Jedro

Tokratni pritožbeni postopek je usmerjen v presojo pogojev za podaljšanje pripora, zato je odveč pritožbena razprava o poteku časa od zaslišanja obdolženca do pravnomočnosti sklepa o predaji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pripor, odrejen zoper obdolženega, podaljša za dva meseca, do vključno 28. 6. 2023. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja kršitev 200. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1) in 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi in odredi, da obdolženec začne prestajati zaporno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, pripornega razloga begosumnosti in neogibne potrebnosti pripora, nasprotuje pa prvostopenjski oceni sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa.

Sodišče prve stopnje je v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa celovito in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo ocenilo, da poseg v osebne pravice obdolženca prestane test sorazmernosti, predvsem glede na visoko predpisano zaporno kazen, ki obdolžencu grozi zaradi očitanih kaznivih dejanj. Pri tem ni spregledalo dosedanjega trajanja pripora, k kateremu je doprineslo predvsem pridobivanje podatkov o obdolžencu (ki uporablja več imen, priimkov in rojstnih datumov) iz tujine in prevajanje listin, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno vodilo do sklepa o zapletenosti primera. Ob upoštevanju, da pritožnik posebej ne precizira posledic pripora za priprtega, ko tudi sodišče prispevka k trajanju postopka ni pripisalo obdolžencu ali tožilstvu in ko je na mestu zaključek, da sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja in v celoti spoštuje svojo dolžnost, da postopa posebno hitro ter je v izpodbijanem sklepu te kriterije tudi razumsko obrazložilo, je na mestu zaključek, da je sodišče prve stopnje zadostilo dolžnosti iz 200. člena ZKP. Obdolženčevo predkaznovanost je v okviru presoje sorazmernosti odrejenega ukrepa sodišče izpostavilo le v luči odložilnega roka postopka predaje obdolženca in ne morda na način, ki ga zatrjuje pritožba.

6. Postopek predaje obdolženca je bil odložen do pravnomočnega končanja postopka III K 24662/2020 (sedaj VII K 24662/2020), izvršitve morebitne kazni v tem postopku in do izvršitve preostanka izrečene mu zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 12189/2020 z dne 31. 3. 2020. Tokratni pritožbeni postopek je usmerjen v presojo pogojev za podaljšanje pripora, zato je odveč pritožbena razprava o poteku časa od zaslišanja obdolženca do pravnomočnosti sklepa o predaji. V zvezi s pritožbenimi trditvami o manevrih, s katerimi naj bi sodišče podaljševalo čas odvzema obdolženčeve prostosti, je bilo pritožniku že v predhodnih drugostopenjskih pripornih sklepih (nazadnje v sklepu z dne 7. 3. 2023) pojasnjeno, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na izvršitev v drugem postopku izrečene zaporne kazni in smiselno tudi tek drugega postopka, ob upoštevanju enotne sodne prakse ni neobičajna, niti nezakonita. Pritožbene navedbe se tako v obravnavanem delu izkažejo za neutemeljene.

7. Drugostopenjsko sodišče pa ne more ugoditi niti ponovnemu predlogu pritožnika, da pripor zoper obdolženca odpravi in odredi prestajanje zaporne kazni, izrečene po sodbi III K 12189/2020 in to iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče v zvezi z identično pritožbeno grajo zapisalo v sklepu z dne 7.3.2023. 8. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da izpodbijana odločitev ni obremenjena s kršitvami določb ZSKZDČEU-1, kazenskega postopka in Ustave RS. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.