Jedro

Ker je tožnik v tožbi zahteval ugotovitev solastnine na stanovanju, kot tožbeno podlago pa je navajal pridobitev skupnega premoženja med zakonsko zvezo, ugotovljeno pa je bilo, da sta zakonca po razvezi s sporazumom razdelila skupno premoženje, ne more uspešno uveljavljati solastnine na stanovanju, ki naj bi ga toženka prikrila pred sklepanjem sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev, da je solastnik polovice stanovanja J 22 v Novem mestu, in da se vpiše v E knjigo zemljiške knjige kot solastnik. Od tožene stranke je zahteval plačilo 695.438,00 SIT koristi in mesečne najemnine v protivrednosti 75.000 DEM ter pravdne stroške. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zahtevek je jasen, pritožnik ne izpodbija vsebine sporazuma med pravdnima strankama, ker to ni predmet spora. Zahtevek se nanaša na naknadno ugotovljeno premoženje, ki sta ga stranki pridobili med zakonsko zvezo in ki ga je toženka na nepošten način skrivala. Pritožnik ni mogel pridobiti podatkov na reden način, ampak je moral najeti detektiva. Pred tem ga je zavajala, da prihaja iz Ljubljane, tako da ni mogel prej vložiti tožbe. Iz pripravljalnega spisa tožnika izhaja, da je predlagal vrnitev v prejšnje stanje, saj so za to obstajali vsi pogoji. Če bi zadevo poznal prej, bi prej vložil tožbo. Zato sodišče napačno uporabi 117. čl. ZOR in prezre 370. čl. ZOR. Pritožnik je v neenakem položaju in zadeva je zanj nepravična. Sodišče je ščitilo nepošteno stranko. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti in da ni obrazložena. Ne pojasni, katerega dela sodbe ni mogoče preizkusiti in kateri del tožbene podlage oziroma navedb tožeče stranke ni obrazložen. Tako na ta pritožbeni razlog ni mogoče odgovarjati. Pač pa ni zadovoljen z odgovori sodišča, kar pa je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega staja in uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uradnega preizkusa in nadaljnjih pritožbenih navedb in ugotovilo, da je sodba pravilna. Pri preizkusu je treba izhajati iz trditvene podlage tožbe in tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožeča stranka s tožbenim zahtekvom zahteva ugotovitev solastnine stanovanja na J 22 v Novem mestu. Kot podlago pa navaja, da je bilo to stanovanje kupljeno med zakonsko zvezo ter da je tožeča stranka ta podatek prikrila. Zahteva tudi uporabnino oz. najemnino za to stanovanje. Tožena stranka se je v pravdi branila z ugovorom, da je po razvezi s tožnikom sklenila poravnavo in da sta se v tej poravnavi sporazumela o delitvi skupnega premoženja. V zvezi s poravnavo pa je tožena stranka navajala, da je rok za izpodbijanje poravnave že potekel. Nato je toženec v zadnjem pripravljalnem spisu navajal, da bi sodišče moralo, če meni da je zahtevek zastaran, "zadevo vrniti v prejšnje stanje". Ohranil je isti tožbeni zahtevek. To pomeni, da s tožbenim zahtevkom ne izpodbija sporne poravnave in tudi v trditveni podlagi se z vsebino poravnave strinja, želi pa doseči, da se dodatno premoženje upošteva kot solastnina razvezanih zakoncev. Glede na obstoječi tožbeni zahtevek, to je, da tožnik zahteva ugotovitev solastnine in nato denarni zahtevek v zvezi z uporabnino, tožbenemu zahtekvu ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo sporazum o delitvi skupnega premoženja bivših zakoncev, ki sta ga sklenila 11.10.1995 (priloga A 4). Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsebino tega sporazuma in sicer da sta po razvezi zakonske zveze pravdni stranki razdelili pridobljeno premoženje in dokončno uredili premoženjskopravna vprašanja (enako tudi 12. tč. sporazuma). Pravilno opozarja tudi sodišče prve stopnje, da bi eventuelno napako volje tožnik moral uveljavljati z ustreznim tožbenim zahtekvom. Tako pa ima pogodba vse značilnosti poravnave (1089. čl. ZOR), saj sta pravdni stranki z medsebojnim popuščanjem odpravili negotovost in določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. Če bi tožnik želel izpodbijati oz. napadati poravnavo iz kakšnega drugega razloga, bi moral postaviti ustrezen tožbeni zahtevek. Tudi če je premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze in je postalo skupno premoženje na originarni način (2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), sporazum strank o režimu tega premoženja lahko poseže v pridobljene pravice. V takem primeru predstavlja sporazum o delitvi skupnega premoženja ureditev medsebojnih razmerij. Če pa bi želel tožnik spremembo sporazuma oz. njegovo pravno odpravo, bi moral postaviti ustrezni tožbeni zahtevek. Glede na tožbeni zahtevek in sporazum o delitvi skupnega premoženja je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem ni pomembno, kar izpostavlja pritožnik, ali je tožba vložena v mejah prekluzivnega roka za izpodbijanje sporazuma po 117. čl. ZOR. Takšnega tožbenega zahtevka ni bilo in zato je vsako razlogovanje o tem odveč in pravno nepomembno. Zato tudi tožnikova navedba, da zahteva "vzpostavitev v prejšnje stanje", v takšnem položaju ni odločilnega pomena. Sodišču prve stopnje je treba v sodbi obrazložiti le tista dejstva, ki so pravno odločilna. To pa nam pove materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).