Jedro

To, da je bila s kazensko sodbo ugotovljena krivda zavarovanca tožene stranke, za njegovo odškodninsko odgovornost ni bistveno, ker za škodo odgovarja po načelu vzročnosti brez krivde. Je pa to dejstvo pomembno pri ugotavljanju okoliščin nesreče, brez česar ni mogoče odločiti o zatrjevani tožnikovi sokrivdi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 3.144.178,00 SIT z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke S. H. dne 29.12.1989 s svojim avtomobilom zadel tožnika, ki je stal tesno ob svojem avtomobilu na robu ceste in ga pri tem hudo poškodoval. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da je tožnik sokriv. Tožniku je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.400.000,00 SIT, za strah 330.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.400.000,00 SIT in za premoženjsko škodo na avtomobilu 14.178,40 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Podrobno je analiziralo potek nesreče in vzroke zanjo ter na podlagi tega potrdilo prvostopno ugotovitev o izključni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Zavarovanec tožene stranke je namreč vozil v nasprotju z določbo 41.čl. zakona o temeljih varnosti cestnega prometa tik ob desnem robu ceste, komaj 30 cm od tožnikovega avtomobila, ki je stal izven asfaltnega dela ceste. Če bi vozil po sredini svojega voznega pasu, bi bil vsaj en meter oddaljen od roba ceste in do nesreče ne bi prišlo. Tožniku, ki je stal ob robu ceste ob svojem avtomobilu, ni mogoče očitati nepravilnosti, zaradi katerih bi soodgovarjal za nastalo škodo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da ugodi pritožbi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tudi pri objektivno odgovornem povzročitelju škode mogoče ugotavljati sokrivdo oškodovanca. Sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ocenilo, da gre za konkurenco krivdne in objektivne odgovornosti. Oba udeleženca nesreče sta ravnala nepazljivo. Sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo dejstev oziroma okoliščin, kdo je povzročil nevaren položaj: ali voznik, ki ni vozil ob sredinski črti, ali pešec, ki je stal ob avtomobilu, parkiranem tik ob zelo prometni cesti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O tem, da je mogoča konkurenca krivdne in objektivne odgovornosti, ni nobenega dvoma (3. odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Celotna obrazložitev izpodbijane drugostopne sodbe se ukvarja prav s tem vprašanjem in to ne s stališča, da ugovor sokrivde v načelu ni mogoč, pač pa z analizo dejanskih okoliščin zato, da preveri utemeljenost ugovora.

Pravno pravilno je stališče, da glede na ugotovljene okoliščine ni sokrivde tožnika. Zavarovanec tožene stranke bi se svoje objektivne odškodninske odgovornosti deloma rešil z razlogi, ki jih za delno oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti določa 3. odst. 177. čl. ZOR. Teh razlogov pa tožena stranka ni dokazala. Glede na ugotovitve sodbe prve in druge stopnje je tožnik stal tik ob desnem robu cestišča, zavarovanec tožene stranke pa ga je zadel, ko je vozil le 30 cm od tožnikovega avtomobila, ki je stal izven asfaltnega dela cestišča. Taka vožnja tesno ob ustavljenem avtomobilu je sama po sebi nevarna, je pa tudi v nasprotju s tedaj veljavnim prometnim predpisom 41.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Za vožnjo preblizu desnemu robu cestišča ni bilo utemeljenega razloga. Cesta je bila široka 7,20 m, desna polovica cestišča, ki je bila na razpolago zavarovancu tožene stranke torej 3,60 m. Zavarovanec tožene stranke H. bi bil z vožnjo po sredi svojega pasu oddaljen od desnega roba ceste 1 meter in prav toliko od sredine ceste. Z vožnjo tik ob desnem robu ceste je zavarovanec tožene stranke kršil prometni predpis 41.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in s tem povzročil tožniku škodo, med tem ko tožniku ni mogoče očitati nobenega ravnanja, zaradi katerega bi bila podana njegova sokrivda. To, da je bila s kazensko sodbo ugotovljena krivda zavarovanca tožene stranke, za njegovo odškodninsko odgovornost ni bistveno, ker za škodo odgovarja po načelu vzročnosti brez krivde. Je pa to dejstvo pomembno pri ugotavljanju okoliščin nesreče, brez česar ni mogoče odločiti o zatrjevani tožnikovi sokrivdi. Ugotovitve v zvezi s tem ne potrjujejo stališča tožene stranke o tožnikovi sokrivdi.

Tožena stranka višini odškodnine posebej ne ugovarja. Revizijsko sodišče je preizkusilo materialnopravno pravilnost odločitve tudi glede tega (386.čl. ZPP), vendar je ugotovilo, da je odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo določena v skladu z merili po 200.čl. ZOR in v mejah, ki jih za podobne primer pozna sodna praksa.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).