Jedro

Toženi stranki je bila tožba z vabilom za glavno obravnavo vročena skoraj mesec dni pred glavno obravnavo, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo njen predlog, podan na glavni obravnavi, za preložitev naroka in dodelitev dodatnega roka za izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem delu (1. 2. in 4. točka izreka) izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta C točka 2. čl. in 3. čl. sporazuma o poravnavi medsebojnih obveznosti po kreditni pogodbi št. 338/90 in 169/91 z dne 18.11.199l ter pogodba o prodaji in nakupu vrednostnih papirjev z dne 18.11.1991 razvezana.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.200.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v znesku 288.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožeča stranka se zoper sodbo ni pritožila. Tožena stranka pa je pravočasno vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugodilo predlogu tožene stranke za določitev roka, v katerem bi se pisno izjavila o navedbah tožeče stranke. Sodišče bi moralo upoštevati konkretne okoliščine, v katerih je bila tožena stranka.

Tožena stranka se na obravnavo ni mogla pripraviti zaradi urejanja internih zadev, na kar nakazuje zamenjava pooblaščenca za zastopanje.

Ker sodišče ni ugodilo predlogu tožene stranke, je kršilo dve temelji načeli pravdnega postopka, to je načeli kontradiktornosti in ekonomičnosti. Če bi sodišče ugodilo predlogu tožene stranke, bi ne moglo zaključiti, da tožena stranka obveznosti nima namena izpolniti.

Ugotovilo bi, da tožena stranka z vsemi upniki, s katerimi je sklenila podobne sporazume, izpolnjuje obveznosti. Tožena stranka pa bi tudi vložila nasprotno tožbo, s katero bi zahtevala razveljavitev kreditnih pogodb, ki določajo oderuške obresti. Zaradi take kršitve pravdnega postopka pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Le-ta je vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da tožena stranka izpodbija sodbo le v delu, glede katerega ni uspela, to je v obsodilnem delu (1. odst. 365. čl. ZPP), zato je izpodbijano sodbo preizkusilo glede obsodilnega dela.

Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo predlogu tožene stranke, ki ga je le-ta podala na naroku za glavno obravnavo dne 9.11.1992, kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje tega načela ni kršilo. Toženi stranki je dalo možnost, da se izjavi o zahtevku in navedbah tožeče stranke. Toženi stranki je namreč vročilo tožbo z vsemi prilogami, kar je razvidno iz povratnice v spisu. Dalo ji je tudi dovolj-skoraj mesec dni časa, da se pripravi na glavno obravnavo, na kateri bi se še lahko izjavila o navedbah in zahtevku tožeče stranke, če tega ni storila po prejemu tožbe. Zato tudi načelo ekonomičnosti postopka ni bilo v ničemer kršeno. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 116. čl. ZPP, ko na glavni obravnavi dne 9.11.1992 ni ugodilo predlogu tožene stranke. Tožena stranka je s predlogom, da ji naj sodišče dodeli rok, da se bo izjavilo o navedbah tožeče stranke, predlagala, da sodišče glavne obravnave dne 9.11.1992 ne opravi oziroma jo preloži. Po 1. odst. 116. čl. ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Tožena stranka je predlagala preložitev zato, ker da je pooblaščenec tožene stranke prejel zadevo neposredno pred glavno obravnavo. S tem je tožena stranka torej smiselno zatrjevala, da obstojijo drugi opravičeni razlogi za preložitev glavne obravnave.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso bili podani opravičeni razlogi za preložitev glavne obravnave. To, da je tožena stranka izročila zadevo in pooblastila pooblaščenca za zastopanje tik pred glavno obravnavo, ni opravičen razlog za preložitev, saj je bila tožba z vabilom na glavno obravnavo toženi stranki vročena skoraj mesec dni pred narokom za glavno obravnavo in je imela tožena stranka dovolj časa, da bi pravočasno angažirala odvetnika. Tako tudi dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje napravilo povsem pravilne materialno- pravne zaključke.

S temi zaključki se sodišče druge stopnje v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

Ker v postopku na prvi stopnji tudi niso bile storjene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).