Jedro

Po Zakonu o vodah lahko fizična oseba pridobi pravico do rabe vode s pravnomočnim vodnogospodarskim dovoljenjem in tudi izvaja rabo in izkoriščanje vode v tem obsegu. Zato ni pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki meni, da je dovolj, da je koncesionar za izvajanje rabe vode prisilno odklopil toženca iz vaškega vodovoda in ga priklopil na javno obrežje ter da mora toženec za to plačati vodarino. V postopku je ostala neocenjena trditev tožeče stranke, da je to storila po nalogu občine, ker je bila pitna voda iz vaškega vodovoda oporečna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (I. in III. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 2.10.2003, pod točko I. in III. in je naložilo toženi stranki plačilo 108.967,00 SIT s pripadki ter naložilo nadaljnje pravdne stroške. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče je obrazložilo izrek sodbe po Odloku o javnih vodovodih v Občini Š.. Tožena stranka pa ni prejela tožbe in ni prejela odgovora na tožbo, saj je šlo za izvršilni postopek, v katerem je bilo treba tožbo vročati z opozorilom na dejstvo, da gre za spor majhne vrednosti in na pogoje iz 452. člena ZPP. Toženec je bil prvič obveščen o dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti v vabilu na narok, ki ga je pooblaščenka prejela 15.7.2004 in tožena stranka je sledila navodilu in vložila pripravljalno vlogo. V vabilu ni bilo roka, v katerem to lahko stori. Menila je, da bo njena pripravljalna vloga zadostna in upoštevna. Zato gre za bistveno kršitev določb ZPP. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj je sodišče upoštevalo Odlok o javnih vodovodih. V konkretnem primeru je tožena stranka bila vključena v javni vodovod od junija 1999 in je od tedaj koristila vodo iz javnega vodovoda. Toženec pa je bil določen skupaj z drugimi za obnovo vaškega vodovoda, v primeru, da bi bili pogoji za priključitev na javni vodovod slabi in da občina ne bi želela odkupiti vaškega vodovoda. Vaščani imajo pravico preskrbovati se z lastno vodo in se sami odločati, ali bodo prešli na javni vodovod. Tožena stranka pa jih je proti volji priključila na javni vodovod in jim odvzela pravico odločati. Morali pa bi imeti pogodbo o priključitvi. Voda je bila dobavljena brez soglasja in zato ni nastala obveznost plačila. Iz protesta tožena stranka vode ni uporabljala.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila, prereka navedbe in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je zdravstveni inšpektorat ugotovil, da je voda neustrezna, zdravstveno oporečna in tožeča stranka je morala priklopiti toženo stranko na javni vodovod po Pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode. Vsi vaščani so podpisali izjavo o pristopu k javnemu vodovodu in tudi toženec. Lastninska razmerja v zvezi z vodovodno infrastrukturo pa se bodo urejala kasneje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in to obrazloži tako, da ni dobila tožbe in da ni bila opozorjena na dejstvo, da gre v tem primeru za spor majhne vrednosti. Te navedbe so protispisne, saj je k listovni številki 5 pripeta povratnica, iz katere izhaja, da je toženec sprejel sklep o izvršbi s prilogami in je proti sklepu o izvršbi tudi vložil kvalificirani ugovor. Ker pa se je postopek pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni mogel dobiti "tožbe", ampak predlog. Nato pritožba trdi, da bi moral biti že v prvi vročilnici, toženec obveščen o tem, da gre za spor majhne vrednosti.

O čem mora biti v tem primeru stranka obveščena, določa določba 456. člena ZPP. Na samo dejstvo, da gre za spor majhne vrednosti po 442. členu ZPP in naslednje določbe pa mora paziti vsaka stranka sama, saj je ta postopek določen v Zakonu o pravdnem postopku in neupoštevanje in nepoznavanje prava škodi. Tožena stranka je bila opozorjena na določbe v sporih majhne vrednosti v vabilu (vsebina pripeta k list. št. 19) in vabilo je vsebovalo vse, kar je po določbah ZPP treba. To vabilo in opozorilo je tožena stranka prejela 15.7.2004, glavna obravnava pa je bila 15.9.2004. Zato je tožena stranka imela dovolj možnosti, da se pripravi na glavno obravnavo, pošlje pripravljalno vlogo, ki pa je ni vložila. Protispisna je pritožbena navedba, da je tožena stranka vložila pripravljalno vlogo, saj je v spisu ni.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi le Odlok o javnih vodovodih v Občini Š.

(Uradni vestnik Gorenjske, št. 37/82), ki ureja pojem uporabnika, dobavo in med drugim tudi pravico do obračunavanja vodarine upravljalcev javnega vodovoda. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I 377/98 med drugim zapisalo, da ni v nasprotju z ustavo, da se omeji svoboda sklepanja pogodb, če gre za obveznosti, ki izhajajo iz zakona, pa gre za obvezno lokalno službo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz listin, katere je sodišče prve stopnje vpogledalo (priloga A1), in pritožbe ter prošnje tožene stranke ter dopis z dne 15.12.2002, izhaja, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da so vaščani imeli svoj vodovod, da pa so bili junija 1992 priključeni na javni vodovod in so tudi uporabljali uporabo vode iz javnega vodovoda. Glede pritožb tožene stranke, ki med pravdo ugovarja, da je bila na silo priklopljena na javni vodovod, pa sodišče navaja, da so vprašanja v zvezi s povračili stroškov oziroma prevzem vodovodnih naprav v javni vodovod še odprta in da ni to problem zaračunavanja porabe vode.

Takšno stališče je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno zmotno oziroma vsaj preuranjeno. Sodišče prve stopnje namreč v izraženem pravnem stališču izhaja iz predpostavke, da ni možno, da imajo vaščani svoj vodovod, ampak da je odločilno, da so se priključili k javnemu vodovodu in da se temu ni mogoče upirati. Pri tem pa sodišče prve stopnje ne citira in ne uporabi zakonov, na podlagi katerih so bili izdani podzakonski akti. Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 110/2002 (in prej tudi Zakon o komunalni dejavnosti) dopušča, da lahko fizična oseba (torej tudi skupina fizičnih oseb kot sociates) pridobi pravico do rabe vode na podlagi Zakona o vodah in za njeno izvajanje tudi pridobi vodno dovoljenje (primerjaj 195. člen Zakona o vodah). Ta oseba izvaja vodno pravico v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v aktu iz 195. člena Zakona o vodah. Če bi se izkazalo, da je tožena stranka imela pravico uporabljati "svojo vodo" iz vaškega vodovoda na ta način, tedaj tožeča stranka ni imela prav, ko jo je na silo priključila na javni vodovod.

Vendar so v spisu tudi predložene listine in zatrjevane podlage, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (in tudi obrazložilo v sodbi, da dokaze zavrača kot nepotrebne), ki izkazujejo, da je tožeča stranka na podlagi odločbe inšpektorja in na podlagi naloga Občine Š. morala zagotoviti občanom vasi L. pitno vodo. Pri tem je tožeča stranka navajala tudi podlago in sicer Pravilnik o zdravstveni vrednosti pitne vode (vloga na list. št. 14 do 16). V spisu so tudi priloge tožečih strank kot dokazi o tem, da je morala tožeča stranka zagotoviti zdravo pitno vodo, ker je bila voda iz vaškega vodovoda oporečna. Tožeča stranka tudi opozarja, česar sodišče prve stopnje ni ocenilo, da so vaščani, med njimi tudi toženec, s pisnim podpisom soglasja pristali na priključitev na javni vodovod zaradi zagotovitve neoporečne pitne vode (priloga A3, dokaz zavrnjen). Na podlagi 36. člena Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93), republiški inšpektor pristojen za nadzorstvo na področju varstva okolja, odredi sanacijo in druge ukrepe potrebne za odpravo virov in posledic čezmerne obremenitve. Če je šlo za odločbo inšpektorja, ki ga je morala tožeča stranka na podlagi naloga Občine Š. izvršiti, ob tem pa je še tožena stranka soglašala, tedaj je bil priklop na javno vodovodno omrežje utemeljen in ima tožeča stranka pravico zaračunavati vodo v obsegu, kot to ureja Odlok o javnih vodovodih v Občini Š.. Če pa se bo v nadaljevanju izkazalo, da tožeča stranka ni imela pravice odklopiti tožene stranke iz vaškega vodovoda in priklopiti na javni vodovod, tedaj tožeča stranka ni imela pravne podlage za zaračunavanje vodarine. V tem primeru gre torej za drugačno dejansko stanje kot v odločbi ustavnega sodišča, ki govori o obvezni kontrahirni dolžnosti.

Tako se izkaže, da je zaradi zmotne materialnopravne podlage ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (458. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči in pri tem upošteva vso trditveno podlago obeh strank in predložene dokaze. Pri tem naj izhaja iz pravilnega materialnopravnega izhodišča. Pri odločanju naj tudi pazi, da je izrek tak, da ga je mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe pod točko I. namreč nalaga toženi stranki poleg že obstoječega izvršilnega naslova še ponovno plačilo in je nejasen oziroma obstaja dvom, ali gre za dvakratno odločanje o isti stvari.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.