Jedro

Glede na neizpodbitno ugotovljena dejstva o starših A.A., ki so bili uvrščeni na dva seznama, ki izkazujejo pripadnost nemški narodnosti, je zato po oceni sodišča, ob odsotnosti prepričljivega dokaza, da se A.A. z razliko od svojih staršev, ni štel za Nemca, upravni organ pravilno ocenil, da je bila imenovana oseba nemške narodnosti. (Pri)tožbeni argument, da je bil A.A. izrečen "delni preklic" in da je bil zato opravilno nesposoben, ni zadosten. Kajti narodnost, kot je sodišče navedlo zgoraj, se ne dokazuje samo s pravnimi posli, ki bi imeli pravno veljavo, ampak z vsakršnimi dejanji imenovane osebe v tistem času, ki lahko izkazujejo narodnostno pripadnost. Iz ustavljene upravno-sodne prakse namreč izhaja, da zgolj izjava o lojalnosti ni dovolj. Poprava krivic zaradi nezakonito odvzetega premoženja po drugi svetovni vojni ni področje, ki ga pokriva primarno pravo Evropske unije, kar pomeni, da pogoji za vračanje po vojni odvzetega premoženja tudi ne spadajo v področje uporabe sekundarnega prava, ki ga omenja tožnica v tožbi (Direktiva Sveta št. 2000/43/ES, člen 3 in Direktiva Sveta št. 2000/78/ES).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo je Upravna enota A. odločila, da se A.A., roj. ... 1906 v A., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe organ navaja, da je A.A. umrl dne ... 1980 na Dunaju. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. vpisan v rojstni matični knjigi A., župnija B., s podatki: A.A., roj. ..., sin B.B. in C.C., roj. D.D.. Iz domovinske evidence in osebnega kartona, ki se nahaja v prijavni evidenci bivše občine A., vodeni pred drugo svetovno vojno, sedaj obe evidenci hrani Pokrajinski arhiv A. (dopis Pokrajinskega arhiva A., št. ... z dne 5. 1. 2007), je razvidno, da je bil A.A., roj. ... 1906 v Mariboru, domovinsko pristojen v bivšo občino A... Iz navedenih evidenc je tudi razvidno, da je imenovani prebival v A., na naslovu B. in C.. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino A.. Bil je državljan kraljevine Jugoslavije. Ni bil vpisan v evidenco slovenskih in jugoslovanskih državljanov. V skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije mora upravni organ ugotavljati državljanstvo imenovanega na podlagi predpisov, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Po drugi svetovni vojni je na območju Republike Slovenije državljanstvo urejal Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu: FLRJ; Uradni list FLRJ, št. 54/1946, 104/1947, 88/1948 in 105/1948), ki je stopil v veljavo dne 5. 7. 1946. Po določilu prvega odstavka 35. člena navedenega zakona so se za državljane FLRJ štele vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ po veljavnih predpisih. Po noveli drugega odstavka navedenega člena, ki je stopila v veljavo 4. 12. 1948, pa se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so se nahajale v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. Upravna enota A. je dne 14. 12. 2006 zaprosila za podatke o A.A. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Pokrajinski arhiv A., Oddelek z dislocirano arhivsko gradivo II in III Arhiva Republike Slovenije in Muzej narodne osvoboditve A.. Pokrajinski arhiv A. je z dopisom št. ... z dne 5. 1. 2007 sporočil, da o A.A. niso našli podatkov. Tudi Arhiv Republike Slovenije je z dopisom, št. ... z dne 20. 12. 2006 odgovoril, da v njihovem arhivskem gradivu niso našli podatkov o državljanstvu A.A., da pa so našli podatke za starše imenovanega, ki so vpisani na seznamih Švabsko nemške kulturne zveze. Muzej je dalje navedel, da so A.A.-i vpisani na seznamu zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada v D. (Vertrauensmännerliste der Untersteiermark, Gaugrenzlandamt) za občino A - E. (A. - mesto); da je v omenjenem seznamu zanje napisano naslednje: "A.A.A. Bäckerei. F." /A.A. - pekarna - F.); da je seznam zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada (Gaugrenzlandamta) originalni arhivski dokument - primarno arhivsko gradivo, ki so ga za nemške enote pripravili Nemci pred napadom na Jugoslavijo, in da predstavlja mrežo zaupnikov, za katere so predvidevali, da so zanesljivi ter se zato lahko nanje obrnejo okupacijske oblasti v prvih mesecih okupacije. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je z dopisom, št. ... z dne 8. 1. 2007 sporočilo, da A.A. v njihovem arhivskem gradivu ni zabeležen v nobenih evidencah.

Na podlagi podatkov, da so člani družine A.A. vpisani na seznamu zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada D. in da so starši A.A. vpisani v seznamu članov Kulturbunda, je upravni organ ugotovil, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti. Splošno znano dejstvo je, da so lahko bili člani nemške organizacije samo osebe nemške narodnosti in da so Nemci pred in med drugo svetovno vojno kot svoje zaupnike smatrali predvsem osebe nemške narodnosti.

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da A.A. ni bil vpisan v evidenco državljanov Ljudske republike Slovenije in FLRJ, v katero so bili na podlagi Pravilnika za izvrševanje Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je stopil v veljavo 6. 12. 1946, vpisani vsi državljani, ki so imeli prebivališče na območju Slovenije. Na podlagi dejstva, da A.A. ni bil vpisan v nobeni od evidenc prvostopnega upravnega organa, ki so se vodile po drugi svetovni vojni, izhaja, da se je imenovani že pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini.

Za ugotovitev, da se oseba od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovanskega državljana na podlagi drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji: nemška narodnost, odsotnost iz Jugoslavije na dan 4. 12. 1948 in nelojalno ravnanje zoper interese narodov in države FLRJ. Upoštevajoč interpretacijo tretjega odstavka 63. člena ZDen, ki jo je zavzelo Ustavno sodišče, lahko stranka, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti, predloži dokaze, oziroma dokazuje lojalnost. Lojalnost je nedoločen pravni pojem. Če pri presoji dokazov nastane dvom, upravni organ pri svoji odločitvi vzame za podlago domnevo nelojalnosti. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) je vrednost vsakega dokaza povsem enaka, vendar pa se mora organ opredeliti do vseh dokazov, ki so bili izvedeni v postopku in pojasniti, zakaj je nekaterim poklonil vero, drugim pa ne, oziroma zakaj posameznih dokazov ne more vzeti za zanesljive. Organ se sklicuje tudi na 140. člen ZUP in navaja, da so dokazi, ki jih v dokaznem postopku mora predložiti, priče, ki jih mora navesti, listine, strokovna literatura, s katero se ovrže domneva nelojalnosti.

Dne 16. 4. 2007 je Upravna enota A. z navedenimi ugotovitvami zapisniško seznanila pooblaščenca predlagateljice zahteve za denacionalizacijo premoženja. Upravna enota je imenovanega seznanila, da ima stranka možnost dokazovati, da nelojalnost v primeru A.A. ni obstajala in da glede na navedeno lahko poda svojo izjavo ter v roku enega meseca od sestave zapisnika predloži morebitne nasprotne dokaze. Odvetnik je bil opozorjen, da bo upravna enota, če bo rok za predložitev nasprotnih dokazov potekel brezuspešno, odločila na podlagi do takrat zbranih podatkov, iz katerih izhaja, da se A.A. ni štel za jugoslovanskega državljana. Dne 16. 4. 2007 je odvetnik na zapisnik pri prvostopnem upravnem organu izjavil, da bo predlagateljica v danem roku glede na ugotovljeno dejansko stanje z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih ima na razpolago po zakonu, dokazovala neobstoj nelojalnosti, imenovala priče in po možnosti predložila tudi listine, s katerimi bo ovrgla domnevo nelojalnosti.

Upravna enota A. je prejela dne 16. 5. 2007 pisno izjavo pooblaščenca, v kateri imenovani med drugim navaja, da iz zbranih dokazov ni jasno, kako je upravni organ prišel do zaključka, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in da je "živel" v tujini, ker je med "odsotnostjo" in "življenjem v tujini" bistvena razlika, da predlagateljica, ki je nečakinja A.A., izrecno zatrjuje, da nelojalnost A.A. ni obstajala, da na neobstoj nelojalnosti kažejo poizvedbe, ki jih je opravil upravni organ, ker noben od arhivov ni našel podatkov o političnem udejstvovanju A.A. ali o članstvu v kakršnihkoli organizacijah. Argument pooblaščenca je bil tudi, da je bila imenovanemu delno odvzela opravilna sposobnost s sklepom Okrožnega sodišča v A., opr. št. .... z dne 13. 5. 1938. Izrazil je, da bo predlagateljica zaprosila za vpogled v predmetni spis pri Okrožnem sodišču v A. z namenom, da se ugotovi, zaradi katerih razlogov mu je bila opravilna sposobnost delno odvzeta. Pooblaščenec je opozoril, da je poslovna sposobnost (sposobnost s svojim izjavami volje pridobivati pravice in obveznosti in opravljati pravna dejanja) osebe, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost enaka poslovni sposobnosti osebe starosti 14 let, zato takšna oseba lahko s svojimi izjavami volje pridobiva pravice in obveznosti in opravlja dejanja samo z odobritvijo skrbstvenega organa, vsi ostali posli ali izjave volje pa so neveljavni; navedeno postavlja A.A. v bistvu v položaj mladoletne osebe in v smeri dokazovanja neobstoja nelojalnosti je tako analogno mogoče uporabiti navodilo Vlade RS z dne 21. 11. 2006, iz katerega izhaja, da bo stranka v dokazovanju neobstoja nelojalnosti uspešna že samo z zatrjevanjem neobstoja nelojalnosti. Predlagateljica je zato predlagala, da upravni organ dopolni ugotovitveni postopek v smeri pravilne ugotovitve narodne pripadnosti A.A. in njegovega "življenja v tujini" pred 4. 12. 1948 ter da nadalje naproša za dodelitev dodatnega roka 30 dni, v katerem bo poskušala pri sodišču vpogledati v spis št. ....

Dne 18. 6. 2007 je Upravna enota A. prejela dopis odvetnika, v katerem je navedeno, da iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo A.A. potrebno zaradi duševne bolezni in posledičnega vdajanja alkoholu in zapravljivosti preklicati oziroma mu odvzeti opravilno sposobnost; da je iz navedenega razvidno, da se A.A. s svojim ravnanjem ni mogel pregrešiti zoper interese narodov in narodnosti Jugoslavije in zoper svoje državljanske dolžnosti, ter da zaradi svoje duševne bolezni in posledičnega odvzema opravilne sposobnosti tega niti ni bil sposoben storiti. Iz obrazložitve odločbe o preklicu, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v A. dne 13. 1. 1938 je tudi razvidno, da je bila A.A. zaradi zlorabe alkohola in zapravljivosti potrebna pomoč zaradi rednega opravljanja svojih poslov.

Upravni organ smatra, da je podatek, da so bili člani družine A.A. zaupniki Nemcev, zadosten dokaz, da so bili nemške narodnosti. Upravni organ je presodil, da navedbe stranke in njenega pooblaščenca, da A.A. ni bil in niti ni mogel biti nelojalen, ker mu je bi bila delno odvzeta opravilna sposobnost, ne more upoštevati, ker so pisni dokazi o narodnosti in delovanju članov družine A.A. močnejši. Po presoji upravnega organa predlagateljici zahteve za denacionalizacijo premoženja v postopku z listinskimi dokazi ni uspelo ovreči domneve o nelojalnosti.

V pritožbi je tožnica navajala, da obrazložitev upravnega akta ne vzdrži resnejše presoje. A.A. ni bil niti zaupnik Pokrajinskega obmejnega urada niti član Kulturbunda. Če so nekateri člani njegove družine bili člani Kulturbunda, to z njegovo narodnostno pripadnostjo nima nobene zveze. Pritožnica je tekom postopka dokazovala neobstoj njegove nelojalnosti. Predložila je odločbo o preklicu A.A. iz katere izhaja, da so mu vsled duševne bolezni in posledičnega vdajanja alkoholu leta 1938 delno odvzeli opravilno sposobnost. Glede na to, da je bila A.A. opravilna sposobnost (torej sposobnost s svojimi izjavami volje pridobivati pravice in obveznosti in opravljati pravna dejanja) delno odvzeta, je bila njegova poslovna sposobnost enaka sposobnosti osebe starosti 14 let, kar pomeni, da takšna oseba lahko s svojimi izjavami volje pridobiva pravice in obveznosti in opravlja dejanja samo z odobritvijo skrbstvenega organa. Vsi ostali pravni posli in izjave volje pa so neveljavni. Navedeno postavlja A.A. v položaj mladoletne osebe, glede katere je v smeri dokazovanja neobstoja nelojalnosti mogoče analogno uporabiti navodilo Vlade RS z dne 21. 11. 2006, iz katerega izhaja, da je stranka v dokazovanju neobstoja nelojalnosti uspešna že samo z zatrjevanjem neobstoja nelojalnosti. Stranka je to tudi storila, da je 18. 6. 2007 po svojem pooblaščencu podala izjavo, da A.A. ni bil nelojalen državljan. Odločitev upravnega organa, ko ta navaja, da njenih navedb in dokazov ne more upoštevati, ker so pisni dokazi o narodnosti in delovanju članov družine A.A. močnejši, pa je napačna.

Z drugostopenjsko odločbo je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo. V celoti je sprejel argumentacijo organa prve stopnje in dodal, da gre po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997), za pravno domnevo nelojalnosti, ki pa je izpodbojna in ne izključuje dokazovanja nasprotnega, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja, to je stranka. Za pravno domnevo gre, kadar se po zakonu brez dokazovanja šteje, da določena dejstva obstojijo ali ne obstojijo na temelju njihove zveze z drugimi dejstvi, katerih (ne)obstoj se dokazuje po splošnih pravilih. Ustavno sodišče Republike Slovenije je nadalje navedlo, da je določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji treba razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz. Ministrstvo za notranje zadeve meni, da je prvostopni upravni organ v konkretnem primeru podal dokazno oceno, ki jo je dovolj in razumljivo obrazložil. Prvostopni upravni organ je glede na navedene dokaze pravilno zaključil, da niso dovolj konkretni, da bi lahko stranka z njimi izpodbila domnevo. V skladu s citirano ustavno odločbo je domnevo nelojalnega ravnanja pri osebah nemške narodnosti možno ovreči z izkazovanjem njihovih konkretnih aktivnosti ali dejanj proti okupatorju oziroma nacizmu in fašizmu. Iz obrazložitve ustavne odločbe namreč izhaja, da gre za ugotavljanje takšnih okoliščin, ki so po takrat veljavnih predpisih zaradi določenih ravnanj oseb nemške narodnosti med vojno izrecno izključevale podržavljanje premoženja tem osebam. Takšnih konkretnih okoliščin pa stranka ni izkazala in je prvostopni upravni organ po presoji ministrstva pravilno zaključil, da stranka s predloženimi dokazi ni izpodbila domneve nelojalnosti A.A..

V tožbi tožnica pravi, da iz 1. odstavka 9. člena ZDen izhaja, da je bila naloga organa, da ugotovi državljanstvo v času podržavljanja in če je bilo državljanstvo imenovani osebi priznano po 9. 5. 1945. Premoženje, glede katerega je v teku postopek denacionalizacije, je bilo premoženje podržavljeno na temelju odloka AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/1945), ki je stopil v veljavo z dnem objave v Uradnem listu, to je dne 6. 2. 1945. Tako je bila prva naloga tožene stranke, da ugotovi, ali je A.A. na dan 6. 2. 1945 bil jugoslovanski državljan, ali ne. Tožena stranka v dispozitivu napadene odločbe tega dejstva ni ugotovila. Iz obrazložitve odločbe sicer izhaja zaključek upravnega organa, da je A.A. bil državljan Kraljevine Jugoslavije in na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo Občino A.. Navedeno pomeni, da je A.A. v času podržavljenja premoženja, to je 6. 2. 1945, imel jugoslovansko državljanstvo. Ker pa brez "dispozitiva ni odločbe" (208. člen ZUP/86) in ker samo dispozitiv odločbe postane pravnomočen, napadena odločba tožene stranke tako nima odločitve o bistvenem vprašanju, zaradi česar se tudi ne da preizkusiti, kar je samo po sebi absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Druga naloga tožene stranke v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen pa je bila, da ugotovi, ali je A.A. po 9. 5. 1945 bilo to jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tudi tega tožena stranka ni storila. ZDen v 1. odstavku 9. člena ni postavil za mejo datum 28. 8. 1945, ampak 9. 5. 1945 in predpostavljati gre, da je zakonodajalec ob sprejemu ZDen vedel, da je prvi povojni zakon o državljanstvu stopil v veljavo dne 28. 8. 1945. Če bi zakonodajalec želel, da pogoj za pridobitev upravičenja do denacionalizacije državljanstvo razlaščenca po 28. 8. 1945 bi temu ustrezno 1. odstavek 9. člena ZDen tudi formuliral. V tem primeru bi se določba 1. odstavka 9. člena ZDen morala glasiti: "Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona so upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 28. 8. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo." ZDen pa je kot presečni datum postavil datum 9. 5. 1945 in tako je potrebno ugotavljati državljanstvo upravičenca od 9. 5. 1945 dalje. Kot že rečeno tožena stranka državljanskega statusa A.A. po 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 niti ni ugotavljala, pa bi to, glede na svojo nalogo morala storiti. Dejstvo je, da je A.A. po 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 imel jugoslovansko državljanstvo. To državljanstvo mu je priznaval Zakon o državljanstvu S.H.S. in to vse dokler ni stopil v veljavo Zakon o državljanstvu DFJ. (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je v svojem 43. členu določil, da z njegovo uveljavitvijo prenehajo veljati vsi predpisi o državljanstvu izdani pred 6. 4. 1941. Določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ za A.A. ni mogoče uporabiti, saj mu nikakor ni mogoče očitati nelojalnega ravnanja in s tem pregrešitev zoper svoje državljanske dolžnosti. Tudi, če za njega zaradi njegove narodnostne pripadnosti velja domneva nelojalnosti, jo ovrže splošno znano dejstvo, da se kot "preklicana oseba" oziroma oseba, ki mu je bila leta 1938 odvzeta opravilna sposobnost zaradi duševne bolezni, ni mogla pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti, saj za to niti ni imel potrebne poslovne sposobnosti. Splošno znanih dejstev pa stranki na temelju 2. odstavka 160. člena ZUP/86 ni potrebno dokazovati. Poleg tega je tožena stranka določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu uporabila z retroaktivno veljavo. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ je pričel veljati z dnem 4. 12. 1948 in ni imel povratne retroaktivne veljave. Tožnica pravi, da je odločba tožene stranke tudi sicer odraz nelegitimne diskriminacije po narodnostni pripadnosti. Iz nje jasno izhaja, da se tožnico zaradi narodnostne pripadnosti njenega pravnega prednika diskriminira pri priznavanju njegovega državljanskega statusa in posledično pridobitve statusa upravičenca po določilih ZDen, vse s ciljem preprečitve vračila brez odškodnine odvzetega premoženja po določbah ZDen. Protidiskriminacijska zakonodaja Evropske unije (EU), sprejeta na podlagi 13. člena Pogodbe o Evropski skupnosti, je del obveznega pravnega reda EU. Direktiva Sveta ministrov o izvajanju načela o enakosti oseb ne glede na rasno ali etnično poreklo (2000/43/EC) in Direktiva o vzpostavitvi splošnega okvira za enakost v zaposlovanju in delu (2000/78/EC) določata, da se dokazno breme o obstoječi rasni ali etični diskriminaciji prenese z žrtve diskriminacije na morebitnega diskriminatorja, ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor. Na toženi stranki je sedaj dokazno breme, da dokaže, da pri ugotavljanju državljanstva A.A. ni ravnala nediskriminatorno, kar bo glede na vse zgoraj navedeno prav težko storila, saj je njeno diskriminatorno postopanje očitno. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka v postopku št. ... vršila nedopustno diskriminacijo tožnice in s tem kršila njene človekove pravice in temeljne svoboščine in da toženi stranki prepove s takšnim ali podobnim ravnanjem v prihodnje posegati v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice. Predlaga odpravo odločbe prvostopenjskega organa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta prvostopenjskega organa in pomembni dopolnitvi obrazložitve s strani drugostopenjskega organa z naslednjimi poudarki in dopolnitvami glede na tožbene ugovore. Sodišče je lahko tožbo zavrnilo zaradi tega, ker tožnik ni izpolnil dokaznega bremena, kar pomeni, da ni z ničemer poskušal v postopku dokazovati, da A.A. ni bil nemške narodnosti, čeprav se to dejstvo lahko dokazuje s pričami, ki so morebiti zaznale izjave osebe o tem, dane ob začetku okupacije ali ob popisu prebivalstva, uporabe jezika, opcije za nemški Reich, priimka, drugih konkretnih dejanj (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1175/2005 z dne 26. 4. 2006). Samo dejstvo, da imenovana oseba ni bila vpisana v noben seznam, kamor so se lahko vpisovale osebe nemške narodnosti, pa ni dokaz, ampak zgolj indic, da se morda ta oseba ni štela za pripadnika nemške narodnosti. Glede na neizpodbitno ugotovljena dejstva o starših A.A., ki so bili uvrščeni na dva seznama, ki izkazujejo pripadnost nemški narodnosti, je zato po oceni sodišča, ob odsotnosti prepričljivega dokaza, da se A.A. z razliko od svojih staršev, ni štel za Nemca, upravni organ pravilno ocenil, da je bila imenovana oseba nemške narodnosti. (Pri)tožbeni argument, da je bil A.A. izrečen "delni preklic" in da je bil zato opravilno nesposoben, ni zadosten. Kajti narodnost, kot je sodišče navedlo zgoraj, se ne dokazuje samo s pravnimi posli, ki bi imeli pravno veljavo, ampak z vsakršnimi dejanji imenovane osebe v tistem času, ki lahko izkazujejo narodnostno pripadnost. Tožnik tudi ni izpolnil dokaznega bremena glede dokazovanja bivanja na ozemlju Slovenije na dan 4. 12. 1948 oziroma pred tem. V zvezi s tem ni predlagal nobenega dokaza, zato je tudi v tem delu dokazna ocena upravnega organa pravilna. Povsem pavšalno pa je prvostopenjski organ zavrnil dokazno vrednost in pravni pomen listine Okrajnega sodišča iz leta 1937 o "delnem preklicu". Prvostopenjski organ je namreč v zvezi s tem zgolj zatrdil, da so pisni dokazi o narodnosti in delovanju članov družine močnejši kot navedena listina, ki jo je predložil tožnik, ne da bi utemeljil, zakaj je dal določenemu dokazu prednost. To napako v pomanjkljivi obrazložitvi oziroma dokazni oceni prvostopenjskega organa je odpravil drugostopenjski organ s tem, ko je izhajal iz dokaznega bremena, ki je na tožeči stranki, in je zato pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da bi morala tožnica dokazati oziroma vsaj utemeljiti, da se pogoj (ne)lojalnosti na imenovanega ne more nanašati zaradi popolne odsotnosti svobodne volje oziroma poslovne sposobnosti. Tega pa tožnica ni izkazala, saj je predložila dokaz o "delnem preklicu" imenovanega zaradi "zapravljivosti in zlorab alkohola" in ni z ničemer poskušala dokazati, da gre za popolno odsotnost svobodne volje, ki bi izvirala iz razloga, na katerega imenovani sam ni mogel vplivati; tožnica ni poskušala dokazati, da zaradi tega nobenega dejanja A.A. (ne samo pravnih poslov) ni mogoče upoštevati zaradi izpodbijanja domneve nelojalnosti, ampak je trdila, da gre za splošno znano dejstvo, kar pa za "delni preklic zaradi zapravljivosti in zlorabe alkohola" v postopkih ugotavljanja državljanstva za potrebe denacionalizacije ne more veljati. Zaradi te dokazne neaktivnosti tožeče stranke je imel drugostopenjski organ zakonito podlago, da je ugotovil, da tožnica ni izkazala nobenih konkretnih aktivnosti ali dejanj proti okupatorju, nacizmu in fašizmu in da je v tem smislu uporabil pravni institut domneve nelojalnosti. Ne drži namreč (pri)tožbeni ugovor, da velja dokazno pravilo iz citiranega navodila Vlade. Iz ustavljene upravno-sodne prakse namreč izhaja, da zgolj izjava o lojalnosti ni dovolj (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 418/2007 z dne 4. 10. 2007, X Ips 891/2006 z dne 24. 10. 2007, Z Ips 1016/2006 z dne 14. 11. 2007).

Tožba pa je neutemeljena tudi z vidika ugovora o nepravilnosti izreka, kar naj bi bo tožničinem mnenju imelo za posledico, da upravni organ ni ugotavljal pravno relevantnih dejstev.

Določilo 1. odstavka 9. člena ZDen pravi, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času , ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V postopku ugotavljanju državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja podlago za uporabo predpisov prehodna določba 39. člena Zakona o državljanstvu RS (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 - US, 13/94), ki pravi, da za državljana Republike Slovenije po tem zakonu velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1341/2007 z dne 3. 10. 2007). Ker ima izrek izpodbijane odločbe ugotovitveno, ne pa dajatveno naravo, je zakonit, saj iz njega v povezavi z obrazložitvijo dovolj jasno izhaja tisto, kar je za potrebe denacionalizacijskega postopka v smislu 1. odstavka 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen bistveno, to pa je, da se imenovana oseba po predpisih državljanstvu, ki so na območju Slovenije v veljavi do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štela za jugoslovanskega državljana. Tožbeni argument, da je treba predpostavljati, da je zakonodajalec ob sprejemanju ZDen vedel, da je prvi predpis o državljanstvu začel veljati dne 28. 8. 1945, izhaja iz sodbe oziroma spornega razmerja v zadevi U 1341/2007, ki pa za obravnavani spor ni pomemben, ker A.A. ni umrl pred 28. 8. 1945, kot je to veljalo za denacionalizacijskega upravičenca iz spora v zadevi U 1341/2007. Kar zadeva ugovor kršitve prepovedi nediskriminacije v zvezi s pravom Evropske unije, pa sodišče ta tožbeni argument zavrača s tem, da poprava krivic zaradi nezakonito odvzetega premoženja po II. svetovni vojni ni področje, ki ga pokriva primarno pravo Evropske unije (Prečiščeno besedilo Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, Uradni list RS, št. 7/2004), kar pomeni, da pogoji za vračanje po vojni odvzetega premoženja tudi ne spadajo v področje uporabe sekundarnega prava, ki ga omenja tožnica v tožbi (Direktiva Sveta št. 2000/43/ES, člen 3 in Direktiva Sveta št. 2000/78/ES, člen ).

Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodna odločitev o zavrnitvi tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).