Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da glede na to, da ZDR-1 podružnico tujega podjetja opredeljuje kot delodajalca, je s tem podana stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja. Pravilo je, da gre v individualnem delovnem sporu za spor med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je naproti delavcu pravi upnik oziroma pravi dolžnik. Ker je podružnica tujega podjetja stvarno legitimirana, je avtomatično tudi procesno legitimirana. Iz tega sledi, da je v 5. členu ZDR določena ena od izjem, ki jih predvideva drugi odstavek 76. člena ZPP" Toženec (zavarovalni zastopnik) je tožnici odškodninsko odgovoren za plačilo zneskov premij, ki jih je od zavarovancev prejel v gotovini, pa te ni takoj odvedel tožnici.

ZDR je v 1. odst. 182. čl. določal, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. To pomeni, da morajo biti podani elementi odškodninske obveznosti, kot jih določa OZ. Glede na vsebino navodila z dne 18. 7. 2012 (v tem navodilu je zavarovalnim zastopnikom dana dodatna možnost, da zavarovancem plačilo prvega obroka premije ponudijo s položnico oz. UPN obrazcem) v primeru neplačila premije s strani zavarovanca pri tožencu ni podan element protipravnega ravnanja, zato ne more biti tožnici odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se o vprašanju obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni opredelilo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo plačilo le na podlagi navodila tožnice z dne 18. 7. 2012. Ker tudi tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje elementov odškodninske odgovornosti ni dokazala, je njen zahtevek za terjatve iz naslova neplačanih premij s položnico (UPN obrazcem) neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. - 7. alineji I. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.494,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 89,87 EUR od 12. 10. 2012 dalje do plačila, - 671,54 EUR od 19. 10. 2012 dalje do plačila, - 53,58 EUR od 12. 4. 2013 dalje do plačila, - 174,36 EUR od 31. 5. 2013 dalje do plačila, - 178,07 EUR od 6. 6. 2013 dalje do plačila, - 174,19 EUR od 3. 6. 2013 dalje do plačila, - 152,86 EUR od 28. 11. 2012 dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 797,24 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneskov: - 614,37 EUR od 29. 6. 2013 dalje do plačila, - 118,83 EUR od 5. 7. 2013 dalje do plačila, - 270,90 EUR od 9. 7. 2012 dalje do 14. 4. 2015, - 741,95 EUR od 14. 7. 2013 dalje do 14. 4. 2015 in - 64,04 EUR od 15. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

III. Spremeni se II. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek priznanih stroškov v znesku 371,29 EUR zniža na 129,13 EUR.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožnici plača 2.291,71 EUR s pp (I. tč. izreka) in ji povrne stroške postopka 371,29 EUR s pp (II. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP pritožuje toženec in navaja, da se prvostopno sodišče sploh ni izreklo o aktivni legitimaciji tožnice, na kar bi moralo biti pozorno po uradni dolžnosti (na podlagi zakona in avtonomno). Sodba je bila izdana v korist podružnice, ki po določilih ZGD ni pravna oseba in zato ne more biti stranka v postopku. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tožnica tudi ni z ničemer utemeljila njenega diskriminatornega navodila. Toženec je kot pooblaščenec zavarovalnice skladno z 930. čl. OZ na zakonit način sklenil police. Na podlagi 936. čl. OZ je premijo dolžan plačati zavarovalec ali vsakdo, ki ima za to pravni interes. Takega pravnega interesa pa toženec nima, da bi on moral plačati premijo, če jo ne plača zavarovalec. OZ jasno določa, kako je potrebno postopati, ko premija ni plačana. Zato tožencu ni jasno, zakaj je delodajalec zavarovalnim zastopnikom naložil takšno diskriminatorno in protizakonito breme. Zavarovalni zastopnik ne more biti odgovoren za neplačila strank, saj ni porok za plačilo premije. Zavarovalni zastopnik lahko z zavarovancem opravi le razgovor. Izterjava premije ali prekinitev zavarovalne police pa je v domeni zavarovalnice. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške sodnih taks.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena. Trdi, da toženec v večjem delu podaja pritožbene novote, ki jih v pritožbi ni mogoče upoštevati. Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj navajal, da ne more odgovarjati za neplačilo strank, lahko jih le obvesti in opozori, da poravnajo svoje obveznosti. Na naroku 15. 4. 2015 je izpostavil, da je vtoževano terjatev delno plačal, za kar je tožnica v nadaljevanju zahtevek utesnila. Trdil je tudi, da z navodili tožnice o plačilih premije preko UPN obrazcev ni bil obveščen, v zvezi s pobrano gotovino pa naj bi dokaze skušal pridobiti tekom postopka.

Tožnica navaja, da je v sodnem postopku dokazala tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini. Poleg tega je bil že od vsega začetka pravilno postavljen naziv tožeče stranke, torej z matično družbo in navedbo podružnice. Glede samega temelja tožbenega zahtevka so pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec je bil zaposlen na delovnem mestu zavarovalni zastopnik, svoje delovne obveznosti pa je bil dolžan opravljati odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno, pri tem pa upoštevati usmeritve in navodila delodajalca. Vsi zavarovalni zastopniki so bili zavezani dnevno odvajati gotovino, druga plačilna sredstva in celotno dokumentacijo, ki so jo prejeli od zavarovancev ob sklenitvi zavarovalnih pogodb. Prvi obrok zavarovalne premije so zavarovanci lahko plačali na tri načine, in sicer z gotovino neposredno zavarovalnemu zastopniku, s plačilno kartico ali preko UPN obrazca. Pri pregledu poslovnih knjig je tožnica ugotovila, da je toženec nekaterim zavarovancem izdajal UPN obrazce za plačilo prvega obroka, vendar tožnica teh plačil ni prejela. Dne 18. 7. 2012 je tožnica zavarovalnim zastopnikom izdala navodilo, iz katerega izhaja, da je za plačilo prvega obroka odgovoren zavarovalni zastopnik kot tržnik zavarovanja. Zavarovanec je o plačilu moral obvestiti toženca, saj je v nasprotnem dolžni znesek premije bremenil prodajno številko zastopnika. Če zavarovanci prvega obroka premije niso poravnali tožencu, jim je ta izdal UPN obrazec. In ker tudi na ta način obrok premije ni bil plačan, je za ta neplačila odgovoren toženec skladno z internimi navodili in pravilniki tožnice.

Tožnica tudi navaja, da je toženec od več zavarovancev prejel plačilo prvega obroka premije v gotovini, vendar tega denarja ni odvedel tožnici. Iz tega naslova je bilo denarja za 1.810,09 EUR, kar je tudi predmet tožbenega zahtevka. Ni odveč tudi upoštevati, da je toženec na naroku 15. 4. 2015 predložil dva UPN naloga, ki sta se nanašala na tožbeni zahtevek, plačana pa sta bila šele 14. 4. 2015. Toženec je huje kršil svoje delovne obveznosti in je posledično za neplačilo prve premije tožnici odgovoren. Ravnal je malomarno, nevestno itd., ni upošteval navodil delodajalca, ravnal je protipravno. Delodajalcu je povzročil škodo, pri čemer je potrebno upoštevati, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti delavca do delodajalca. Delavec je ravnal namenoma, ko si je prisvajal izročeno vtoževano gotovino, kar izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja. Ravnal je tudi hudo malomarno, ker ni poskrbel, da bi prejel dokazilo o plačilu prvega obroka premije, preden je zavarovancu izročil sklenjeno zavarovalno pogodbo. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi 2 odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. čl. ZPP).

6. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču storitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, ker se je postopka udeleževala tožnica (podružnica), ki ne more biti pravdna stranka. Toženec ima sicer prav, da Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.) v 2. odst. 31. čl. določa, da podružnice niso pravne osebe, po 1. odst. 76. čl. ZPP pa je pravdna stranka lahko le vsaka fizična in pravna oseba. Vendar je toženec spregledal določilo 2. odst. 76. čl. ZPP, ki določa, da se s posebnimi predpisi določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka. Tako je v 2. odst. 5. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določeno, kdo vse je lahko delodajalec in med njimi je navedena tudi podružnica tujega podjetja. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 96/2014 zavzelo naslednje stališče: "Glede na to, da ZDR-1 podružnico tujega podjetja opredeljuje kot delodajalca, je s tem podana stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja. Pravilo je, da gre v individualnem delovnem sporu za spor med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je naproti delavcu pravi upnik oziroma pravi dolžnik. Ker je podružnica tujega podjetja stvarno legitimirana, je avtomatično tudi procesno legitimirana. Iz tega sledi, da je v 5. členu ZDR določena ena od izjem, ki jih predvideva drugi odstavek 76. člena ZPP."

7. Iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec v okviru svojih delovnih obveznosti na terenu in neposredno pri strankah v imenu in za račun tožnice ponujal sklenitev zavarovalnih pogodb. V kolikor je s stranko (bodočim zavarovancem) sklenil zavarovalno pogodbo, se je moral s stranko tudi dogovoriti za plačilo prvega obroka premije. Prvi obrok premije so zavarovanci lahko plačali na tri načine: s plačilno kartico, z gotovino neposredno zavarovalnemu zastopniku ali preko UPN obrazca, ki ga je zavarovalni zastopnik izročil zavarovancu.

Če toženec kot zavarovalni zastopnik prejete gotovine od zavarovancev ni izročil tožnici ali če zavarovanci niso plačali po obrazcu UPN, potem tožnica ni prejela prvega obroka zavarovalne premije. Vse takšne premije so tudi predmet tožbenega zahtevka. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 29. 12. 2014 predložila spremnice dokumentov (A3), iz katerih je razvidno, s katerimi zavarovanci so bile v spornem obdobju sklenjene zavarovalne police in na kakšen način so bili oz. naj bi bili plačani prvi obroki premije (gotovina, račun, položnica = UPN) ter koliko znašajo zneski obroka. Tožnica je na tem mestu tudi obrazložila, da ni prejela prvih obrokov premije, ki niso bile poravnane z UPN obrazci, v skupnem znesku 1.494,47 EUR, ter premije, za katere je toženec od zavarovancev prejel gotovino (v skupnem znesku 1.810,09 EUR), ki pa je ni odvedel tožnici. Ker je toženec tekom postopka nekatere premije, ki jih je prejel od zavarovancev v gotovini, dne 14. 4. 2015 odvedel tožnici (270,90 EUR po spremnici z dne 12. 7. 2013 in 741,95 EUR po spremnici z dne 17. 7. 2013), je tožnica z vlogo z dne 29. 4. 2015 tožbeni zahtevek za 1.012,85 EUR umaknila, vztrajala pa še pri preostalem zahtevku za plačilo 2.291,71 EUR s pp, ki mu je prvostopno sodišče v celoti ugodilo.

8. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh pravnih podlagah: - ker toženec tožnici ni odvedel premij, ki so mu jih zavarovanci plačali v gotovini; - ker toženec ni poskrbel, da bi zavarovanci premijo dejansko plačali preko UPN obrazcev oz. ker teh premij toženec ni sam plačal, kar vse je bila njegova dolžnost na podlagi navodila z dne 18. 7. 2012 (priloga A2).

Sodišče prve stopnje je celotnemu zahtevku tožnice ugodilo z obrazložitvijo, da je bil toženec seznanjen z omenjenim navodilom oz. da je bil kot zavarovalni zastopnik - tržnik v celoti odgovoren za plačilo prvega obroka premije. Takšen zaključek pa je materialnopravno delno nepravilen.

9. Zagotovo je toženec tožnici odškodninsko odgovoren za plačilo zneskov premij, ki jih je od zavarovancev prejel v gotovini, pa te ni takoj odvedel tožnici. Te obveznosti toženec niti ni prerekal in se je je tudi zavedal. Tako je npr. prejeto gotovino po spremnicah z dne 14. 10. 2012 in 26. 10. 2012 odvedel tožnici, ne pa tudi gotovine, ki jo je prejel po ostalih spremnicah. Zato ima tožnica prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da je toženec z zadržanjem gotovine kršil različne obveznosti in s tem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja. Posledično je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen v delu, ki se nanaša na premije, ki jih je toženec od zavarovancev prejel v gotovini. Gre za zneske, navedene v osmi do dvanajste alineje I. tč. izreka sodbe, saj je iz posameznih spremnic (A3) razvidno, da je za navedene zneske toženec prejel od zavarovancev gotovino. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

10. Povsem drugače pa velja za terjatve tožnice, ki se nanašajo na neplačane premije zavarovancev po izdanih UPN obrazcih. Za te terjatve je tožnica navedla pravno podlago, navedeno v navodilu z dne 18. 7. 2012 (A2). V tem navodilu je zavarovalnim zastopnikom dana dodatna možnost, da zavarovancem plačilo prvega obroka premije ponudijo s položnico oz. UPN obrazcem. V navodilu pa je tudi določeno, da so zavarovalni zastopniki odgovorni za plačilo prvega obroka premije, da jim je stranka dolžna podati informacijo o plačilu, v primeru neplačila pa se za dolžni znesek bremeni zastopnika.

11. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da on ne more odgovarjati za neplačilo strank preko UPN in da lahko stranke le obvesti in opozori na obveznost plačila. Smiselno enako je toženec navajal tudi na naroku 15. 4. 2015, da denarja od plačil z UPN obrazci on ni prejel in zato tožnica teh zneskov ne more zahtevati od njega. Utemeljena je njegova trditev v pritožbi, da je navodilo z dne 18. 7. 2012 nezakonito. Takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) (pa tudi sedanji ZDR-1) je v 1. odst. 182. čl. določal, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. To pomeni, da morajo biti podani elementi odškodninske obveznosti, kot jih določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Glede na vsebino navodila z dne 18. 7. 2012 v primeru neplačila premije s strani zavarovanca pri tožencu ni podan element protipravnega ravnanja (pa še kaj drugega tudi ne) in zato ne more biti tožnici odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se o vprašanju obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni nič opredelilo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo plačilo le na podlagi navodila tožnice z dne 18. 7. 2012. Ker tudi tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje elementov odškodninske odgovornosti ni dokazala, je njen zahtevek za terjatve iz naslova neplačanih premij s položnico (UPN obrazcem) neutemeljen. Gre za terjatve oz. zneske, navedene v prvi do sedme alineje I. tč. izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbe sodišča prve stopnje pritožbi ugodilo in jo spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Ker je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, vendar pa je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v 1. - 7. alineji I. tč. izreka spremenilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (8. - 12. alineja I. tč. izreka), saj niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo, je prišlo tudi do spremembe uspeha v pravdi. Zato je spremenilo tudi izrek o stroških v II. tč. sodbe prvostopnega sodišča in odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so skupni stroški postopka tožnice znašali 371,29 EUR. Ker pa je tožnica v sporu le delno uspela, je na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP upravičena do povrnitve stroškov le glede na uspeh v pravdi. Uspeh v pravdi znaša 34,78 %, tožnica pa je tako upravičena do stroškov v znesku 129,13 EUR.

14. Toženec je s pritožbo delno uspel, vendar pritožbenih stroškov ni priglasil, razen sodne takse, katere plačila pa je bil oproščen. Zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa k rešitvi pritožbe ni bistveno pripomogel. Zato na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.