Jedro

V vseh primerih prevzema delavcev na delo k drugemu delodajalcu zaradi istočasnega prenosa celotne dejavnosti in sredstev zaključenega dela delovnega procesa, v katerem so dotlej prevzeti delavci delali, tako da bi ostali brez zaposlitve, če se ne bi prehodu k drugemu delodajalcu podredili, delavci z vidika kontinuitete delovne dobe ne smejo biti oškodovani, saj za takšen prehod k drugemu delodajalcu sami niso mogli vplivati in pri novem delodajalcu v bistvu nadaljujejo z dotedanjim delom, tako z vidika opravljanja dejavnosti, kot z vidika dela z dotedanjimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom naložilo toženi stranki, da tožniku plača 1.790.568,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1994 dalje do plačila, iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja tožnika v posledici opredelitve za trajni višek in hkrati toženo stranko zavezalo, da povrne tožniku 93.404,00 SIT stroškov postopka. Pri tem se je postavilo na stališče, da se kot ena od osnov za ugotovitev pravice do odpravnine in višine le-te poleg tožnikove delovne dobe pri toženki upošteva tudi delovna doba tožnika pri ustanovitelju toženke, to je podjetju L.d.o.o., tako, da je bil gornji znesek odpravnine priznan ob upoštevanju 24 let delovne dobe pri toženi stranki in navedenem subjektu.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo ter zavrnitev zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponavlja svoje trditve, da tožnik pri toženki ni pridobil pravice do odpravnine v smislu 3. odstavka 36.f člena ZDR, saj je bil pri njej zaposlen manj kot dve leti, glede na to, da je bila toženka ustanovljena dne 24.6.1993 in vpisana v sodni register 27.8.1993, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo dne 10.11.1994. Poleg tega pa opozarja, da sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja glede tožnikove zaposlitve pri njegovi prejšnji organizaciji ni pravilno ugotovilo, saj ni upoštevalo, da je tožnik s 1.5.1986 nastopil funkcijo predsednika Izvršnega sveta SO ... in se je k prejšnjemu delodajalcu vrnil šele 6.9.1990. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in bistvenimi razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi dovolj popolno razčiščenega dejanskega stanja, pri tem pa tekom postopka ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Ob prepričljivih ugotovitvah, da je po ustanovitvi toženke v letu 1993 le-ta v celoti prevzela dejavnost, sredstva in delavce bivšega obrata ustanovitelja toženke XY, to je XY, kjer je dotlej delal tudi tožnik, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovna doba tožnika, kot osnova za pridobitev pravice do odpravnine v smislu določb 36.f člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), z njegovim prehodom k toženki v letu 1993 ni bila prekinjena.

V vseh primerih prevzema delavcev na delo k drugemu delodajalcu zaradi istočasnega prenosa celotne dejavnosti in sredstev zaključenega dela delovnega procesa, v katerem so dotlej prevzeti delavci delali (ne glede na to, ali gre za prenos lastninske pravice nad sredstvi ali le za njihovo dejansko uporabo), tako da bi ostali brez zaposlitve, če se ne bi prehodu k drugemu delodajalcu podredili, delavci z vidika kontinuitete delovne dobe ne smejo biti oškodovani, saj na takšen prehod k drugemu delodajalcu sami niso mogli vplivati in pri novem delodajalcu v bistvu nadaljujejo z dotedanjim delom tako z vidika opravljanja dejavnosti, kot z vidika dela z dotedanjimi delovnimi sredstvi. Le ob takšnem stališču so pravice delavcev, ki so vezane na delovno dobo pri delodajalcu, ustrezno varovane pred zlorabami, do katerih bi ob takšnih prevzemih delavcev na delo k drugemu delodajalcu sicer lahko prišlo.

Čeprav je bil tožnik pred ustanovitvijo toženke vodja obrata, katerega sredstva in dejavnost je v letu 1993 prevzela toženka in čeprav je po ustanovitvi toženke postal njen direktor, v delovno pravnem smislu njegov položaj ni bil v bistvu nič drugačen od položaja drugih delavcev, ki so bili skupaj z XY prevzeti na delo k toženki. Ker je bil tožnik pri toženki po razrešitvi s funkcije direktorja opredeljen za trajni presežek, kar pred sodiščem ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje v skladu z gornjim stališčem pravilno ugotavljalo, da mu je dolžna toženka ob prenehanju delovnega razmerja izplačati odpravnino v smislu 36.f člena ZDR na podlagi skupne delovne dobe pri toženki in pri prejšnjem delodajalcu, od katerega je bil pod navedenimi pogoji prevzet na delo k toženki. Iz zahtevka za izplačilo odpravnine, ki ga je tožnik posredoval toženki dne 29.12. 1994 (priloga A-2 spisa), je razvidno, da je tožnik pri oblikovanju svojega zahtevka pred sodiščem upošteval le delovno dobo pri toženki in pri organizaciji, od katere je bil prevzet na delo k toženki (XY), ne pa tudi obdobja 4 let in 4 mesecev, ko so mu v času od 1.5.1986 do 5.9.1990 zaradi opravljanja funkcije pravice iz delovnega razmerja pri takratnem podjetju XY. mirovale. Neupoštevaje to obdobje je tožnik pri XY in pri toženki v času od 19.10.1964 do 10.11.1994 izpolnil preko 24 let delovne dobe, kar je sodišče pravilno upoštevalo kot eno od dveh zakonitih osnov (poleg povprečja plače v zadnjih treh mesecih) za določitev višine odpravnine.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso bili podani. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, obe stranki v sporu trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.