Jedro

Glede na ugotovljeno, da tožeča stranka ni imela utemeljenega razloga, da bi se odpovedala dedovanju, in ob dejstvu, da se odpoved dedovanju skladno z določbo četrtega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje za neodplačno razpolaganje ter da je dejanje bilo storjeno v izpodbojnem obdobju, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved dedovanju izpodbojno dejanje glede na določbe ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 524/2017 z dne 8. 11. 2019 izreklo v razsodilnem delu: ″I. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko, dedinjo K. K. po pokojni B. K. se razveljavi učinek dedne izjave, ki je bila podana v okviru sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 5. 7. 2016, opr. št. I D 968/2016 in s katero se je tožeča stranka odpovedala dedovanju ½ zapuščine v vrednosti 37.000,00 EUR v korist pokojne B. K. II. Vknjižba pridobitve lastninske pravice na delu stavbe z oznako ...-...-18 k.o. ... do deleža ½ in na parcelah z ID znakom ...*.../1, ...-... in ...-... vse k.o. ... do deleža 1/8 v korist pokojne B. K. in tožene stranke je neveljavna in se izbriše ter se pri teh nepremičninah vzpostavi novo zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se pri delu stavbe z ID znakom ...-...-18 k.o. ... vknjiži lastninska pravica na ime M. D., rojen ..., ..., pri nepremičninah, parcelah z ID znakom ...*.../1, ...-... in ...-... vse k.o. ... vknjiži lastninska pravica na ime M. D., rojen ..., ..., do 1/8. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 275,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe, to je 10.10.2017 dalje do plačila. IV. Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati 250,00 EUR iz srebrnega računa z evidenco št. ..., odprtega pri ..., ..., v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe.″ V. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 3.263,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″ S sklepom pa je izreklo: ″VI. Zavrže se tožba v delu, ki glasi: ″Ugotovi se, da je tožeča stranka zakoniti dedič ½ naslednjega premoženja: 1. nepremičnine z ID znakom ...-...-18, 2. solastnega deleža do ¼ nepremičnine, parc. št. * .../1, ..., ..., k.o. .... na dan 15. 7. 2016 neizplačana pokojninska dajatev v višini 551,33 EUR pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, 4. sredstva na srebrnem računu z evidenco, št. ..., odprtem pri ..., ....″

2. 2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki zatrjevali: tožeča stranka je v tožbi z dne 9. 10. 2017 in nadaljnjih vlogah trdila: (-) da je bil s sklepom Okrožnega sodišča Celje St 503/2017 z dne 17. 2. 2017 zoper njo začet postopek osebnega stečaja; (-) da se je pred začetkom stečajnega postopka znotraj obdobja izpodbojnosti kot zakoniti dedič v celoti odpovedala dedovanju po zapustnici Z. B. po sklepu o dedovanju I D 968/2016 z dne 5. 7. 2016 in sicer v korist tožene stranke, ki je postala dedinja celotne zapuščine, katere čista vrednost je znašala 74.000,00 EUR, vanjo pa je spadalo: nepremičnina z ID znakom ...-...-18, solastninski delež do 1/4 nepremičnin, parc. št. .../1,... in ..., k.o. ..., neizplačana pokojninska dajatev v višini 551,33 EUR in sredstva na srebrnem računu, odprtem pri ....; (-) da je v stečajnem postopku bilo priznanih 22.275,51 EUR terjatev do tožeče stranke, vrednost stečajne mase pa znaša 17.057,78 EUR, kar pomeni, da bodo upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno; (-) ker se odpoved dediščini šteje za neodplačno razpolaganje, ni potrebno, da se je tožena stranka zavedala insolventnosti tožeče stranke v času, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje; (-) da izpodbija pravne učinke dedne izjave, s katero se je odpovedala dedovanju po zapustnici Z. B. in je vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke bila zato v delu, ki je kot zakonitemu dediču pripadal tožeči stranki, opravljena na podlagi neveljavne dedne izjave, zato je potrebno vzpostaviti novo zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo tožeče stranke na deležu, ki ji pripada kot zakonitemu dediču; (-) da prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, v katerem je bila vpisana lastninska pravica na ime zapustnice ni mogoče vzpostaviti, ker slednja nima pravnega interesa in aktivne legitimacije, saj bi se s tem povzročilo da bi sodišče moralo ponovno odločati o premoženju o katerem je enkrat že odločilo, skladno s členi 221. do 224. Zakona o dedovanju pa lahko upravičene osebe po pravnomočnosti sklepa od dedovanju svoje pravice uveljavljajo v pravdi, zato naj se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožeča stranka zakoniti dedič 1/2 premoženja in v delu, ki zahteva novo vknjižbo na ime tožeče stranke oziroma plačilo zneska v višini 275,67 EUR, presoja kot dediščinsko tožbo (hereditatis petitio), ki izhaja iz pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine (141. člen ZD); (-) ne drži, da je zapustnica tožečo stranko obdarovala že za čas njenega življenja z darili, katerih vrednost presega vrednost polovice zapuščine, edina dejanska darila, za katera tožeča stranka ve, da bi jih prejela od zapustnice v času njenega življenja pa so zgolj običajna manjša darila, ki se ne vračunavajo v dedni delež; tožena stranka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah trdila: (-) da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, saj ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika; (-) s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Gž 800/75 z dne 27. 8. 1975 je sodišče Z. D. (mamo tožene stranke in babico tožeče stranke) potrdilo kot imetnico stanovanjske pravice na stanovanju, ki se nahaja na naslovu ... (takrat parc. ..., vložek št. ..., k.o. ... II, sedaj ID znak: del stavbe ...-...-19) in ji dodelilo takrat mladoletno toženo stranko; (-) da je 8. 3. 1993 Z. D. kot imetnica stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju vložila zahtevo za prodajo stanovanja, v kateri je navedla, da bo stanovanje odkupila skupaj s sinom M. D. (oče tožeče stranke in brat tožene stranke), v prodajni pogodbi z dne 10. 5. 1993 sta bila kot kupca navedena Z. D. in M. D., kupnina pa je znašala 807.983,00 SIT (sedaj 3.371,65 EUR), na stanovanju sta bila vknjižena vsak do ½; (-) da je po dne 28. 8. 2000 umrlem M. D. tožeča stranka dedovala 1/2 omenjenega stanovanja; (-) da sta Z. D. in tožeča stranka leta 2001 prodala stanovanje za (sedaj) 92.032,44 EUR in je tožeča stranka prejela 46.016,22 EUR, tožena stranka pa nič, saj je bilo dogovorjeno, da polovica stanovanja pripade M. D. (bratu tožene stranke), ostalo polovico pa bo na podlagi M. odpovedi dedovanju po smrti mame Z. D. prejela tožena stranka in bosta oba dediča po starših prejela enak delež na premoženju; (-) ker je M. D. umrl pred materjo, je v njegov položaj v celoti vstopila tožeča stranka in v nadaljevanju tudi spoštovala družinski dogovor glede delitve dediščine Z. D. in je tožeča stranka z zneskom kupnine 46.016,22 EUR prejela več, kot bi ji pripadalo dediščine v znesku 37.000,00 EUR; (-) če se tožeča stranka dedovanju ne bi odpovedala, bi zapuščinsko sodišče moralo skladno z določbami Zakona o dedovanju (28. člen in naslednji) pri ugotavljanju vrednosti zapuščine upoštevati vsa darila, ki jih je tekom življenja od zapustnice prejela tožeča stranka, torej (predvsem) vrednost ½ navedenega stanovanja v višini 46.016,22 EUR, sodišče pa bi moralo upoštevati še ostala denarna izplačila večjih denarnih zneskov s strani zapustnice tožeči stranki; (-) da je glede na izročena darila večje vrednosti tožeča stranka držala družinskega dogovora in se odpovedala dedovanju, saj je po zapustnici že prejela več, kot bi ji pripadalo, če bi bilo izvedeno zakonito dedovanje ob upoštevanju pravil vračunanja prejetih daril; (-) pri odpovedi dedovanju ni šlo za neodplačno razpolaganje in je šlo za odplačno razpolaganje, saj se je tožeča stranka dedovanju odpovedala, kot kompenzacija za znesek v višini 46.016,22 EUR, ki ga je prejela po prodaji stanovanja; (-) tožbeni zahtevek tožeče stranke (dediščinska tožba) je zastaral, skladno s 141. členom Zakona o dedovanju, po katerem pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, tožena stranka je pošten posestnik, tožeča stranka pa je za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine izvedela najkasneje ob izdaji sklepa o dedovanju, dne 5. 7. 2016, kar pomeni, da je zahtevek zastaral najkasneje dne 5. 7. 2017 in tega dejstva ne morejo spremeniti niti določbe ZFPPIPP; (-) tožeča stranka je veliko neposrednih premoženjskih koristi pridobila znotraj družine in tako znatno zmanjšala vrednost čiste zapuščine in je tako ob nakupu stanovanja, ki je predmet zapuščine zapustnici finančno pomagala pokojna tožena stranka v znesku 1.849,61 EUR, saj ji je zmanjkalo sredstev, pokojna tožena stranka pa je zapustnici dne 2. 3. 2001 v omenjenem stanovanju plačala kuhinjo v vrednosti 280.000,00 SIT (revalorizirano 1.849,61 EUR) in ta znesek bi bilo potrebno v primeru vštevanja daril v zapuščino prav tako upoštevati, saj je vplivalo na vrednost zapuščine zapustnice, katere vrednost se je pomembno povišala, tožena stranka je tožeči stranki izročala tudi denar (1.321,15 EUR in 8.629,61 EUR za nakup avtomobila);

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotno tožena stranka B. K. tekom postopka umrla. Ker je za zastopanje pooblastila odvetnika, sodišče skladno s 1. točko prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postopka ni prekinilo. Dediči vstopijo v vsa zapustnikova razmerja, torej tudi v procesna razmerja s trenutkom smrti, pod pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. Pooblaščenec zastopa dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP). Ker se sodba ne sme glasiti na toženo stranko, ki je med postopkom umrla, lahko pa se glasi na dediče, je tožeča stranka na naroku dne 8. 11. 2019 oblikovala tožbeni zahtevek tako, da je upoštevala procesno nasledstvo na strani tožene stranke. Iz sklepa o dedovanju po pokojni B. K. izhaja, da je K. K. podedovala nepremičnine in denar, ki je predmet obravnavanega izpodbijanja, zato je tožeča stranka kot toženo stranko navedla K. K. 4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje procesne okoliščine in opredelilo materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku: (-) nad tožečo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 503/2017 z dne 17. 2. 2017 začel postopek osebnega stečaja; (-) da tožeča stranka navaja, da se je kot stečajni dolžnik z namenom oškodovanja upnikov v celoti odpovedala dedovanju po zapustnici Z. B. v korist tožene stranke; (-) da iz sklepa o dedovanju I D 968/2016 z dne 5. 7. 2016 izhaja, da sta bili tožeča stranka in pokojna B. K. zakonita dediča prvega dednega reda, pri čemer se je tožeča stranka v celoti odpovedala dedovanju; (-) da je v zapuščino spadalo naslednje premoženje: nepremičnina z ID znakom ...-...-18, solasten delež do 1/4 nepremičnine parc. št. *.../1, ... in ..., k.o. ..., neizplačana pokojninska dajatev v višini 551,33 EUR in sredstva na srebrnem računu z evidenco, št. 02010-2754113982, odprtem pri ..., vrednost čiste zapuščine je znašala 74.000,00 EUR; (-) da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj), in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj) (1. in 2. točka prvega odstavka 271. člena v zvezi s 383. členom Zakon o finančnem poslovanju , postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po drugem odstavku 271. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen subjektivni pogoj; v postopku osebnega stečaja je pravno dejanje izpodbojno zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je med drugim stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe in za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, takšna dejanja so izpodbojna ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (391. člen ZFPPIPP).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in razsodilo: (-) tožeča stranka se je odpovedala dedovanju z izjavo, dano na zapuščinski obravnavi dne 5. 7. 2016, postopek osebnega stečaja pa je bil zoper njo začet 17. 2. 2017, kar pomeni, da je bilo očitano izpodbojno dejanje storjeno v obdobju izpodbojnosti; (-) da je v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je zaradi odpovedi dedovanja prišlo do zmanjšanja stečajne mase, saj je bilo v stečajnem postopku prijavljenih in priznanih 22.275,51 EUR terjatev, vrednost stečajne mase pa znaša 17.057,78 EUR in v zvezi z nasprotno trditvijo tožene stranke, da je tožeča stranka za časa življenja zapustnice prejela več, kot je znašala vrednost zapuščine ugotovilo, da je zapustnica Z. D., ki je 11. 7. 2001 z odločbo Upravne enote Ljubljana spremenila priimek v B., leta 1993 skupaj s svojim sinom M. D. kupila nepremičnino parc. št. ..., vl. št...., k.o. ... II, v naravi stanovanje na naslovu ...; (-) da je M. D. 28. 8. 2000 umrl, v njegovo zapuščino pa je spadala tudi ½ nepremičnine parc. ..., vl. št. ..., k.o. ... II; (-) da je tožeča stranka kot sin zapustnika M. D. dedovala celotno njegovo zapuščino; (-) da sta tožeča stranka in Z. B. 14. 3. 2001 s prodajno pogodbo prodala nepremičnino, to je stanovanje na ... v skupnem znesku 92.032,44 EUR in tožeča stranka je torej kot solastnik ½ celote nepremičnine prejela 46.016,22 EUR; (-) da ni pritrditi tožena stranki, da je z zneskom v višini 46.016,22 EUR tožeča stranka prejela več, kot je znašal njen del zapuščine v višini 37.000,00 EUR in da zaradi tega ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase v posledici odpovedi dedovanju , saj je tožeča stranka kot edini dedič svojega očeta dedovala celotno zapuščino svojega očeta, torej tudi njegovo polovico nepremičnine, to je stanovanja na ...; (-) da je v posledici prodaje tega stanovanja je tožeča stranka res prejela 46.016,22 EUR, vendar se je ta vrednost nanašala na zapuščino njenega očeta; (-) da ne drži, kar zatrjuje tožena stranka, da je vrednost navedenega stanovanja tožeča stranka prejela kot dar zapustnice in bi se moralo všteti v zapuščino po Zakonu o dedovanju ( v nadaljevanju ZD), saj je tožeča stranka polovico stanovanja, za katerega je kasneje v posledici prodaje prejela znesek 46.016,22 EUR, podedovala po očetu M. D.; (-) tožena stranka ni izkazala, da je zapustnica to polovico stanovanja podarila očetu tožeče stranke, iz listinskih dokazov pa izhaja, da sta Z. in M. D. kupila stanovanje na ..., vsak do ½ in ni dokazano, da bi plačilo celotne kupnine zagotovila Z. B. sama, s čimer bi se lahko štelo, da je M. D. 1/2 nepremičnine prejel kot darilo, pa tudi če bi bilo tako, da bi se 1/2 stanovanja lahko štela kot darilo Z. B., dano M. D., tožeča stranka kot dedinja prvotnega obdarjenca (M. D.), ki je umrl pred zapustnico, ne bi bila zavezana k vrnitvi darila, to nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter 1. členu prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) in zneska 46.016,22 EUR tako ni mogoče šteti kot darila, danega s strani zapustnice tožeči stranki; (-) tožena stranka ni izkazala, da je zapustnica za časa življenja tožeči stranki naklonila darila večje vrednosti; (-) da sta pravdni stranki in priča J. K. skladno izpovedali, da je tožeča stranka dobila večkrat gotovino v znesku 100,00 do 150,00 EUR za rojstni dan oziroma ob praznikih in sicer od dedka B. D., babice Z. B. in tete B. K., da je od dedka in tete dobila tudi finančno pomoč pri nakupu novega avtomobila, toda v zapuščino zapustnice Z. B. se vštevajo samo njena darila, dana dedičem, nista pa tožena stranka in priča K. znala pojasniti, ali je zapustnica tožečo stranko obdarovala tudi s kakšnim darilom večje vrednosti, zgolj priložnostna rojstnodnevna darila oziroma darila ob praznikih, ki so znašala od 50,00 do 150,00 EUR, kot so skladno izpovedali vsi trije, se v dedni delež ne vštevajo (55. člen ZD) in kljub dejstvu, da je tožeča stranka dobivala darila tudi od ostalih družinskih članov (dedka B. D. in tete B. K.), je potrebno upoštevati, da se v tem postopku izpodbija odpoved dedovanja tožeče stranke po zapustnici Z. B., zato so materialnopravno relevantna le vprašanja o (morebitnem) obdarovanju tožeče stranke s strani zapustnice, ker se le takšna darila po določilih ZD vštevajo v njeno zapuščino in obdarovanja tožeče stranke s strani ostalih družinskih članov niso pravno relevantna pri presoji, ali je dejanje odpovedi dedovanju izpodbojno in ni pravno relevantno zatrjevanje in dokazovanje tožene stranke, da je B. K. s plačilom kuhinje povečala vrednost zapuščine; (-) da je tožeča stranka zanikala tudi, da bi prejela denar od prodaje garaže, tožena stranka in priča pa tudi nista znali pojasniti kdaj in kolikšen znesek naj bi tožeča stranka prejela; (-) da glede zatrjevanega dednega dogovora znotraj družine, da tožeča stranka naj ne bi prejela zapuščine Z. B., ker je že prejela kupnino za prodano stanovanje, ki ga je podedovala po svojem očetu, ni bilo slediti izpovedbi tožene stranke in priče J. K., ker je M. D. zanikal obstoj takšnega dogovora in dejal, da je pokojna B. K. s pritiski in grožnjami od njega zahtevala, da se odpove dedovanju; (-) da obstoj takšnega (morebitnega) dogovora ni pravno relevantno v obravnavani zadevi ker predpostavke za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika določa 271. člen ZFPPIPP, pri čemer vprašanje motiva (namena) za dejanje odpovedi dedovanju (torej morebiten družinski dogovor) ni relevantno; (-) da iz sklepa o dedovanju v prilogi A3 izhaja, da je vrednost čiste zapuščine znašala 74.000,00 EUR, tožeči stranki kot zakonitemu dediču bi pripadala dediščina v skupnem znesku 37.000,00 EUR, v stečajnem postopku nad tožečo stranko je priznanih 22.275,51 EUR, vrednost stečajne mase znaša 17.057,78 EUR in tožeča stranka bi s prejeto zapuščino lahko poplačala vse svoje terjatve, zaradi odpovedi dedovanju pa je svoje premoženje zmanjšala do te mere, da bodo upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, tako je objektivni pogoj izpodbijanja po prvem odstavku 271. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP izpolnjen, saj je tožena stranka prejela del zapuščine, ki bi pripadal tožeči stranki brez nasprotne izpolnitve, zato se skladno z drugim odstavkom 271. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP to dejanje šteje za izpodbojno; (-) da je v zapuščino Z. B. spadalo naslednje premoženje: nepremičnina z ID znakom ...-...-18, solasten delež do ¼ nepremičnine parc. št. *.../1, ... in ... k.o. ..., pokojninska dajatev v višini 551,33 EUR in sredstva na srebrnem računu in vso zapuščino je dedovala B. K., ki je tekom postopka 23. 11. 2018 umrla, iz sklepa o dedovanju po zapustnici B. K. izhaja, da je dedinja zgoraj navedenih nepremičnin K. K. (sedaj tožena stranka); (-) da se skladno z 275. členom ZFPPIPP v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko dedinjo K. K. po pokojni B. K. razveljavi učinek dedne izjave, ki je bila podana v okviru sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 5. 7. 2016, opr. št. I D 968/2016 in s katero se je tožeča stranka odpovedala dedovanju 1/2 zapuščine v vrednosti 37.000,00 EUR v korist pokojne B. K. in kot neveljavno je štelo vknjižbo pridobitve lastninske pravice na delu stavbe z oznako ...-...-18 k.o. ... do deleža 1/2 in na parcelah z ID znakom ...*.../1, ...-...in ...-...vse k.o. ... do deleža 1/8 v korist pokojne B. K. in tožene stranke tako, da se pri teh nepremičninah vzpostavi novo zemljiškoknjižno stanje vpisov in sicer se pri delu stavbe z ID znakom ...-...-18 k.o. ... vknjiži lastninska pravica na ime M. D..., rojen 9. 12. 1978, ... do ½, pri nepremičninah, parcelah z ID znakom ...*.../1, ...-...in ...-...vse k.o. ... vknjiži lastninska pravica na ime M. D., rojen 9. 12. 1978, ..., do 1/8, v zapuščino so nadalje spadala tudi sredstva neizplačane pokojnine v znesku 551,33 EUR in tožena stranka je zaradi učinka razveljavitve dedne izjave, s katero se je tožeča stranka odpovedala dedovanju zapuščine dolžna plačati tožeči stranki polovico sredstev neizplačane pokojnine v znesku 275,67 EUR, ker je tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudi od dneva vložitve sodbe, je tožeči stranki dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 10.10.2017 dalje do plačila; (-) da tožena stranka ni dolžna plačati polovico sredstev na srebrnem računu z evidenco št. ..., odprtem pri ...., saj je bilo na dan smrti zapustnice 25. 2. 2016 stanje na računu 0,00 EUR in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen; (-) da se zavrže tožba v delu, kjer tožeča stranka predlaga, da se ugotovi, da je tožeča stranka zakoniti dedič ½ premoženja: nepremičnine z ID znakom ...-...-18, solasten delež do ¼ nepremičnine parc. št. * .../1, ...in ...k.o. ..., pokojninska dajatev v višini 551,33 EUR in sredstva na srebrnem računu z evidenco št. ..., ki je odprt pri ...; (-) da je tožeča stranka predlagala, da se v tem delu zahtevek obravnava kot dediščinska tožba po 141. členu ZD, ki določa, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke, pri čemer je pravna podlaga zahtevka iz dediščinske tožbe (141. člen ZD) dedna pravica in dediščinska tožba je tako načeloma možna le med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih (prikrajšani dedič) uveljavlja svojo enako ali močnejšo dedno pravico proti osebam, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljujejo s svojo (morda s sklepom o dedovanju ugotovljeno) dedno pravico in upoštevaje navedeno je institut dediščinske tožbe v konkretni zadevi neuporabljiv, saj je interes tožeče stranke, da v stečajno maso preide premoženje, to je del zapuščine, ki bi ji pripadal, če se ne bi odpovedala dedovanju; (-) da je takšno varstvo pravic v celoti varovano z izpodbojno tožbo po določilih ZFPPIPP in ker je ugotovljeno, da je tožeča stranka dedič do ½ zapuščine po zapustnici Z. B. ter je posledično skladno z določili 275.členom in 278. člena ZFPPIPP razveljavljen učinek dedne izjave v razmerju med tožečo in toženo stranko, je tožbo z zahtevkom tožeče stranke v delu, kjer zahteva, da se ugotovi, da je tožeča stranka zakoniti dedič ½ zapuščine, kot nepotrebno zavrglo.

6. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo glede I., II., III. in V. točke izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki v plačilo naloži vse pravdne stroške pred sodiščem prve in druge stopnje in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

7. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker se sodišče ni opredelilo do določenih ugovorov tožene stranke ter pri presoji ni upoštevalo nekaterih bistvenih dejstev in okoliščin ter dokazov, je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ki so privedle do izdaje nezakonite izpodbijane sodbe.

8. Pritožba pritrdi, da je sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo pravilne določbe ZFPPIPP (271., 383. in 391. člen), pri čemer tudi pravilno ugotovi, da naj bi bilo sporno dejanje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika izvršeno v izpodbojnem obdobju, zaradi česar naj bi bilo vodenje te pravde zoper toženo stranko (in pred tem zoper pokojno B. K.) utemeljeno. Vendar je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje pri tem spregledalo ureditev po ZFPPIPP, ki omogoča izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zgolj pod strogo določenimi pogoji, in sicer: - če je bilo dejanje storjeno v času obdobja izpodbojnosti, torej od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, oziroma če gre za neodplačna razpolaganja ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, pa v obdobju od začetka zadnjih 36 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, in - če je bila posledica spornega dejanja (tudi morebitna opustitev) zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno ali če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj) ter - če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj), izpolnitev subjektivnega pogoja se ne zahteva, če je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Tožena stranka je ves čas postopka trdila in po mnenju tožene stranke tudi dokazala, da v konkretnem primeru odpovedi dedovanju s strani tožeče stranke ni bil izpolnjen že objektivni pogoj, saj ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

9. Kot meni pritožba , je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo trditve tožene stranke, da je tožeča stranka že za časa življenja prejela od zapustnice oziroma članov širše družine več, kot bi tožečo stranki pripadalo v (posamičnem) zapuščinskem postopku po zapustnici Z. B. opr. št. I D 968/2016. Posamična dejstva sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja oziroma povzema glede na trditve tožene stranke in predložene dokaze, vendar teh dejstev ne uporabi v pravem kontekstu temeljnih trditev tožene stranke.

10. Pritožba še trdi, da sodišče prve stopnje namreč sploh ni ugotavljalo obstoja družinskega dogovora v okviru širše družine, kako in v kakšnem obsegu bosta pokojna B. K. in tožeča stranka dedovala premoženje posamičnih članov (širše) družine. Ker sta bila navedena subjekta edina dediča, ki bo(sta) podedovala premoženje več različnih oseb v krogu širše družine, je bil dosežen družinski dogovor, katero posamično premoženje večjega števila oseb (večinoma že umrlih) bosta podedovali ti dve osebi. Sodišče je obstoj takšnega dogovora enostavno spregledalo oziroma mu ni pripisalo nobenega pomena (točka 9. obrazložitve izpodbijane sodbe), čeprav je tožena stranka vsebino in obstoj družinskega dogovora podrobno pojasnila, utemeljila in dokazala. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo dejanske okoliščine v zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojnem M. D. (oče tožeče stranke) ter prodajo nepremičnine - stanovanja na naslovu ... Ker je tožena stranka potek dejanskih okoliščin od leta 1975 dalje podrobno in utemeljeno navedla že v odgovoru na tožbo, se za potrebe te pritožbe in v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe v točki 2. odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi prodaje stanovanja na naslovu ... prejela polovico celotne kupnine, (ki je znašala 92.032,44 EUR) 46.016,22 EUR. Prav tako je tožeča stranka sama prodala pripadajočo garažo ter zadržala celotno prejeto kupnino. Pokojna B. K. (in po njej tožena stranka kot dedinja) v predmetnem poslu ni prejela nič, čeprav bi bila glede na obstoječ družinski dogovor o dedovanju celote skupnega družinskega premoženja upravičena prav tako do 1/2 (vrednosti) predmetnega stanovanja. V okviru širše družine je bilo dogovorjeno, da polovica predmetnega stanovanja pripade M. D. (bratu primarno tožene stranke), ostalo polovico pa bo na podlagi odpovedi dedovanju po smrti Z. D. prejela hči B. K. S tem bosta oba dediča po starših (M. D. in B. K.) prejela enak delež na premoženju, kot da bi bilo izvedeno zakonito dedovanje (torej do 1/2). Ker je M. D. umrl pred materjo Z. D., je v njegov položaj v celoti vstopila tožeča stranka in v nadaljevanju tudi spoštovala družinski dogovor glede delitve dediščine (tekom življenja in po smrti) babice Z. D. 11. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenimi okoliščinami naredilo napačen oziroma delen zaključek, da je tožeča stranka predmetno polovico vrednosti stanovanja prejela kot edini dedič svojega očeta M. Navedeno seveda drži, ni pa sodišče upoštevalo, da bi morala pokojna B. K. pridobiti ostalo polovico vrednosti stanovanja po Z. B. (torej celotno premoženje ob njeni smrti). Naveden cilj ozirama realizacijo takšnega dogovora je bilo mogoče doseči samo na način, da celotno premoženje po Z. B. prejme B. K. Navedeno pa se doseže s tem, da se tožeča stranka odpove dedovanju po Z. B. ob njeni smrti, saj je polovico družinskega premoženja že prejela kot edini dedič po smrti očeta M. D. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da je bila na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Gž 800/75 z dne 27. 8. 1975, izključno Z. D. (mamo tožene stranke in babico tožeče stranke) edina imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, ki se nahaja na naslovu ..., torej je bila edina lastnica stanovanja na naslovu ... Kljub temu je z darilom Z. B. polovico tega stanovanja podarila svojemu sinu M. D. (očetu tožeče stranke), preostalo polovico stanovanja pa je obdržala. Po njeni smrti bi ta polovica skladno z družinskim dogovorom pripadala hčerki B. K. Izključno z namenom spoštovanja družinskega dogovora delitve dediščine po Z. D. se je tožeča stranka v celoti odpovedala dedovanju po zapustnici Z. D. (B.) v korist tožene stranke, ki je postala dedinja celotnega premoženja (čista vrednost zapuščine 74.000,00 EUR), kot izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 968/2016 z dne 5. 7. 2016. Tožeča stranka je zgolj izpolnila obveznost iz logičnega družinskega dogovora, ker je že za časa življenja Z. B. njegov oče kot darilo prejel polovico premoženja Z. B. V primeru, da bi bil M. D. še živ v času smrti Z. B. bi se navedeno darilo polovice stanovanja na ... število vštevalo skladno z določbami ZD, kar pomeni, da bi B. K. bila upravičena do celotne preostale polovice stanovanja na ...

12. Ker sta navedeno stanovanje kasneje Z. B. in tožeča stranka prodali, bi bilo v predmetnem postopku po Z. B. potrebno kot darilo tožeči stranki vštevati znesek 46.016,22 EUR, kar pa znaša mnogo več kot domnevne ocenjena vrednost polovice vrednosti zapuščine v višini 37.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da se vrednost 46.016,22 EUR ne šteje kot darilo zapustnice Z. B. tožeči stranki. Takšna ugotovitev sodišča je nelogična in nasprotuje ugotovljenim dejstvom. Nepravilno je sklicevanje na določbo 33. člena Ustave RS glede morebitnega posega v zasebno lastnino in domnevnega nasprotja s členom 1. prvega protokola EKČP. Navedeni določili nimata nobene zveze z vsebino in realizacijo opisanega in dokazanega družinskega dogovora (ki se ga je ne nazadnje v celoti držala tudi tožeča stranka, dokler se stečajni upravitelj ni postavil na drugačno stališče - očitno ob nepoznavanju vsebine družinskega dogovora).

13. Pritožba nadalje trdi, da sodišče prve stopnje dalje v tč. 8. obrazložitve izpodbijane sodbe ni pravilno ugotovilo, da naj tožena stranka ne bi izkazala izročitve večjega števila daril večje vrednosti tožeči stranki s strani več članov širše družine. Ob tem se sodišče niti ni opredelilo do določenih pomembnih dokazov (oporoka B. Dr., notarski zapis opr. št. I0-26/2013, izjava I. D., darilo avtomobil), ker se ti ne skladajo z zmotno meritorno presojo sodišča. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do izročitve denarnih zneskov 50,00 EUR do 150,00 EUR (in jih ocenilo kot običajna manjša darila) ter odločilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi ravno Z. B. izročila tožeči stranki darila večje vrednosti. Sodišče je spregledalo, da je obstajal širši družinski dogovor, po katerem je tožeča stranka od članov širše družine (kar pa je tožena stranka dokazala in to ugotavlja tudi sodišče) prejela več daril večje vrednosti (med drugim tudi avtomobil), pri čemer je bilo izrecno dogovorjeno, da se bo tožena stranka iz tega naslova (ker je tekom življenja Z. B. ter ostalih članov širše družine) odpovedala dedovanju po Z. B. Tožeča stranka se je tega dogovora tudi držala, kar pomeni da se je ta v celoti tudi realiziral skladno z dogovorom vseh družinskih članov.

14. Sodišče prve stopnje predmetnih ugotovljenih dejanskih okoliščin ni pravilno uporabilo pri analizi dokazanega (in realiziranega) družinskega dogovora in je meritorno odločalo, kot da predmetni dogovor ne bi obstajal. Navedeno dokazuje trditev sodišča prve stopnje v tč. 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi bila »v tej pravdi materialno pravno relevantna le vprašanja o (morebitnem) obdarovanju tožeče stranke s strani zapustnice Z. B., saj se lahko le takšna darila po določilih 28. člena ZD vštevajo v njeno zapuščino. Takšno stališče je napačno, saj ni skladno z dokazanim družinskim dogovorom, ki se je tudi v celoti realiziral. Sodišče prve stopnje se je pri presoji nezakonito oprlo (zgolj) na določila dedno-pravnih predpisov za hipotetično situacijo, kar pa je bilo v neposrednem nasprotju z veljavno in dopustno sklenjenim dogovorom o načinu in obsegu dedovanja v okviru širše družine. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti temu dogovoru tudi v smislu presoje ravnanj tožeče stranke v okvirih določb ZFPPIPP. Napako pri uporabi materialnega prava bo moralo popraviti pritožbeno sodišče. 15. Pritožba opozarja, da je do podaje izjave o odpovedi dedovanju po Z. B. v predmetnem primeru s strani tožeče stranke prišlo ravno iz razloga, ker je tožeča stranka že za časa življenja tako od Z. B., kot od ostalih članov širše družine, vključno s pokojno B. K. (kot primarno toženo stranko) prejela več, kot bi znašal njen dedni delež, če bi skladno s pravili dedovanja (ob vštevanju vseh daril) tožeča stranka podedovala premoženja po Z. B. Tožeča stranka je že za časa življenja s številnimi raznovrstnimi darili in dedovanjem po svojem očetu M. D. prejela več premoženja (ki ga je tekom življenja tudi zapravila), prejela svoj dedni delež iz zapuščinske mase po Z. B. Odpoved dedovanju ni bila podana iz razloga, da bi se tožeča stranka izognila poplačilu svojih dolgov upnikom (kar je namen saniranja premoženja stečajnega dolžnika v smislu določb ZFPPIPP), ampak realizacija družinskega dednega dogovora. V posledici napačnih zaključkov sodišča v tč. 7. do 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, so nepravilne in neutemeljene nadaljnje ugotovitve in zaključki sodišča v tč. 10. do 13. obrazložitve. Dejanska podlaga, ugotovljena dejstva in pravilna uporaba materialnega prava nikakor ne omogočajo zaključkov sodišča prve stopnje glede obsega dediščine, ki bi pripadala toženi stranki (v višini 37.000,00 EUR), ter obsega premoženja zapustnice Z. B., ki bi se po mnenju sodišča moralo deliti med tožečo stranko in B. K. v enakem deležu do 1/2. Obseg dokazanih daril in premoženja, ki ga je tožeča stranka prejela pred smrtjo zapustnice občutno presega 1/2 vrednosti zapuščine, kar pomeni, da je že za časa življenja prejela več, kot bi ji šlo v primeru, da bi se vsa darila oz. ta vrednost štela v zapuščinsko maso in nato) ob razveljavitvi izjave o odpovedi dedovanju) zapuščinska masa delila med tožečo stranko in (pokojno) B. K. oz. toženo stranka do 1/2. Sodišče prve stopnje je na podlagi napačno ugotovljenih dejstev povsem napačno uporabilo materialno pravo, in sicer vse relevantne določbe ZD in ZFPPIPP. V zvezi s temeljnimi okoliščinami relevantnega dejanskega prava sodišče ni ugotovilo, niti ni ugotavljalo podlag in razlogov, zakaj je s strani tožeče stranke sploh prišlo do podaje izjave o odpovedi dedovanju po zapustnici Z. B. Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo o utemeljenosti toženega zahtevka, je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka (14. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), saj bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in tožeči stranki v celoti naložiti povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

16. Pritožba še izpostavlja, da je v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja tožbenega zahtevka tožeče stranke, o katerem sodišče sploh ni odločilo. Tožena stranka je trdila, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič skladno z določbo 141. člena ZD zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine. Tožena stranka je pošten posestnik, saj je premoženje prejela na podlagi sklepa o dedovanju po pok. Z. D., ki je pravnomočen. Enoletni zastaralni rok za vložitev morebitne dediščinske tožbe je že potekel pred vložitvijo tožbe v predmetni pravdi. Tožeča stranka je za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine izvedela najkasneje ob izdaji sklepa o dedovanju, tj. dne 5.7.2016, kar pomeni, da je zahtevek zastaral najkasneje dne 5.7.2017. Tega dejstva ne morejo spremeniti niti določbe ZFPPIPP. Ker sodišče o tem ugovoru zastaranja ni odločilo, je storilo bistveno napako določb pravdnega postopka, ki je neposredno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s čimer je utemeljen (tudi) pritožbeni razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP.

17. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

18. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

19. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo (verjetno pomotno) sebe poimenuje tožena stranka in navaja, da nasprotuje pritožbi tožeče stranke in predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne. Argumentacija tožeče stranke je neutemeljena. Odgovor na pritožbo je nujen in zato priglaša stroške odgovora na pritožbo.

20. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

21. Pritožba ni utemeljena.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje glede na zatrjevanja strank in vtoževani tožbeni zahtevek pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek presojalo po določbah ZFPPIPP.

23. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da se je kot stečajni dolžnik z namenom oškodovanja upnikov v celoti odpovedala dedovanju po zapustnici Z. B. v korist tožene stranke. Iz sklepa o dedovanju I D 968/2016 z dne 5. 7. 2016 izhaja, da sta bili tožeča stranka in pokojna B. K. zakonita dediča prvega dednega reda, pri čemer se je tožeča stranka v celoti odpovedala dedovanju. V zapuščino je spadalo naslednje premoženje: nepremičnina z ID znakom ...-...-18, solasten delež do 1/4 nepremičnine parc. št. *.../1, ...in ..., k.o. ..., neizplačana pokojninska dajatev v višini 551,33 EUR in sredstva na srebrnem računu z evidenco, št. ..., odprtem pri ..., vrednost čiste zapuščine je znašala 74.000,00 EUR.

24. Pritožbeno nesporno je, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj), in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj) (1. in 2. točka prvega odstavka 271. člena v zvezi s 383. členom Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po drugem odstavku 271. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen subjektivni pogoj; v postopku osebnega stečaja je pravno dejanje izpodbojno zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je med drugim stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe in za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, takšna dejanja so izpodbojna ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (391. člen ZFPPIPP).

25. Pritožba pa trdi, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo obstoj dednega dogovora oziroma družinskega dogovora, da po smrti zapustnice Z. B. vse njeno premoženje podeduje prvotno tožena stranka B. K., ker je tožeča stranka že prejela po zapustnici več premoženja zapustnice kot je vrednost polovice zapuščine in da zato ne obstoji objektivni pogoj izpodbojnosti, odpoved dedovanju pa je ravno zaradi tega bila dogovorjena med zapustnico in dediči, tudi tožečo stranko.

26. Dedni dogovor je sporazumni dogovor med vsemi dediči glede delitve in načina delitve zapuščine in sodišče tak sporazum navede v sklepu o dedovanju1. 27. Pritožba ne trdi, da bi dediči po zapustnici v obravnavanem zapuščinskem postopku takšen dogovor sodišču predložile in dedni dogovor iz v spis predloženega sklepa o dedovanju ne izhaja.

28. Tožeča stranka je v trenutku smrti Z. B., svoje babice, postal dedič po zakonu samem2, vendar je ta položaj izgubil s tem, ko se je z izjavo, ki jo je podal pred sodiščem, odpovedal dediščini.3 4

29. Glede na ugotovljeno, dedni dogovor v smislu določbe 214. člena ZD med dedičema, sedaj pravdnima strankama, ni bil sklenjen in ni mogel biti sklenjen.

30. Med sedaj pravdnima strankama sklenjen dogovor glede dediščine v času, ko je bila zapustnica še živa, ki ga je zatrjevala tožena stranka, je skladno z določbo prvega odstavka 104. člena ZD neveljaven in zato so vsa zatrjevanja tožene stranke o obstoju takšnega dogovora neupoštevna in enako vse pritožbene navedbe o tem, kako je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo obstoj družinskega dednega dogovora.

31. Tožeča stranka bi se sicer lahko odpovedala neuvedenemu dedovanju5,vendar pa bi moral sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju biti sklenjen v obliki notarskega zapisa6, sicer je pravni posel ničen7. 32. Tožena stranka ni trdila niti pritožbeno ne navaja, da bi sporazum o odpovedi dedovanju bil sklenjen v pisni obliki, še manj, da bi bil sklenjen v obliki notarskega zapisa.

33. Tožena stranka je v takšnih okoliščinah kot so ugotovljene pred sodiščem prve stopnje, ko po materialnem pravu ni izkazala veljavnega dednega dogovora glede delitve zapuščine in ko ni izkazala veljavnega sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, smela zatrjevati, da z izjavo o odpovedi dediščine, kot jo je podala tožeča stranka, ni prišlo do prikrajšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke kot stečajnega dolžnika na škodo upnikov, ker da je tožeča stranka že pred smrtjo zapustnice iz njenega premoženja in tudi premoženja drugih sorodnikov kot darila prejela več kot znaša polovica dediščine, ki se ji je odpovedala. Darila pa se vštevajo v dedni delež.

34. Pritožbeno sodišče v celoti kot pravilne sprejema dejanske in materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje, da glede stanovanja, ki ga je tožeča stranka do polovice podedoval po svojem očetu , tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi stanovanje kupila izključno pokojna Z. B., kar tudi to ne izhaja iz predloženih listin. Drži, da je Z. B. bila najprej imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, toda kasneje ga kupila skupaj s svojim sinom M. D. in bila sta oba vpisana kot zemljiškoknjižna lastnika do polovice. Sodišče prve stopnje na podlagi trditev strank in izvedenih dokazov m nikakor ni moglo ugotoviti, da bi Z. B. polovico stanovanja podarila svojemu sinu M. Drugačne trditve pritožbe so zmotne in neutemeljen je očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja.

35. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava, da je s prodajo navedenega stanovanja in prejemom polovice kupnine zanj v višini 46.016,22 EUR tožeča stranka prejela že več kot bi prejela v zapuščinskem postopku, to je 37.000,00 EUR in da je s kupnino dejansko prejela že zapuščino, ki bi jo prejela po pokojni Z. B. Takšen pritožbeni zaključek je zmoten, saj pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka podedovala polovico stanovanja po svojem očetu in da ni izkazano, da bi Z. B. to stanovanje podarila svojemu sinu M., kupnina za prodano stanovanje ne more predstavljati darila, ki bi se všteval v dedni delež v primeru, da bi tožeča stranka dedoval zapuščino Z. B. 36. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je prvotno tožena stranka B. K. prispevala k nakupu stanovanja , ki ga je po prodaji stanovanja, za katerega je del kupnine prejel tožeča stranka, saj je to upoštevalo in upoštevalo zatrjevana občasna darila manjše vrednosti, ki se ne vštevajo v dedni delež, in ugotovilo, da ni izkazano, da bi tožeča stranka prodala garažo, in utemeljeno zaključilo, da niso relevantna darila tistih, ki niso zapustniki, temveč le darila zapustnice, prispevek dedinje B. K. za nakup kuhinje pa lahko vpliva le na višino njenega dednega deleža, nikakor pa ne more ta prispevek biti takšen, da bi ji dal pravico do dedovanja celotne zapuščine Z. B. 37. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje spregledalo ugovor tožene stranke glede zastaranja dediščinske tožbe, saj je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo (13.točka izpodbijane odločbe) in zato o tem delu tožbe ni vsebinsko odločalo in posledično ne o ugovorih, vezanih na to tožbo. Pritožbe glede te odločitve ni bilo, zato je v tem delu (sklep) odločba pravnomočna.

38. Glede na ugotovljeno, da tožeča stranka ni imela utemeljenega razloga, da bi s odpovedala dedovanju, in ob dejstvu, da se odpoved dedovanju skladno z določbo četrtega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje za neodplačno razpolaganje ter da je dejanje bilo storjeno v izpodbojnem obdobju , je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved dedovanju izpodbojno dejanje glede na določbe ZFPPIPP in je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev dedne izjave in vpis tožeče stranke v zemljiško knjigo na nepremičninah, ki so bile predmet dedovanja. Svojo presojo je sodišče prve stopnje natančno in jasno obrazložilo, tako da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

39. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

40. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I., II, III. in V. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

41. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni obrazložila, odgovor na pritožbo brez konkretno obrazložene vsebine, pa ji ne daje pravico do povrnitve stroškov odgovora (155. člen ZPP).

1 Tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 in naslednji. 2 132. člen ZD 3 133.člen ZD 4 Sklep o dedovanju ID 968/2016 z dne 5. 7. 2016: ″Zakonita dedinja iz prvega dednega reda je zap. hči B. K. do celote zapuščine″ v obrazložitvi pa je navedeno: ″Zapustnica ni napravila oporoke. Imela je eno hčer B. K. in enega vnuka M. D. po prej umrlem sinu M. D. Oba je sodišče poklicalo k dedovanju kot zakonita dediča prvega dednega reda (11. člen ZD). Zap. vnuk se je dedovanju po zapustnici v celoti odpovedal ...″. 5 137. člen ZD 6 47 .člen Zakona o notariatu 7 48. člen Zakona o notariatu