Jedro

Ker priča ni zahtevala povrnitve stroškov takoj po zaslišanju, je to pravico izgubila po drugem odstavku 242. člena ZPP. Delodajalec priče ne more namesto priče uveljavljati povrnitve izplačanega nadomestila plače za pričo, ki jo je sodišče zaslišalo na naroku, na katerem je priča izrecno izjavila, da stroškov ne priglaša. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi morala priča že na navedenem naroku zahtevati povrnitev nadomestila plače, ker tega ni zahtevala, pa je to pravico izgubila in s tem je posledično izgubil to pravico tudi delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek tožeče stranke z dne 7. 9. 2015 za refundacijo plače priče A.A..

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke za refundacijo plače priče A.A. v višini 229,46 EUR, ki ga je tožeča stranka podala kot delodajalec priče. Pritožnica meni, da je sodišče napačno uporabilo 242. člen ZPP, po katerem ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Priča mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju. Strošek izgubljenega zaslužka pa priči ne nastane, če je zaposlena. Ta primer ureja 13. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Delodajalec lahko od sodišča zahteva povrnitev nadomestila plače šele potem, ko nadomestilo plače priči izplača, to je pri prvi naslednji mesečni plači. Pravica delodajalca do povračila ne more biti odvisna od voljne izjave priče, da bo poskrbela za priglasitev stroškov, saj bo nadomestilo plače od delodajalca pridobila že na podlagi podzakonskega predpisa, temveč gre za pravico delodajalca. Gre namreč za zahtevek, ki ga ima v skladu s 13. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku delodajalec, ki je priči izplačal nadomestilo plače in torej ne gre za zahtevek stranke v postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke z dne 7. 9. 2015 za refundacijo plače priče A.A., ki je bil na predlog toženih strank zaslišan na glavni obravnavi dne 26. 8. 2015, ker ta priča ni zahtevala povrnitev stroškov takoj po zaslišanju. Sodišče prve stopnje je zato sklenilo, da je skladno z drugim odstavkom 242. člena ZPP to pravico izgubila.

6. ZPP v 242. členu določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Priča mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Povračilo pravdnih stroškov natančneje opredeljuje Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 15/2003), ki v 13. členu res določa, da zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni in drug državni organ, samostojni podjetnik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ta pa nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Zaradi teh določb Pravilnika delodajalec priče še ni aktivno legitimiran za vložitev takega zahtevka, če priča po končanem zaslišanju ne uveljavlja pravice do povrnitve izgubljenega zaslužka (drugi odstavek 242. člen ZPP). Določbe Pravilnika, ki zasledujejo namen, da se priči olajša povrnitev izgubljenega zaslužka, omogočajo, da priča na podlagi potrdila sodišča (koliko časa se je zamudila), kljub odsotnosti z dela prejme neokrnjen zaslužek, ki ji ga izplača delodajalec, če je priča seveda uveljavljala pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Temu pa nato sodišče (ker je zaradi odsotnosti priče z dela dejansko prikrajšan) izplačan del plače povrne. Te določbe Pravilnika predpostavljajo sodelovanje vseh, to je priče, delodajalca in sodišča. Če eden od teh ni pripravljen sodelovati, kot se je v konkretnem postopku izkazalo za pričo, določbe Pravilnika (olajšani postopek povrnitve izgubljenega zaslužka) izgubijo svoj pomen, zato jih ni mogoče uporabiti. V takem primeru je potrebno uporabiti zakonsko določbo (242. člen ZPP) in odločiti na tej pravni podlagi.

7. A.A., ki je bil zaslišan kot priča na predlog toženih strank na glavni obravnavi dne 26. 8. 2015, po zaslišanju ni priglasil stroškov, kakor izhaja iz tega zapisnika (list. št. 320). Ker priča ni zahtevala povrnitve stroškov takoj po zaslišanju, je to pravico izgubila po drugem odstavku 242. člena ZPP. Delodajalec priče ne more namesto priče uveljavljati povrnitev izplačanega nadomestila plače za pričo, ki jo je sodišče zaslišalo na naroku dne 26. 8. 2015, ker je ta priča na naroku izrecno izjavila, da stroškov ne priglaša. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi morala priča že na navedenem naroku zahtevati povrnitev nadomestila plače, ker tega ni zahtevala, je to pravico izgubila in s tem je posledično izgubil to pravico tudi delodajalec, zato je sodišče prve stopnje zahtevo delodajalca utemeljeno zavrnilo.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).