Jedro

V 24. členu ZDSS so določeni glede na naravo kršitve načini odločitev delovnega sodišča, kadar ugotovi, da je odločitev ali ravnanje delodajalca, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo, nezakonito. V 2. točki 1. odstavka je vsebovano pooblastilo sodišču, da razveljavi odločitev in samo odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca. To pomeni, da je meritorna odločitev prepuščena fakultativni presoji sodišča, samo v primeru iz 3. odstavka 24. člena omenjenega zakona je takšen način odločitve po zakonu obvezen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 16.8.1996 v zvezi s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 26.9.1996 v delu o izrečenem disciplinskem ukrepu razveljavilo in ga spremenilo tako, da je H. K. zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti storjenih s tem, da v obdobju od aprila do junija 1996 ni dosegala pričakovanih rezultatov dela, izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je odložilo za dobo 12 mesecev pod pogojem, da v tem času ne bo huje kršila delovnih obveznosti. Ugotovilo je, da v disciplinskem postopku niso bile v zadostni meri upoštevane olajševalne okoliščine, ki so po presoji sodišča, bistveno vplivale na nedoseganje norme tožnice. V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravilno uporabo določbe 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 3. točko 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da v določilu 2. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) ni imelo pooblastila za odločitev, kot jo je sprejelo, zato njegova odločitev ni spadala v sodno pristojnost. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in pogojna odložitev njegove izvršitve, je, po mnenju revizije, v avtonomni pristojnosti disciplinskih organov delodajalca, ne pa sodišča. Sodišče je bilo v obravnavanem primeru dolžno le presojati zakonitost izpodbijane disciplinske odločbe in jo ob ugotovitvi nezakonitosti (procesne ali materialne narave) razveljaviti. Meritorna sodna odločitev o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja je po 3. odstavku 24. člena ZDSS sodišču pridržana le za primer sodnega varstva, ki ga delavec uveljavlja, če delodajalec ni odločil o ugovoru ("molk" organa). Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni presojalo ali je bil preklic pogojne odložitve izvršitve tožnici izrečenega ukrepa nezakonit, je izrek izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe, ta pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V reviziji tožena stranka opozarja na določbe Konvencije št. 158 MOD, po kateri družinskih obveznosti ni mogoče šteti za resne razloge za ohranitev delovnega razmerja. Ob upoštevanju družinskih razmer tožnice kot olajševalnih okoliščin pa sta sodišči obeh stopenj prezrli obstoj obteževalnih okoliščin na njeni strani (da si je tožnica z izbirami v privatnem življenju sama povzročila poslabšanje družinskih razmer, da tudi potem, ko so se te izboljšale, ni nikdar v celoti izpolnila norme itd.). Z neupoštevanjem obstoječih obteževalnih okoliščin je bila tožnica po mnenju revizije z odločitvijo sodišča privilegirana na račun tožene stranke in njenih sodelavcev, kar pomeni kršitev enakega varstva pravic. Revidentka tudi očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe o prikrivanju odločbe Centra za socialno delo, s katero je bila tožnici odvzeta roditeljska pravica.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki ga je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonitem roku o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Očitki revizije, da bi bila v postopku pred nižjima sodiščema storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 24. členom ZDSS niso utemeljeni. V 24. členu ZDSS so določeni glede na naravo kršitve načini odločitev delovnega sodišča, kadar ugotovi, da je odločitev ali ravnanje delodajalca, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo, nezakonito. V 2. točki 1. odstavka je vsebovano pooblastilo sodišču, da razveljavi odločitev in samo odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca. To pomeni, da je meritorna odločitev prepuščena fakultativni presoji sodišča, samo v primeru iz 3. odstavka 24. člena omenjenega zakona je takšen način odločitve po zakonu obvezen. V obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje razveljavilo po toženi stranki sprejeto disciplinsko sankcijo, je imelo v 2. točki 1. odstavka 24. člena ZDSS pravno podlago za svojo tako procesno kot materialnopravno odločitev.

Določba 2. točke 1. odstavka 24. člena ZDSS daje torej delovnemu sodišču pooblastilo, da odloča v sporu polne jurisdikcije. S to zakonsko določbo je realizirana ustavna določba iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja vsakomur pravico do enakega varstva pravic v postopku. Iz te ustavne določbe izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče. Stranki mora biti omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Enako pravico zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (uradni prevod konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin spremenjena s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjena s protokolom št. 2 - Uradni list RS, št. 33/94-MP-7/94) v 6. členu. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta temeljni procesni jamstvi, ki izhajata iz 6. člena navedene konvencije pravica do enakosti ter "pravica biti slišan". Kot ustrezno sodno varstvo ocenjuje Evropsko sodišče samo takšno sodno kontrolo, ki jo zagotavlja "neodvisen, nepristranski in z zakonom ustanovljeni tribunal". Pri tem pa je po mnenju Evropskega sodišča odločilnega pomena tudi, kakšna so njegova pooblastila pri preizkusu izpodbijane odločbe. Besedo "odloča" je treba razumeti tako, da mora sodna konktrola obsegati preizkus izpodbijane odločbe v celoti: tako glede pravne kot glede dejanske podlage (odločba Evropskega sodišča v zadevi Obermeier z dne 28.6.1990). Zato zgolj preizkus zakonitosti odločbe, za katero se zavzema revizija, ne ustreza zahtevam konvencije in zakonske določbe.

Tudi očitana kršitev, da sodišče druge stopnje ni preizkusilo prvostopne sodbe v celotnem izpodbijanem obsegu (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP), ni podana. Po 1. odstavku 375. člena ZPP je pritožbeno sodišče dolžno presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. V obravnavani zadevi, ko sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke glede okoliščine, da tožnica oziroma njen pooblaščenec nista predložila odločbe Centra za socialno delo, ni storilo očitane kršitve. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 do Uradni list RS, št. 26/99 - ZZZDR) je pristojnost odločanja o odvzemu roditeljske pravice dana le sodišču (116. člen). Zato presoja odločbe Centra za socialno delo ni bila pravno relevantna. Sicer pa iz dopisa Centra za socialno delo z dne 15.12.1997 (l. št. 69) izhaja, da tožnici otroka nista bila odvzeta.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen) upošteva dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o obstoju okoliščin, ki vplivajo na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne ali obteževalne) ali na pogojno odložitev njene izvršitve. Vse naštete okoliščine (navedene v tretjem odstavku 5. strani obrazložitve prvostopne sodbe) pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določbe 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstojijo pogoji za odložitev izvršitve tožnici samostojno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in ne za njegov preklic. Odločilna je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je težke družinske razmere tožnice, ki so vplivale na njeno nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, upoštevati za tako tehtne olajševalne okoliščine, ki so narekovale drugačno izbiro disciplinskega ukrepa.

Ob načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka je v zakonu o delovnih razmerjih v 90. členu poudarjeno tudi načelo individualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta (1. odstavek). Izvršitev disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni po svoji naravi omejitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja.

Zakonska formulacija 90. člena ZDR ne daje pravne podlage za stališče revizije, da je to omilitveno normo možno uporabiti le enkrat. Če bi bila možnost uporabe omilitvenega inštituta le enkratna, bi bilo to v zakonu izrecno poudarjeno, v zakonskem besedilu pa te prepovedi ni. To pomeni, da z zakonom ni posebej izključena možnost uporabe omenjenega omilitvenega inštituta ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin, tudi večkrat. To potrjuje tudi sistematična razlaga zakona, izhajajoča iz prej omenjenega načela individualizacije izrečenih sankcij. Načelo individualizacije namreč zahteva, da se ne uporabljajo samo ukrepi kaznovalne narave, če so podani pogoji za uporabo sankcije opominjevalne narave. Izjeme morajo biti določene z zakonom, kadar niso ali v primeru dvoma, pa je potrebno šteti, da zakon dopušča širše možnosti izbire sankcije.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).