Jedro

Ker med strankama od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 ni obstajalo (pogodbeno) razmerje, oziroma je prejšnje (takrat še pogodbeno) razmerje v tem času celo prenehalo na predlog tožnika, v odsotnosti tega razmerja ne more biti uspešen zahtevek za ugotovitev obstoja takšnega razmerja kot delovnega razmerja.

Če bi tožnik po prekinitvi in po novo sklenjeni pogodbi hotel tudi v krajšem obdobju (od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 in kasneje) uspeti z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, bi moral postaviti poseben zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ta čas, in sicer v tridesetih dneh po prenehanju tega razmerja ter zatrjevati in dokazovati, da je imelo tudi to novo sklenjeno kratkotrajno razmerje vse elemente delovnega razmerja.

Tožnik sicer utemeljeno navaja, da mu ni bilo treba postaviti še posebnega zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2014 ali 31. 3. 2015 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, in sicer za polni delovni čas za delovno mesto likovni TV oblikovalec z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda. Za to obdobje je naložilo toženki, da tožnika prijavi v obvezno zavarovanje iz delovnega razmerja in zanj od obračunane bruto plače odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača regres za letni dopust za leto 2011 do 2014 v zneskih, ki izhajajo iz sodbe (I., II. in III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za priznanje delovnega razmerja od 1. 10. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in zahtevek za reintegracijo (IV. točka izreka), pa tudi del zahtevka za regres za letni dopust za 2011, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za leto 2011 v času od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 ter del regresa za letni dopust v letu 2014 (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (VI. točka izreka).

2. V zvezi z obstojem delovnega razmerja do 30. 9. 2014 je sodišče ugotovilo obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe ter obstoj vseh elementov delovnega razmerja, kljub temu, da je tožnik formalno pravno opravljal delo likovnega TV oblikovalca pri toženki po pogodbah o poslovnem sodelovanju. Zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2014 pa je sodišče prve stopnje vezalo na ugotovitev, da je tožnik 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženko, in sicer na način, da je toženki sam rekel, da bi zaradi osebnih razlogov, ki jih ni posebno pojasnjeval, rad odšel iz RTV centra. Do prenehanja opravljanja dela je prišlo na predlog tožnika. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je delo za toženko kasneje spet opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015, kasneje pa mu ni bila več ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Obrazložilo je, da bi moral tožnik v zvezi z obstojem delovnega razmerja za čas od 14. 1. 2015 dalje v 30-dnevnem roku po 31. 3. 2015 „zahtevati ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.“ Ker tega ni zahteval, njegov zahtevek v tem delu ni utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Podobno kot sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnik po 31. 3. 2015, ko mu ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ni bil več v pogodbenem razmerju s toženko, ki bi lahko imela elemente delovnega razmerja. Zato bi moral za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja tega razmerja. Sklicevalo se je na odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2014, VIII Ips 45/2014 in VIII Ips 228/2014. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njegovi pritožbi. Izhaja iz presoje sodišč, da so bili glede njegovega pogodbenega razmerja s toženko v času od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 podani vsi elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2014 dalje poudarja, da je Vrhovno sodišče RS v identičnih zadevah tožnikom priznalo delovno razmerje. Pri tem se sklicuje na sodbe VIII Ips 266/2009, VIII Ips 321/2009 in VIII Ips 152/2012. Tako naj bi odločilo tudi pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 300/2010. Nato navaja, da še neobstoječega delovnega razmerja, ki bo kasneje šele priznano s pravnomočno sodbo, ni mogoče v naprej odpovedati in od stranke zahtevati postavitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Prenehanja takšnega (civilnega) razmerja ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja, ki ob prenehanju civilnega razmerja obstaja le kot domneva. Če bo takšno civilno razmerje prenehalo zakonito ali ne, ni mogoče presojati po enakih pravilih, ki veljajo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodno prakso v sporih zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Nato poudarja, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo njegov zahtevek, saj naj bi njegov pooblaščenec v skladu s četrtim odstavkom 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) spremenil tožbo glede tega zahtevka na naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2015. 5. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Pri tem izpostavlja tudi, da je tožnik s 1. 10. 2014 prostovoljno prenehal opravljati delo za toženko, da do 13. 1. 2015 pogodbenega dela za toženko ni opravljal in ga je ponovno opravljal le še od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015, od takrat dalje pa ne več. Poudarja, da je nepretrganost dela eden od bistvenih elementov delovnega razmerja in nasprotuje tudi revizijskim navedbam o spremembi tožbe, saj takšna sprememba ni razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). V skladu s to določbo je predmet revizijske presoje le odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki od 1. 10. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja od takrat dalje.

8. Vrhovno sodišče je v sodbah, na katere se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, dejansko zastopalo stališče, da obstoja delovnega razmerja po tem, ko je razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, prenehalo, ni mogoče uveljavljati, če tožnik ne postavi (tudi) zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja. Kasneje je v zvezi s tem spremenilo stališče tako, da delavec v sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po prenehanju pogodbenega razmerja, za katerega sodišče v delovnem sporu naknadno ugotovi obstoj vseh elementov delovnega razmerja, ni dolžan postaviti še posebnega zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja takšnega razmerja (ki kot delovno razmerje pred odločitvijo sodišča sploh ni obstajalo). Spremembo sodne prakse je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v odločbah VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016 in VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016 in se na to obrazložitev tudi v tej zadevi le sklicuje.

9. Glede na navedeno tožnik sicer utemeljeno navaja, da mu ni bilo treba postaviti še posebnega zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2014 ali 31. 3. 2015 dalje.

10. S tem v zvezi se v reviziji sicer neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi svoj tožbeni zahtevek na obravnavi dne 6. 5. 2015 spremenil, saj to ne izhaja iz zapisnika glavne obravnave. Zgolj dejstvo, da je na tej obravnavi navedel, da „meni, da mu je 31. 3. 2015 delovno razmerje prenehalo nezakonito“, nikakor ne predstavlja spremembe tožbenega zahtevka v smislu postavitve dodatnega zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede na spremenjeno sodno prakso pa to (kot pojasnjeno) niti ni odločilno za presojo, saj tožnik ni bil dolžan postaviti še izrecnega zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

11. Navedeno pomeni tudi, da glede na spremenjeno stališče sodne prakse niso utemeljeni razlogi sodišč druge in prve stopnje za zavrnitev zahtevka tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, kar pa ne vpliva na drugačno odločitev.

12. Iz dokaznih zaključkov (v zvezi s katerimi tožnik ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka) izhaja, da je z dnem 1. 10. 2014 tožnik sam prenehal opravljati delo za toženko, in sicer na njegov predlog, kljub temu, da je imel takratno pogodbo o poslovnem sodelovanju s toženko sklenjeno za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. S 1. 10. 2014 je torej prišlo do prekinitve poslovnega razmerja med strankama. To razmerje ni obstajalo v nobeni obliki, ponovno pa se je s sklenitvijo nove pogodbe vzpostavilo šele od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 in se s tem datumom tudi zaključilo.

13. Ker med strankama od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 ni obstajalo (pogodbeno) razmerje, oziroma je prejšnje (takrat še pogodbeno) razmerje v tem času celo prenehalo na predlog tožnika, v odsotnosti tega razmerja ne more biti uspešen zahtevek za ugotovitev obstoja takšnega razmerja kot delovnega razmerja. Kasnejše pogodbeno razmerje med strankama je bilo na novo sklenjeno po več kot trimesečni prekinitvi oziroma prenehanju prejšnjega pogodbenega razmerja in je trajalo le dva meseca in pol. Če bi tožnik po tako dolgi prekinitvi in po novo sklenjeni pogodbi hotel tudi v tem obdobju (od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 in kasneje) uspeti z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, bi moral postaviti poseben zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ta čas, in sicer v tridesetih dneh po prenehanju tega razmerja ter zatrjevati in dokazovati, da je imelo tudi to novo sklenjeno kratkotrajno razmerje vse elemente delovnega razmerja. Tega ni storil, zaradi česar njegovi zahtevki za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 1. 10. 2014, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po tem datumu in reintegracijo ne morejo biti uspešni.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.