Jedro

Tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo kot nepodedljivo pravico, je med sodnim postopkom umrl, zato se postopek ustavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter postopek ustavi.

Stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in št. ... z dne 9. 10. 2009 in odločilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v znesku 60,31 EUR na mesec, od 5. 9. 2009 dalje. Primarni zahtevek, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potrebo od 9. 10. 2009 dalje, v višini 285,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakokratnega mesečnega obroka do plačila, pa je zavrnilo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati zapadle neizplačane zneske sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo, v usklajenem znesku v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe ter naprej dospevajoče zneske z uskladitvami ob rednih nakazilih ter izplačati zakonske zamudne obresti, od zneskov iz IV. točke te sodbe, od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v nadaljnjem roku 60 dni po plačilu zneskov iz IV. točke sodbe. Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 307,02 EUR, od tega v višini 101,51 EUR na račun tožnika, v višini 205,50 EUR pa na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo v I., II., IV., V. in VI. točki je pritožbo vložil toženec. Navaja, da je po zadnjem naroku za glavno obravnavo po pregledu zadeve ugotovil, da je tožnik dne 23. 2. 2013 umrl. Glede na navedeno zato odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Brez svoje krivde tega dejstva ni mogel navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011, iz katerega izhaja, da s smrtjo zavarovanca pravica do uveljavitve priznanja pravice do pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega ne more uveljavljati nihče. Ker gre za pravico, ki ni podedljiva, je s smrtjo tožnika, to je z dnem 23. 2. 2013, prenehala možnost uveljavljanja in razpolaganja s pravico. Zato bi moralo sodišče zaradi smrti tožnika, postopek ustaviti. V kolikor sodišče ne bi sledilo navedenemu pritožbenemu razlogu, dodatno navaja, da se 45. člen uredbe nanaša na primere, ko je trajanje zavarovalne dobe pogoj za pridobitev pravice. V danem primeru trajanje zavarovalne dobe ni pogoj za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, pogoj pa je v priznani pravici do pokojnine glede na 137. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navedena uredba pa se sploh ne nanaša na predmet vtoževane pravice, saj se na področju iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nanaša na dajatve za primer invalidnosti, starosti, za primere nesreč pri delu in poklicnih bolezni ter za dajatve za preživele družinske člane. Sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je dodatna pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, glede na 4. člen ZPIZ-1. Dajatev do dodatka za pomoč in postrežbo ima podlago zgolj v zavarovanju v Sloveniji. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku napačno priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Zgolj iz previdnosti predlaga, da v takšnem primeru priznanje pravice vsaj omeji do 23. 2. 2013. Nadalje pripominja, da je sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek glede datuma priznanja pravice in sicer je tožeča stranka v tožbenem zahtevku postavila datum od 9. 10. 2009 dalje, sodišče pa je v sodbi določilo datum 5. 9. 2009. V zvezi z obrestmi pa dodaja, da zneski dodatka za pomoč in postrežbo ne bi zapadli v plačilo pred iztekom 60-dnevnega roka od izdaje prvostopenjske izpodbijane odločbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS; št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni uporabilo določbe 76. člena in 188. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. VII Ps 463/2010 z dne 30. 6. 2011, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in št. ... z dne 9. 10. 2009, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 9. 10. 2009 dalje, v višini 285,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakokratnega mesečnega obroka do plačila. Zavrnilo pa je tudi tožnikov podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 29. 1. 2010 in z dne 9. 10. 2009 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 9. 10. 2009 dalje v višini 142,68 EUR. Takšno odločitev je sodišče druge stopnje s sklepom Psp 400/2011 z dne 15. 12. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje in nanj oprlo svojo odločitev, sprejeto izven glavne obravnave dne 11. 3. 2013. Še pred tem, preden je sodišče odločilo, pa je tožnik dne 23. 2. 2013 umrl. Na to, da je tožnik dne 23. 2. 2013 umrl, se sklicuje pritožba in navaja razloge, da tega novega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo tako, da gre skladno z določbo 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP za upoštevne nove dokaze.

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo po 137. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe potrebna stalna pomoč in postrežba. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je v 1. odstavku točka c 4. člena ZPIZ-1 opredeljena kot dodatna pravica iz obveznega zavarovanja. V 5. členu ZPIZ-1 pa je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, ki niso v pravnem prometu in zavarovanec z njimi ne more prosto razpolagati. Ker gre za osebne pravice, jih ne more pridobiti nihče razen zavarovanca.

Slednje pa pomeni, da teh pravic v primeru zavarovančeve smrti ne more nihče podedovati in da med sodnim postopkom ne preidejo na pravne naslednike. Podedujejo se edino zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca.

V konkretnem primeru A. A. toženec ni priznal uveljavljene pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje pa mu je to pravico priznalo v sodnem postopku, čeprav je tožnik še pred zaključkom postopka dne 23. 2. 2013 umrl. Sposobnost biti stranka v postopku preneha s smrtjo, zato mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Če stranka med pravdo umre, vstopijo v njen procesni položaj njeni dediči. V tem primeru imajo položaj stranke, vendar ne morejo biti subjekt uveljavljene materialne pravice glede na to, da gre za osebno pravico in da osebne pravice niso podedljive. Če bi bil dodatek za pomoč in postrežbo A. A. pravnomočno priznan še pred njegovo smrtjo, bi bili predmet dedovanja kvečjemu zapadli in neizplačani denarni zneski dodatka za pomoč in postrežbo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje pokojnemu A. A. priznalo sorazmerni del dodatka za pomoč in postrežbo od 5. 9. 2009 dalje in tožencu naložilo, da je dolžan tožniku izplačati zapadle neizplačane zneske sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo, je prišlo do bistvene kršitve določb 76. člena in 188. člena ZPP. Ker je tožnik umrl, tožbeni zahtevek pa se nanaša na nepodedljive pravice, je potrebno postopek ustaviti. V konkretnem primeru ne pride v poštev niti mirovanje postopka, saj bi dediči pridobili le procesno legitimacijo, ne bi pa zaradi nepodedljivosti pravice do dodatka za pomoč in postrežbo mogli uveljaviti. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo in postopek ustavilo ter o stroških postopka odločilo, da bremenijo proračun.