Jedro

Stranki sta v določbi 72. člena ZDR, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, imeli pooblastilo, da v tej pogodbi drugače, kot pa je to sicer urejeno v zakonu, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Na tej podlagi sta se stranki lahko zakonito dogovorili, da se pogodba sklepa le za čas opravljanja funkcije (2. člen pogodbe) in da s prenehanjem funkcije predsednika uprave ugasnejo medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno ali po namenu vezane na obstoj funkcije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala s 7. 9. 2012 in da s tem dnem tožniku ni prenehalo delovno razmerje, ampak mu je trajalo do 16. 6. 2014, z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 7. 9. 2012 do 1. 8. 2013 (čas brezposelnosti) pri ZPIZ uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, mu za čas od 7. 9. 2012 do 16. 6. 2014 obračuna mesečna nadomestila plač v zneskih, ki so navedeni v izreku. Prav tako je zavrnilo zahtevek za obračun denarnega povračila v znesku 213.772,80 EUR ter izplačilo pripadajočega neto zneska. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevke za obračun in izplačilo nagrad za leta 2012, 2013 in 2014, regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014, plačilo zneskov v zvezi z boniteto za rabo službenega vozila v privatne namene in v zvezi s koristjo za rabo službenega telefona v privatne namene, plačilo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, plačilo managerskega pregleda ter letnega zneska za izobraževanje. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika 7. 9. 2012 odpoklical s funkcije predsednika uprave, istega dne pa je glede na določbo drugega odstavka 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe tožniku prenehalo delovno razmerje. Ob sklicevanju na novejšo sodno prakso pritožbenega sodišča se je postavilo na stališče, da zakonitost sklepa o odpoklicu predsednika uprave, v konkretnih okoliščinah, ne predstavlja predhodnega vprašanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja, zato zakonitosti oziroma ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke ni ugotavljalo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del (vse razen odločitve o stroških tožene stranke) sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 21/2019 z dne 19. 3. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj: − ali je v okoliščinah konkretnega primera presoja, da ničnost sklepa o odpoklicu predsednika uprave ne vpliva na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno pravilna; − ali je v okoliščinah konkretnega primera presoja, da zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi izključuje odgovornost toženke za odškodninske zahtevke, materialnopravno pravilna; − ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi z odločanjem o zahtevku za plačilo sorazmernega dela bonitet in nagrade, ki bi mu šle za čas do prenehanja delovnega razmerja v letu 2012. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišče druga stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 35., 86. in 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), pa tudi določbo četrtega odstavka 59. člena OZ in prvega odstavka 239. člena OZ, ko se je postavilo na stališče, da morebitna nezakonitost odpoklica s funkcije predsednika uprave ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi tega odpoklica nezakonito, če je bil v pogodbi o zaposlitvi odpoklic predviden kot eden od razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Bistvo neveljavnosti sklepa (nadzornega sveta) je, da nima pravnih učinkov in da ima vsaka stranka pravico zahtevati, da se posledice neveljavnosti odpravijo, tako da se vzpostavi stanje, kot da tega sklepa ne bi bilo. Zmotno stališče sodišča druge stopnje dopušča, da sklep, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, ustvarja veljavne pravne posledice. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da ničnost sklepa nadzornega sveta ne učinkuje, dokler ni ugotovljena pred sodiščem, saj je bistvo tega sodnega spora prav v tem, da sodišče to ničnost ugotovi in odloči o njenih posledicah. Ni bistveno, da tožnik to vprašanje uveljavlja kot predhodno vprašanje, saj je to dopustno. Sodišče druge stopnje je prezrlo pritožbene navedbe o kršitvi pravila iz četrtega odstavka 59. člena OZ, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi če bi šteli, da je sklep o odpoklicu, pa naj bo zakonit ali ne, le pogoj za prenehanje delovnega razmerja, je treba upoštevati, da se šteje, da pogoj ni uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja povzročila stranka, v katere koristi je bil določen. Tožnik je bil odpoklican s funkcije predsednika uprave brez objektivnih, vsebinskih razlogov. Razrešen je bil izključno zaradi subjektivne izgube zaupanja posameznih članov nadzornega sveta in zaradi osebnih antipatij teh oseb. Navedeno ustreza standardu ravnanja stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tudi če je pogodba o zaposlitvi res vsebovala pogoj, da preneha s sklepom o odpoklicu, je tožnik utemeljeno pričakoval, da tožena stranka z nezakonitim sklepom ne bo nepošteno povzročila izpolnitve tega pogoja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev v zvezi z vsebino sklepa o odpoklicu. Zmotno je stališče sodišča, da ugotovitev zakonitosti prenehanja delovnega razmerja v tej zadevi izključuje odgovornost delodajalca za kakršnekoli nadaljnje zahtevke, med drugim odškodninske. Tudi če bi šteli, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je do njih upravičen na odškodninski podlagi zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Premoženjski del zahtevkov tožnika je v v svojem bistvu v vsakem primeru odškodninski. Utemeljenost zahtevka, kot ga je postavil tožnik, ni odvisna od tega, ali bo ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj so zahtevki na plačilo nadomestila plače in drugi postavljeni zahtevki po svoji vsebini namenjeni povrnitvi škode. Tožniku zato ni bilo treba podvajati teh zahtevkov, ker gre za isti zahtevek na podlagi istega historičnega dogodka, pri čemer je lahko ta zahtevek utemeljen na različnih pravnih podlagah. Zato je izpodbijano sodbo treba razveljaviti in ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki jih je tožnik v dosedanjem postopku po vsebini zatrjeval in presoditi, ali je tožnik upravičen do povrnitve škode. Pri tem ne more biti dileme, da je izvor škode nezakonito ravnanje tožene stranke, ki je sprejela nezakonit sklep o odpoklicu. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje samo, brez pritožbene obravnave ugotavljalo dejstva glede vtoževanih bonitet in nagrad za čas do prenehanja delovnega razmerja.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki jo stranke lahko vložijo v 15 dneh po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanje, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je bila revizija dopuščena le glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi z odločanjem o zahtevku za plačilo sorazmernega dela bonitet in nagrad, ki bi tožniku šle za čas do prenehanja delovnega razmerja v letu 2012. Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe zato ni moglo preizkusiti v smeri zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z 59. členom OZ.

K vprašanju, ali je v okoliščinah konkretnega primera presoja, da ničnost sklepa o odpoklicu predsednika uprave ne vpliva na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno pravilna

9. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 105/2018 z dne 19. 3. 2019 že zavzelo stališče, da ugotovitev ničnosti odpoklica predsednika uprave ne pomeni, da je zgolj zato nezakonito tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je v smislu sosledja dogodkov posledica odpoklica. V navedeni zadevi je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev ničnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da je bila pred tem v gospodarskem sporu ugotovljena ničnost odpoklica. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je sicer res, da ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), razveljavitev pa za naprej (ex nunc), vendar je sodna praksa iz razlogov pravne varnosti ravno v primerih, ko je odpoklic članov uprave ničen zaradi odsotnosti zakonskega razloga za odpoklic, omejila takšno učinkovanje ničnosti. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017 sprejelo stališče, da je odpoklic članov uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena, kar pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. Takšna omejitev učinkovanja ničnosti je razvidna tudi iz dejstva, da je bila v gospodarskem sporu, v katerem je bila ugotovljena ničnost odpoklica predsednika uprave delniške družbe, ki je na tej podlagi v zadevi VIII Ips 105/2018 zahteval priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po odpoklicu, pravnomočno zavržena tožba v delu, s katerim je zahteval ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o imenovanju druge osebe za začasnega predsednika uprave, pravnomočno pa je bil zavrnjen tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe zastopnika tožene stranke v sodnem registru.

10. Revizijsko sodišče je nadalje v navedeni sodbi VIII Ips 105/2018 zavzelo stališče, da zakon ne gre tako daleč, da bi družbi vsiljeval odpoklicanega člana uprave, čeprav za odpoklic niso obstajali utemeljeni razlogi. Pri tem se je sklicevalo na svoje stališče v sodbi VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 o tem, da odpoklicani direktor kot član uprave nima reintegracijskega zahtevka, saj ZGD te možnosti ne predvideva, odpoklicanemu članu uprave pa priznava pravico do odpravnine oziroma povrnitve škode po splošnih načelih odškodninskega prava. Tudi teorija1 je v zvezi s to sodbo zavzela stališče, da je najpomembnejše pravno varstvo odpoklicanega člana uprave njegova pravica do odpravnine oziroma povrnitve škode, in ne vrnitev na funkcijo v nasprotju z voljo nadzornega sveta.

11. Za presojo, ali bi bil tožnikov zahtevek za reintegracijo na delovno mesto predsednika uprave tožene stranke za čas do izteka mandata lahko upravičen na podlagi presoje, da je odpoklic ničen (o čemer bi sodišče odločilo kot o predhodnem vprašanju), so ob zgoraj navedenih izhodiščih bistvene naslednje dejanske okoliščine tega primera, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje, revizijsko sodišče pa je nanje vezano: − tožnik je bil 16. 6. 2009 imenovan za predsednika uprave tožene stranke za dobo petih let; − stranki sta 1. 1. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe; − pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas opravljanja funkcije; − nadzorni svet tožene stranke je s sklepom št. 232 tožnika s 7. 9. 2012 odpoklical s funkcije predsednika uprave; − tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 7. 9. 2012; − tožnik je hkrati s tožbo v tem postopku vložil tudi tožbo na Okrožno sodišče v Kopru za razveljavitev sklepa nadzornega sveta o odpoklicu; − v gospodarskem sporu je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen (sodba Višjega sodišča v Kopru Cpg 43/2015 z dne 20. 8. 2015 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2016).

12. Pravilno je stališče sodišča, da v okoliščinah konkretnega primera zakonitost sklepa o odpoklicu ne predstavlja predhodnega vprašanja v zvezi s presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Stranki sta v določbi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, imeli pooblastilo, da v tej pogodbi drugače, kot pa je to sicer urejeno v zakonu, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Na tej podlagi sta se stranki lahko zakonito dogovorili, da se pogodba sklepa le za čas opravljanja funkcije (2. člen pogodbe) in da s prenehanjem funkcije predsednika uprave ugasnejo medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno ali po namenu vezane na obstoj funkcije (drugi odstavek 17. člena pogodbe).

13. Glede na to, da v zadevi, o kateri je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 105/2017 z dne 19. 3. 2019, pravnomočno ugotovljena ničnost odpoklica predsednika uprave ni mogla vplivati na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo potem, ko je odpoklicani predsednik uprave odklonil ponujeno pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, je še toliko manj utemeljeno, da bi v konkretnem primeru, ko niti ni bilo takšne pravnomočne ugotovitve ničnosti odpoklica, prenehanje pogodbe o zaposlitvi šteli za nezakonito. Celo več, tožnikov zahtevek za razveljavitev odpoklica je bil v gospodarskem sporu pravnomočno zavrnjen.

14. Glede na vse navedeno je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja sodišča, da zatrjevana ničnost sklepa o odpoklicu (ker v sklepu niso navedeni z zakonom predvideni razlogi za odpoklic) ne vpliva na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z 7. 9. 2012, temveč je trajalo do 16. 6. 2014, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 7. 9. 2012 do 1. 8. 2014 uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter mu izplača denarno povračilo v znesku 213.772,80 EUR, o čemer je bilo odločeno v I/1., I/2., I/3. in I/3.a točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

K vprašanju, ali je v okoliščinah konkretnega primera presoja, da zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi izključuje odgovornost toženke za odškodninske zahtevke, materialnopravno pravilna

15. Tožnik v reviziji izraža nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje, da v obravnavanem postopku ni nikakršne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj njeno ravnanje v okviru presoje obravnavanega primera (spor iz pogodbe o zaposlitvi) ni bilo protipravno. Navedeno stališče sodišča druge stopnje je odgovor na pritožbeno navedbo tožnika, da morebitna zakonitost samega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne spremeni dejstva, da je pogodba zakonito prenehala zaradi v osnovi nezakonitega ravnanja tožene stranke (to je odpoklica s funkcije predsednika uprave), ki je povzročilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi, in torej za posledice takšne nezakonitosti vendarle odgovarja tožena stranka. Tožnik je v pritožbi tudi navedel, da je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke v sami pogodbi o zaposlitvi, ki v 20. členu odkazuje na dopustne razloge za odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave. Tožnik je pritožbo zaključil z navedbo, da bi sodišče zahtevek moralo presojati tudi na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi njenega protipravnega ravnanja. Tožena stranka je sprejela nezakonit sklep in s tem tožnika prikrajšala za vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu sicer šle, če nezakonitega sklepa ne bi bilo.

16. Uveljavljanje reparacijskega zahtevka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sicer ne izključuje možnosti, da bi tožnik plače in ostale prejemke uveljavljal tudi kot odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave tožene stranke. V takšnem primeru bi bila plača lahko zgolj merilo za določitev višine škode, ki jo tožnik lahko uveljavlja zaradi nezakonitega odpoklica. Navedeno pomeni, da bi v tem sporu šlo (tudi) za odškodninski spor, katerega izid je odvisen od vprašanja zakonitosti odpoklica in ne več od vprašanja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

17. Vendar pa se za tak odškodninski zahtevek, za katerega - mimogrede rečeno - niti ne bi bilo pristojno delovno sodišče, ampak bi šlo za gospodarski spor in posledično pristojnost sodišča splošne pristojnosti, potreben povsem drug dejanski substrat, ki ga tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal in ga sodišče zato tudi ni ugotavljalo. Posledično tudi tožena stranka ni imela možnosti ugovarjati drugačnemu temelju denarnega zahtevka (povzročitev škode zaradi nezakonitega odpoklica), saj na takšno domnevno podlago zahtevka, ob vsej potrebni skrbnosti, ni mogla sklepati na podlagi dejanskih navedb tožnika, saj iz njih ne izhaja zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi nezakonitega odpoklica. Vse dejanske navedbe in dokazni predlogi tožnika v zvezi z temeljem tožbenega zahtevka, ki so bili podani do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, so se nanašali na nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je to nezakonitost sicer res povezoval z nezakonitostjo odpoklica, češ da zaradi nezakonitega odpoklica tudi delovno razmerje ni moglo prenehati. V zvezi z prejšnjim dopuščenim vprašanjem je sodišče že pojasnilo, da nezakonitost oziroma ničnost odpoklica samodejno ne pomeni nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, do katerega sicer res pride v posledici odpoklica.

18. Tožnikove navedbe, da je vprašanje zakonitosti odpoklica predhodno vprašanje za presojo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanega reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, ne pomeni, da bi sodišče reparacijski zahtevek moralo obravnavati kot odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki je nastala zaradi nezakonitega odpoklica. Tožnik je do vložitve pritožbe ves čas uveljavljal, da tudi denarni zahtevki temeljijo na nezakonitem prenehanju delovnega razmerja oziroma dejstvu, da to razmerje še naprej obstaja. Da tožnik vtoževanih zneskov (niti podredno) ni uveljavljal kot odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica, je razvidno tudi iz zadnje vloge tožnika pred zaključkom obravnave, v kateri navaja, da je zahtevek za povrnitev nadomestila plače, kot tudi ostali zahtevki iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja, po svoji vsebini v bistvu odškodninske narave. Temelj odškodninskega zahtevka je torej obstoj delovnega razmerja in ne odškodnina zaradi nezakonitega odpoklica.

19. Vse navedeno pomeni, da bi bila materialnopravno zmotna presoja, ki v izpodbijani sodbi niti ni eksplicitno izražena, da zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, izključuje morebitno odgovornost tožene stranke za odškodninski zahtevek iz naslova nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave. Vendar pa v konkretnem primeru za takšno presojo denarnih zahtevkov ni dejanske podlage. Zato je sodišče dajatvene zahtevke utemeljeno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ni podan temelj na katerem bazirajo, to je nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Posledično je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor tožnika, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje zahtevka za reparacijo ni presojalo na podlagi določb o odškodninski odgovornosti. Sodišče je zahtevek presojalo na podlagi tožnikovih trditev, da je odškodninska odgovornost podana zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar pa je bilo utemeljeno zavrnjeno, kakor je že obrazloženo v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem.

K vprašanju, ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi z odločanjem o zahtevku za plačilo sorazmernega dela bonitet in nagrade, ki bi mu šle za čas do prenehanja delovnega razmerja v letu 2012. 20. Tožnik je v pritožbi med drugim navedel, da v tem sporu uveljavlja tudi zahtevke, ki se nanašajo na celotno leto 2012, pri čemer med strankama ni sporno, da je bil v tem letu do 7. 9. 2012 v delovnem razmerju pri toženi stranki, zaradi česar bi moralo sodišče vsaj v sorazmernem delu za obdobje do 7. 9. 2012 presojati, ali so utemeljeni zahtevki tožnika, ki so v tem delu neodvisni od zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pri tem gre vsaj za zahtevka iz naslova nagrade za leto 2012 in neizkoriščene bonitete za izobraževanje v tem letu.

21. Sodišče druge stopnje je na zgoraj povzete pritožbene navedbe odgovorilo, da je sicer res, da sodišče prve stopnje ni izrecno presojalo, ali je bil tožnik upravičen vsaj do sorazmernega dela vtoževanega zneska iz naslova nagrade in iz naslova neizkoriščene bonitete za izobraževanje za leto 2012, vendar ugotavlja, da zahtevka niti v tem delu nista utemeljena.

22. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP naj bi bila podana, ker sodišče druge stopnje dejstva, na katere je oprlo svojo odločitev glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo kvalitativnega dela nagrade in zneska za izobraževanje, ni ugotovilo na glavni obravnavi.

23. V skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 347. člena ZPP pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, če je za popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. V konkretnem primeru bi takšni dejstvi lahko bili, da se tožnik v letu 2012 do prenehanja delovnega razmerja ni udeležil nobenega dodatnega izobraževanja in da za navedeno leto nobenemu članu uprave ni bila izplačana nagrada po kvalitativnem kriteriju in da po tem kriteriju sorazmerni del nagrade ni bil izplačan niti tožniku niti B. B., ki ga je nasledil na položaju predsednika uprave. Obe dejstvi sta sicer bili zatrjevani v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar jih sodišče prve stopnje ni vzelo v dejansko podlago sodbe.

24. Obveznost pritožbenega sodišča, da v primerih iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP opravi pritožbeno obravnavo, ni brez izjeme. Na možnost takšne izjeme odkazuje že prvi odstavek 347. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje odloči o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev o zadevi ni potrebna. Še bolj je možnost takšne izjeme poudarjena v določbi tretjega odstavka 358. člena ZPP. V skladu s to določbo sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236.a člena ZPP, oglednih predmetov, ko so v spisu in posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. V takšnih primerih sme pritožbeno sodišče v svojo sodbo, izdano na seji senata, vključiti tudi procesno gradivo, ki ni bilo predmet obravnavanja prvostopenjske sodbe. Bistveno je, da je pritožbeno sodišče glede teh dokazov v enakem spoznavnem položaju kot je bilo sodišče prve stopnje in da sta stranki imeli možnost, da se o teh dokazih izjavita. Glede vseh dejstev in dokazov, na katerih temelji ta del sodbe sodišča druge stopnje, sta bili obe sodišči v enakem spoznavnem položaju, tožnik pa je imel možnost, da se o njih izjavi.

25. Obe stranki sta navajali, da se tožnik v spornem obdobju (kar pomeni tudi v tistem delu leta 2012, ko je bil še v delovnem razmerju) ni udeležil nobenega izobraževanja. Navedeno pomeni, da je sodišče druge stopnje lahko brez glavne obravnave svojo odločitev oprlo na navedeno dejstvo. Tudi materialnopravna presoja, da tožnik za čas trajanja delovnega razmerja v letu 2012 ni upravičen do (sorazmernega dela) vtoževanega zneska iz naslova nagrade, temelji na listinskih dokazih, glede katerih sta obe sodišči bili v enakem spoznavnem položaju in glede katerih sta obe stranki imeli možnost, da se o njih izjavita, zato je sodišče druge stopnje o tem delu pritožbe lahko odločilo brez glavne obravnave. Presoja, da tožnik ni upravičen do sorazmernega dela kvalitativnega dela nagrade za leto 2012, temelji na sklepu upravnega odbora (priloga B4), da se kvalitativni del variabilnega dela plač članov uprave za leto 2012 ne izplača nikomur. Glede sorazmernega dela kvantitativnega dela nagrade za vodenje družbe za leto 2012 pa je tožnik ob razširitvi tožbe sam navedel, da je ta del dobil plačan, da pa mu tožena stranka ni izplačala kvalitativnega dela nagrade za navedeno leto in tudi ne za leto 2011. 26. Glede na vse navedeno se odgovor na dopuščeno vprašanje glasi, da sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko o upravičenosti do plačila sorazmernega dela bonitet in nagrade, ki bi tožniku šel za čas do prenehanja delovnega razmerja v letu 2012, ni odločalo na podlagi pritožbene obravnave.

Odločitev o reviziji

27. Na podlagi 378. člena ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

28. Tožnik z revizijo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov. V tej zadevi gre kljub temu, da se na revizijski stopnji presoja le še denarni del tožbenega zahtevka, za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice.

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Dr. Borut Bratina, spor glede imenovanja, odpoklicev in pristojnosti članov uprav in izvršnih direktorjev, Podjetja in delo, št. 6 - 7/2012, str. 974.