri napadenem, tem bolj pri tožnici, kot duševno labilni osebi. Ob dogodku je bil strah intenziven, kasneje je nastopil strah, da bi se dogodek ponovil, oboje je vplivalo na tožničino duševno ravnovesje.

Pravno napačno je stališče sodišča druge stopnje, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za prisojo odškodnine za prestani strah. Odločitev sodišča prve stopnje o tem je pravilna. Zato je v tem delu revizijsko sodišče reviziji ugodilo in odločilo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP.

Revizija neutemeljeno izpodbija odločitev obeh sodišč, ki sta glede zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve upoštevali ugovor zastaranja. Tožeča stranka je namreč odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti postavila na novo z vlogo z dne 22.7.1997. Pred tem je na obravnavi dne 6.5.1997 izrečno uveljavljala zahtevek za telesne bolečine v znesku 45.000,00 SIT in za strah v znesku 55.000,00 SIT, medtem ko zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ni uveljavljala. S tem zahtevkom je spremenila svoje dotedanje zahtevke in jasno navedla, kaj zahteva odtlej dalje. Zato je zahtevek z dne 22.7.1997 nov. Škodni dogodek je bil dne 23.12.1991. Tedaj je tožnica vedela za škodo in za povzročitelja. Triletni zastaralni rok po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je potekel 23.12.1994. Zato sta sodbi prve in druge stopnje utemeljeno ugodili ugovoru zastaranja tožene stranke.

V zvezi s tem se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na sklep št. 16 posvetovanja vrhovnih sodišč SFRJ, objavljen v Poročilu o sodni praksi VS SRS 1986/II. Ta sklep se nanaša na primere, ko oškodovanec nepravilno zahteva odškodnino za več vrst nepremoženjske škode s skupnim zneskom in ne opredeli posameznih zahtevkov za vsako uveljavljano obliko neopremoženjske škode posebej. Tožeča stranka pa je pravilno opredelila zahtevke za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode. S končnim zahtevkom, o katerem je ob zadnjem sojenju odločalo sodišče prve stopnje, je uveljavljala za strah 55.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 45.000,00 SIT, skupaj 100.000,00 SIT. Tak zahtevek je v postopkovnem pogledu pravilen, predmet odločanja pa je njegova utemeljenost. Sodišče ne bi moglo namesto povsem določnega zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode priznati odškodnine za drugo obliko nepremoženjske škode, za katero stranka odškodnine ne uveljavlja. Vendar pa za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

Sodišče je, kot je bilo že rečeno, odločalo o povsem določenem zahtevku za dve obliki nepremoženjske škode, pri čemer je bila odškodninska terjatev za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti postavljena prepozno, po preteku zastaralnega roka.

Tožena stranka je v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpodbijala tudi izrek o stroških, ker ni bil upoštevan tudi njen uspeh v pravdi. V tem delu je sodišče druge stopnje glede na odločitev o glavni stvari ugodilo pritožbi. Ker je po odločitvi revizijskega sodišča odločitev o glavni stvari drugačna, vpliva to tudi na odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP). Stranki sta v pravdi uspeli približno v enakem obsegu vsaka. Tožničin uspeh se nanaša na temelj zahtevka in delno na višino, toženec pa z ugovorom glede temelja ni uspel, uspel pa je deloma glede višine celotnega zahtevka, ker zahtevek za telesne bolečine ni bil utemeljen, zahtevek za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa je zastaran. Zato morata stranki trpeti vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP). S pritožbo zoper odločitev o glavni stvari stranki nista uspeli. Toženec je delno uspel s pritožbo glede pravdnih stroškov, vendar posebnih stroškov v zvezi s tem delom pritožbe ni bilo. Zato morata stranki trpeti tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica pa je delno uspela z revizijo in je zato upravičena do povrnitve dela revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je priznalo odvetniške stroške za sestavo revizije od zneska 55.000,00 SIT, kolikor je tožeča stranka uspela (drugi odstavek 166. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).