Jedro

V primeru objekta gospodarske javne infrastrukture je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer zahteva za vse druge objekte po 1. odstavku istega člena.

Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan paziti, ali gre v zadevi za gradnjo objekta iz uredbe, za katerega je obvezna presoja vplivov na okolje.

Določba 3. odstavka 43. člena ZUP se nanaša na postopkovne pravice in dolžnosti, ki pa jih stranski udeleženec, glede na predhodni določbi 43. člena ZUP, izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno. Upravni organ je dolžan izrecno preizkusiti le tiste ugovore stranskega udeleženca, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov in s tem morebitna ovira za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na neskladnost PGD z določbami PUP, saj ne trdi in izkazuje, da bo gradnja v obsegu, ki po njenem predstavlja neskladnost s PUP, posegla v njen pravno varovani dostop do nepremičnine, torej da ne bo mogla več uporabljati prejšnjega dostopa, za katerega bi izkazovala pravico (npr. služnost).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke Občine A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorki Občini A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila rekonstrukcijo in novogradnjo (prestavitev) vzletno pristajalne steze (VPS) ter prilagoditev manevrskih površin na letališču B. (1. faza) pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je razvidno, da je prizadeta stranka v postopku med drugim skrčila svoj prvotni zahtevek, tako da je iz PGD odstranila prikaz osnovne steze in ovir, ki jih bo treba odstraniti zaradi obratovanja letališča. Osnovna steza naj bi bila predmet obravnave v 2. fazi in pred izdajo obratovalnega dovoljenja, za izdajo katerega mora obratovalec letališča v skladu z Zakonom o letalstvu (v nadaljevanju ZLet) zagotoviti ustrezno ureditev in vzdrževanje okolice manevrskih površin. Glede dopustnosti tako predvidene fazne gradnje se upravni organ sklicuje na določbo 1. odstavka 67. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture.

Toženka pojasnjuje, da je bila v okviru obstoječega letališča določena trasa za novo avtocesto ..., zaradi katere je potreben zasuk obstoječe travnate VPS in premik pragov steze. S prestavitvijo VPS in prilagoditvijo manevrskih površin se naloge letališča ne bodo spremenile, medtem ko se bo z novo asfaltno stezo zmanjšal vpliv hrupa na okolje. Območje posega urejajo prostorski ureditveni pogoji za plansko celoto A. (v nadaljevanju PUP). Zemljišče je uvrščeno v ureditveno območje III, U-ALC Alpski letalski center R, kmet (infrastrukturni objekt lokalnega pomena). Podrobnejša merila in pogoje za poseg določa 63. člen PUP, s katerimi je projekt usklajen. Toženka nadalje ugotavlja, da glede na pravnomočno odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 21. 12. 2005 v zadevi ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje, po določbah Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, pa ni potrebna niti presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje. V skladu z določbami 82. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) je investitorka pridobila okoljevarstveno dovoljenje z dne 7. 8. 2009, ki je pravnomočno, v postopku pa je predložila tudi poročilo o stanju hrupa - vpliva nove pristajalne steze na hrup v okolju iz leta 2004, iz katerega izhaja, da hrup zaradi asfaltiranja steze ne bo prekoračeval dovoljenih ravni.

V postopku je kot ena od stranskih udeleženk sodelovala tudi tožnica kot lastnica zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ki se nahaja v območju za določitev strank. Upravni organ navaja, da bo kljub posegom do svojega zemljišča lahko dostopala s severa preko zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ki je javno dobro. Gradnja ograje ni načrtovana in ni predmet tega postopka, medtem ko v skladu s 4. točko izreka gradbenega dovoljenja na njenem zemljišču ni dovoljen nikakršen poseg.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in se v razlogih strinjal, da je načrtovani poseg v skladu s 63. členom PUP, da zanj ni bilo treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja, saj ne gre za objekt iz Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ter da je v skladu s 67. členom ZGO-1 dovoljena faznost gradnje. Tožnici (in ostalim pritožnikom) pojasnjuje, da lahko kot lastniki sosednjih nepremičnin varujejo svoje pravice v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni akt oz. v okviru izpolnjevanja javnopravnih pogojev, ki se nanašajo na kršitev njihovih pravic. Ugovorov, s katerimi varujejo svoj dejanski interes ali varujejo javno korist, v tem postopku ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na prostorski izvedbeni akt oz. prostorsko načrtovanje, saj to ni stvar tega postopka. V nadaljevanju navaja, da predhodno soglasje Ministrstva za promet z dne 27. 5. 2009 res obravnava obe fazi gradnje, vendar pa v zvezi s faznostjo izdaje gradbenega dovoljenja ne navaja pogojev. Navedeno ministrstvo bo strokovne odločitve iz predhodnega soglasja in z vidika te stroke preverjalo s sodelovanjem pri tehničnem pregledu v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in v postopku izdaje obratovalnega dovoljenja po 103. členu ZLet. Zavrnil je tudi pritožbene očitke v zvezi s soglasjem Ministrstva za obrambo, saj je iz njegovega dopisa z dne 19. 5. 2009 razvidno, da je bilo seznanjeno s spremembami projekta in da te ne predstavljajo okoliščin, ki bi vplivale na že izdano soglasje z dne 7. 8. 2008. Pritožbeni organ se tudi ne strinja, da je po 63. členu PUP izvedba prestavite osi VPS dovoljena le na podlagi idejnega projekta, saj je po tej določbi PUP dovoljena izvedba del v zvezi s prestavitvijo osi VPS po tam navedenem idejnem projektu oz. v ta namen pripravljeni dokumentaciji. Po mnenju pritožbenega organa ta določba dopušča, da se v ta namen pripravi dokumentacija, ki ni izključno idejni projekt, kar je bilo storjeno v obravnavanem primeru. Nadalje pojasnjuje, da se celovita presoja vplivov na okolje izvaja v postopku sprejemanja splošnega akta, v kar pa se upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more spuščati. Glede pritožničine parcele ugotavlja, da podatki elektronske zemljiške knjige na zemljiščih gradnje ne izkazujejo bremenitev v korist njenega zemljišča, to tudi ni del gradbene parcele in se vanj ne posega.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje svoje stališče glede obsega pravic, ki ji po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pripadajo kot stranski udeleženki v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Meni, da ima po 3. odstavku navedenega člena enake pravice in dolžnosti kot ostale stranke, torej da lahko v celoti in brez omejitev opozarja na materialne in procesne pomanjkljivosti ter na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je zakon določil, da lahko kot lastnica nepremičnine v okviru območja za določitev stranke sodeluje v postopku in torej njena pravna korist izhaja iz zakona, je nepravilno stališče upravnih organov, da sama skrbita za varstvo javnih koristi, medtem ko naj bi tožnica ščitila zgolj svoj specifični pravni interes, pri čemer bi morala izkazati pravno korist. Pri tem tožnica ugotavlja, da upravni organ ni uspel varovati splošnih pravnih koristi, saj so se v postopku zgodile nepravilnosti. S tem ko pritožbeni organ postavlja po zakonu enakopravne stranke v različen položaj, posega v pravico iz 22. člena in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). V nadaljevanju tožnica opozarja na postopkovne in materialne nepravilnosti, najprej glede nedopustne dvofaznosti projekta. Čeprav se prvostopenjski upravni organ sklicuje na določbo 2. odstavka 67. ZGO-1, je po njenem mnenju treba upoštevati, da je gradbeno dovoljenje izdano za objekt, ki ne pomeni tehnične, tehnološke ali funkcionalne celote in se ga ne da samostojno uporabljati. Pri tem kot problematično izpostavlja zlasti gradnjo osnovne steze (stripa), ki je po ZLet in Pravilniku o letališčih obvezna, ko gre za gradnjo letališč in VPS. Gradnje stripa zato ni mogoče uvrstiti v 2. fazo pridobivanja gradbenega dovoljenja. Če je danes namera investitorke, da bo med gradnjo zgradila še strip, ki je osnovni del VPS, nato ob koncu pridobila uporabno dovoljenje, ki se bo nanašalo na celotno letališče in s tem tudi na strip, ki ni vsebina gradbenega dovoljenja, bo to predstavljalo očiten obid zakona. Zaradi navedenega bo kršena tožničina pravica iz 25. člena URS, saj se ne bo mogla pritožiti zoper izdano uporabno dovoljenje in sprožiti sodnega postopka v zvezi z legalnostjo gradnje stripa, ki je uvrščen v drugo fazo projekta. Na problematičnost dvofaznosti projekta opozarja tudi z vidika danih soglasij s strani Ministrstva za promet in Direktorata za civilno letalstvo. Nadalje navaja, da projekt ni izdelan v skladu s 63. členom PUP, po katerem je dovoljena le izvedba del v zvezi s prestavitvijo osi vzletno pristajalne steze po idejnem projektu „... št. ...“ oz. v ta namen pripravljeni dokumentaciji. Iz obrazložitve prvostopenje odločbe je namreč razvidno, da projekt odstopa od idejne zasnove. PGD ni skladen z idejnim projektom nenazadnje že zato, ker predvideva asfaltno namesto travnate VPS, s tem pa tudi ne s PUP. Glede na projektno dokumentacijo je tudi očitno, da ne gre za prestavitev osi VPS, ampak za novogradnjo. Če bi bil izveden zgolj zasuk osi, bi bila na koncu zgrajena ena steza, glede na PGD pa bosta zgrajeni dve, pri čemer bo ena asfaltna. Iz razlogov, ki jih navaja, pa je sporen tudi sam PUP, saj iz argumentacije drugostopenjskega organa izhaja, da je 63. člen podal bianco dovoljenje za izvajanje kakršnekoli gradnje na letališču v skladu z „v ta namen pripravljeno dokumentacijo“. Za gradnjo nadalje niso bila pridobljena vsa predpisana soglasja in ni bila opravljena revizija projektne dokumentacije, niti ni bila izkazana pravica graditi. Pri slednjem se tožnica sklicuje na lastništvo parc. št. ... k.o. ..., katere lastnik je še vedno A.A. in ki bi moral nastopati kot stranka v postopku. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da bi ugovor o pravici graditi lahko uveljavljala le, če bi se ta nanašal na zemljišča v njeni lasti. Nadalje meni, da ni pojasnjeno stališče upravnega organa, da pogoj o minimalni komunalni oskrbi objekta iz 7. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 „ne tangira“ načrtovane gradnje, zato ga ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni mogoče preizkusiti podaljševanja rokov investitorki za dopolnitev vloge, saj upravni organ ni pojasnil upravičenih razlogov za tako ravnanje. Glede celovite presoje vplivov na okolje meni, da prvostopenjski organ ni ustrezno ovrednotil zakonske podlage, na podlagi katere presoja vplivov na okolje ni potrebna. Organ se namreč sklicuje na odločbo Ministrstva za okolje z dne 21. 12. 2005, po kateri v postopku izdelave projektne dokumentacije za zasuk vzletno pristajalne steze letališča B. ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje. Po njenem mnenju se ni mogoče sklicevati na skoraj štiri leta staro odločbo, saj je bila v času do sprejetja končne verzije projekta (avgust 2009) med drugim sprejeta tudi Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Drugostopenjski organ je pri svojem stališču, da se celovita presoja izvaja zgolj v postopkih priprave splošnega akta in njegovih sprememb (40. člen ZVO-1) spregledal, da je presojo treba izvesti tudi v skladu s 50. členom ZVO-1. Prav tako ni bilo upoštevano, da okoljevarstveno dovoljenje po 82. členu ZVO-1 ni bilo pridobljeno v postopku, v katerem bi bila lahko stranka kdo drug in ne samo investitorka. Nadalje izpodbija stališče upravnega organa, da ni potrebna izdelava aeronavtične študije, saj te izjave ne more dati investitor ampak le za to pooblaščena organizacija. Opozarja, da je iz dokumenta „ocene vplivov hrupa letališče na okolje Letališče B.“ z dne 30. 7. 2009 razvidno, da se pričakuje znatno povišanje hrupa proti naselju C. (hiša Ž.Ž.) in naselju Č. Zaradi te ocene bi morala biti izvedena presoja vplivov na okolje, zaradi določbe 5. odstavka 3. člena Uredbe o območju za določitev strank pa bi morali v postopku sodelovati tudi prebivalci hiše na naslovu ... V zaključku tožnica, ki je lastnica zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ugovarja ugotovitvi prvostopenjskega organa, da bo do svoje nepremičnine še vedno lahko dostopala s severa preko zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ki je javno dobro. To ne drži, saj s severa ni mogoče zagotoviti dostopa po navedeni parcelni številki. Poleg tega ni jasno, kako je prvostopenjski organ to ugotovil in zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Po njenem mnenju že samo dejstvo, da ne bo več mogla dostopati do svojega zemljišča, kaže na njen upravičen pravni interes, da sodeluje v postopku in zavaruje svoje interese. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi Občina A. kot prizadeta stranka. Zaradi napačne označbe tožene stranke (upravna enota) predlaga zavrženje tožbe. V nadaljevanju zavrača vse tožbene navedbe in se pri tem sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe. Glede dostopa do tožničinega zemljišča pa pojasnjuje, da to že sedaj leži v območju ALC, da se bo kot do sedaj do njega še vedno lahko dostopalo preko zemljišča parc. št. ... k.o. ... in da se sama uporaba zemljišča izvaja pod pogoji, ki veljajo za območje letališča, ki se zaradi zamika osi VPS ne spreminja. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) je toženka pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor), ki je organ Republike Slovenije. Toženka je torej država.

Čeprav je tožnica kot toženko navedla Republiko Slovenijo, Upravno enoto A., je sodišče štelo, da je bilo z navedbo Republike Slovenije zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe ZUS-1 ne glede na to, da je navajanje upravne enote z vidika te določbe odveč oz. nepotrebno. Tako stališče (v primerjavi s pravdnim postopkom manj restriktivno) temelji na naravi upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi. Položaj je torej drugačen kot v pravdnem postopku, ko je natančna opredelitev subjekta bistvenega pomena za ugotovitev, ali je ta pasivno legitimiran za izpolnitev zahtevka tožeče stranke.

V vsebinskem pogledu se je sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, s katerimi ugovori lahko tožnica uspešno varuje svoje pravne interese, zaradi zagotavljanja katerih je kot stranska udeleženka sodelovala v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da se je postopka udeleževala kot lastnica zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ležečega v območju za določitev strank (1. točka 1. odstavka 62. člena ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). V obravnavanem postopku zato lahko varuje svoje pravne koristi, ki so vezane na njeno nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke. Navedeno izhaja iz določb 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), po katerih oseba vstopi v postopek kot stranska udeleženka zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (torej ne javne ali koristi tretjih oseb). Te določbe torej postavljajo okvir njenih upravičenj oz. možnosti, da v postopku postavlja zahteve, s katerimi naj se ohrani njen pravno varovani položaj. Tožnica se glede obsega svojih upravičenj sicer (nepravilno) sklicuje na določbo 3. odstavka istega člena, po kateri ima stranski udeleženec v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Navedena določba se torej nanaša na postopkovne pravice in dolžnosti, ki pa jih stranski udeleženec, glede na predhodni določbi 43. člena ZUP, izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno.

Sodišče ob tem še dodaja, da stranskemu udeležencu sicer ni mogoče preprečiti, da ne bi v postopku opozarjal tudi na druge morebitne nepravilnosti in s tem vsaj posredno silil organ, ki je v upravnem postopku dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje (načelo materialne resnice – 8. člen ZUP) in v zadevi odločiti po zakonu, podzakonskih predpisih in drugih splošnih aktih (načelo zakonitosti – 6. člen ZUP), da teh opozoril ne spregleda. Vendar pa je v okviru navedene zakonske ureditve položaja stranskega udeleženca organ dolžan izrecno preizkusiti le tiste njegove ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov in s tem morebitna ovira za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upoštevajoč navedena izhodišča lahko tožnica v konkretnem primeru torej uspe le z ugovori, s katerimi ščiti svojo nepremičnino oz. lastninsko ter druge pravice, ki jih tožnici kot lastnici nepremičnine priznavajo predpisi. Ali drugače: tožnica lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi gradnja objekta posegla v njene pravno priznane interese (npr. lahko zahteva, da ni izpostavljena hrupu, ki presega mejo, ki jo za posamezno območje varovanja določa predpis; da ni objekt postavljen bližje njeni parcelni meji, kot to dovoljuje prostorski akt; da ji gradnja ne omogoči izvajanja stvarnih pravic – npr. služnosti, ipd.). Ker torej v postopku lahko varuje le pravne interese, to hkrati pomeni, da v postopku ne more varovati svojih dejanskih interesov, to je tistih, ki niso tudi pravno priznani – npr. da se raven hrupa sploh ne poveča (ker pa še vedno ostaja v mejah dovoljenega, se tožnica takemu povečanju ne more izogniti), da do zemljišča še naprej dostopa po isti poti (pa na zemljiščih dosedanjega dostopa nima pridobljene stvarne ali obligacijske pravice), ipd.

Glede na navedeno je nepravilno tožbeno stališče, da so stranski udeleženci (in s tem tudi tožnica) v materialnopravnem pogledu „enakopravni“ s stranko v postopku. Stranka je namreč oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek 42. člena ZUP), medtem ko je stranski udeleženec oseba, ki se udeležuje tega postopka zgolj zaradi varstva svojih pravnih koristi. To tudi pomeni, da stranski udeleženec ne more varovati javne koristi, če s konkretnim ugovorom obenem ne ščiti tudi svojih na predpis oprtih koristi. Če ne gre za tak primer, pa sodišče ne vidi razloga, da udeleženec v postopku, ki meni, da je prišlo do nepravilnosti, ne bi dal pobude državnemu pravobranilcu, da kot zastopnik javnega interesa (1. odstavek 45. člena ZUP) preveri in odloči, ali obstaja potreba po njegovi aktivni udeležbi v upravnem postopku oz. v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP. Enako velja tudi za primere vložitve tožbe v upravnem sporu (3. odstavek 17. člena ZUS-1).

V smislu navedenega je neutemeljeno zatrjevanje kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena URS, povesem neobrazložena pa je kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, zato je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega iz tožbe tudi glede nekaterih drugih ugovorov ni razvidno, da bi tožnica z njimi varovala svoj pravni interes v smislu predhodno navedenih stališč. Ker si z njimi ne more izboljšati svojega pravnega položaja, sodišče nanje ni bilo dolžno odgovoriti. Gre za ugovore o nepridobljenih soglasjih, o reviziji projektne dokumentacije, glede pravice graditi na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., glede minimalne komunalne oskrbe objekta, izdelave aeronavtične študije, glede drugačnega območja za določitev strank, po kateri bi morali v postopku sodelovati tudi prebivalci hiše na naslovu ..., in glede izvedbe presoje vplivov na okolje zaradi pričakovanega znatnega povišanja hrupa proti hiši Ž.Ž., in naselju Č. (predvsem objekt na naslovu ...). Posledično v zadevi ni mogoče upoštevati niti zatrjevanih postopkovnih kršitev, ki se nanašajo na presojo omenjenih vprašanj in z njimi povezanih ugovorov tožnice v postopku.

Sodišče nadalje ugotavlja, da so v celoti neutemeljene tudi trditve o nedopustni izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja zgolj za prvo fazo gradnje, saj je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je letališče B. infrastrukturni objekt lokalnega pomena in da gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture. Teh ugotovitev tožnica v tožbi ne izpodbija. V primeru takega objekta pa je, po 2. odstavku 67. člena ZGO-1, dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer zahteva za vse druge objekte po 1. odstavku istega člena. Pravno nepomembne so zato navedbe v tožbi o razlogih, ki so investitorko vodile k temu, da je svojo prvotno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja oz. predloženo projektno dokumentacijo spremenila tako, da je ureditev osnovne steze (stripa) izpustila in prenesla v 2. fazo izgradnje letališča. Tudi v procesnem smislu je sprememba zahtevka dopustna do izdaje odločbe na prvi stopnji (1. odstavek 133. člena ZUP) in je upravni organ o tako spremenjenem zahtevku tudi dolžan odločiti. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožničino zatrjevanje kršitev 22., 23. in 14. člena URS, saj izhajajo iz predpostavke, da zgrajenega dela objekta ne bo mogoče samostojno uporabljati. Tudi sicer njene trditve o obidu zakona temeljijo na bodočih negotovih dejstvih – da investitorka ne bo pridobila gradbenega dovoljenja za strip (torej da ne bo vložila zahteve za gradbeno dovoljenje za 2. fazo gradnje), da ne bo upoštevala področja za določitev strank, da bo tudi za strip pridobila uporabno dovoljenje, čeprav ta ni vsebina spornega gradbenega dovoljenja. Taka dejstva ne morejo biti relevantna podlaga za utemeljevanje kršitev URS, do katerih v postopku še ni prišlo. Na podlagi tožbenih navedb tudi ni mogoč sklep, da naj bi se prizadeta stranka s predlogom za izdajo gradbenega dovoljenja za 1. fazo gradnje (in izdanim gradbenim dovoljenjem zanjo) izognila veljavni zakonodaji. Kako je s pridobitvijo uporabnega in obratovalnega dovoljenja za letališče (in s tem posledično z odgovornostjo organa in sodelujočih v postopku izdaje teh dovoljenj – opomba sodišča), pa je pojasnil že pritožbeni organ.

Tudi iz tožbenih navedbe glede predhodnega soglasja Direktorata za civilno letalstvo ni razvidno, kako naj bi zatrjevane kršitve posegle v tožničine pravne interese. Iz njenega zaključka, da je bilo z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem izdano bianco pooblastilo investitorki, da zgradi objekt, ki sam po sebi nikoli ne bo mogel pridobiti uporabnega dovoljenja, kaj takega ne izhaja. Prav tako ni jasno, na čem temeljijo tožničine domneve o nadaljnjih postopkih za 2. fazo gradnje, v katerih naj bi bila stranka le investitorka, zato nanje ni mogoče odgovoriti.

Neutemeljeni so ugovori glede celovite presoje vplivov na okolje po 1. odstavku 40. člena ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04 in naslednji) in presoje vplivov na okolje po 50. členu istega zakona. Sodišče se v celoti strinja z razlogi obeh upravnih organov, zakaj v zadevi ni bilo treba opraviti nobene od presoj. Celovita presoja se opravi v postopkih priprave splošnega akta in njegovih sprememb, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje. Tako se po 2. odstavku 40. člena ZVO-1 celovita presoja vplivov na okolje izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme občina za področje urejanja prostora, če se z njim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, v skladu z določbami 51. člena ZVO-1. Presoja vplivov na okolje pa se izvede pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje (50. člen ZVO-1), pri čemer vlada predpiše vrste posegov, za katerega je treba izvesti navedeno presojo (2. odstavek 51. člena ZVO-1). Ti posegi so navedeni v Uredbi o vrstah posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/06 in naslednji). Upravni organ je torej v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan paziti, ali gre v zadevi za gradnjo objekta iz navedene uredbe, za katerega je obvezna presoja vplivov na kolje. To je v obravnavanem primeru tudi storil in ugotovil, da ne gre za tak objekt, česar tožnica v tožbi niti ne izpodbija. Tudi očitek pritožbenemu organu, da je spregledal 50. člen ZVO-1, je neutemeljen, celo nasprotno, pritožbeni organ se na 19. strani obrazložitve sklicuje na navedeni člen, ko navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da načrtovani objekt ne spada med tiste, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje po določbi 50. člena ZVO-1 v zvezi z uredbo.

Kako naj bi bilo v obravnavani zadevi upoštevano dejstvo, da je bilo okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena ZVO-1 za konkretni primer izdano v postopku, kjer je sodelovala le investitorka, tožnica ne pojasni, zato odgovor ni mogoč.

Edini ugovor, s katerim tožnica zatrjuje neposreden poseg v izvrševanje lastninske pravice na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., je, da ne drži, da bo po izgradnji spornega objekta lahko dostopala do svoje nepremičnine preko javnega dobra parc. št. ... k.o. ... . Trditev je v celoti neobrazložena in ne omogoča nadaljnjega preizkusa. Neutemeljen pa je tudi očitek, da ni jasno, kako je organ to ugotovil, saj se ta pri tem sklicuje na odgovore investitorke (22. stran obrazložitve izpodbijane odločbe).

Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na neskladnost PGD z določbami PUP, saj ne trdi in izkazuje, da bo gradnja v obsegu, ki po njenem predstavlja neskladnost s PUP, posegla v njen pravno varovani dostop do nepremičnine, torej da ne bo mogla več uporabljati prejšnjega dostopa, za katerega bi izkazovala pravico (npr. služnost). Iz tožbenih navedb namreč ni razvidno, da bi bil njen dosedanji dostop (in posledično njegova nespremenljivost, dokler ne pride do drugačnega dogovora) pravno varovan, zaradi česar mu je zagotovljeno tudi varstvo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Da ne gre za tak primer, je razvidno tudi iz drugostopenjske odločbe, ki ugotavlja, da v korist njenega zemljišča in v breme zemljišč gradnje ni vpisanih pravic.

V zvezi z zatrjevano neskladnostjo gradnje s PUP zato sodišče le pojasnjuje, da 63. člen PUP za morfološko enoto U-ALC (Alpski letalski center), v katero sodi načrtovana gradnja, določa, da ta v celoti predstavlja infrastrukturni objekt lokalnega pomena, v njej pa je med drugim dovoljena izvedba del v zvezi s prestavitvijo osi vzletno pristajalne steze (zaradi izgradnje avtoceste ...) po idejnem projektu ..., št. ... oz. v za ta namen pripravljeni dokumentaciji. Iz idejnega projekta, ki se nahaja tudi v upravnih spisih, je razvidno, da predvideva tudi gradnjo asfaltne steze (npr. strani 18, 20, 21 tekstualnega dela, grafični prikazi), zato je drugačno tožbeno zatrjevanje v tem delu neutemeljeno.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zato ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka.