Jedro

Res je, kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je, s tem ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bil 35. člen Pravilnika o štipendiranju za šolsko leto 91/92 v neskladju z Ustavo, odpadla ena izmed podlag, na katero je tožeča stranka opirala svoj tožbeni zahtevek. Prezrlo pa je, da vračila štipendije ni navezovala le na določbe razveljavljenega pravilnika, saj je navedla tudi, da sta pravdni stranki 7.7.1998 sklenili dogovor o načinu vračila dolga oziroma izvensodno poravnavo, ker pa se ni uresničil namen, za katerega je bila štipendija dodeljena toženi stranki, naj bi njena obveznost vračila obstajala tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 105.537,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in povrnitev pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zaključek, da tožeča stranka ni navajala trditev v smeri neupravičene pridobitve, kar pa je v izrecnem nasprotju s pritožbenim gradivom. Tožeča stranka je v tožbi navedla vsa odločilna dejstva in predložila vse dokaze, ki so potrebni za odločitev v sporu. Ker štipendija ni imela značaja neodplačne pomoči, bi morala toženka, ki ni uspešno končala šolanja, prejete zneske vrniti. O tem sta pravdni stranki tudi sklenili izvensodno poravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Res je, kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je, s tem ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bil 35. člen Pravilnika o štipendiranju za šolsko leto 91/92 (Uradni list RS, št. 24/91) v neskladju z Ustavo (odločba, št. U-I-10/99-15 z dne

28.6.2001), odpadla ena izmed podlag, na katero je tožeča stranka opirala svoj tožbeni zahtevek. Prezrlo pa je, da vračila štipendije ni navezovala le na določbe razveljavljenega pravilnika, saj je navedla tudi, da sta pravdni stranki 7.7.1998 sklenili dogovor o načinu vračila dolga oziroma izvensodno poravnavo, ker pa se ni uresničil namen, za katerega je bila štipendija dodeljena toženi stranki, naj bi njena obveznost vračila obstajala tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Ker v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tega ni storilo, v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče presoditi, ali pravna posledica, ki jo zatrjuje tožeča stranka, izvira iz drugih dejanskih navedb, do katerih se zaenkrat sploh ni opredelilo. V zvezi s sklenitvijo izvensodne poravnave z dne

29.4.1998 je treba še opozoriti, da razveljavitev dela Pravilnika nima za posledico avtomatične neveljavnosti izvensodne poravnave, s katero se je toženka zavezala, da bo to, kar je neupravičeno prejela, tudi vrnila.