Jedro

Namen 81. člena ZZZDR je v tem, da se nepreskrbljenemu zakoncu po razvezi zakonske zveze zagotovi približno enak premoženjski in socialni standard kot v času trajanja zakonske zveze. Za odločitev je bistvena ugotovitev, da se tožničine premoženjske in socialne razmere zaradi razveze zakonske zveze niso v ničemer spremenile. Ves čas trajanja zakonske skupnosti namreč tožnica ni bila ekonomsko odvisna od moža (toženca) in se njen položaj ob razvezi ni poslabšal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 30. 11. 1991 pred matičnim uradom na .. sklenili pravdni stranki (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan plačevati preživnino za tožnico v višini 762,63 EUR mesečno do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec na roke tožnice od 26. 2. 2018 dalje, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke preživnine dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče zapadle pa do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej v zneskih, določenih s sodbo do prve uskladitve preživnin, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 1.027,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnica), in sicer zoper del, s katerim je sodišče zavrnilo njen zahtevek na plačilo preživnine s strani toženca in ji posledično naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napravilo napačen zaključek. Ob upoštevanju 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 683/2004 je sodišče utemeljilo odločitev s tem, da tožena stranka (toženec) v času skupnega življenja s tožnico ni bistveno prispeval k njenemu oziroma njunemu preživljanju, ker naj bi k temu prispevala tožničina mati A. A. Sodišče potrjuje, da je toženec tudi nekaj prispeval k stroškom, vendar zaključuje, da je bil pretežen delež preživljanja tožnice oziroma obeh zakoncev na tožničini materi. Zaključek sodišča je, da formalna razveza v konkretni zadevi ni razlog poslabšanja tožničinega položaja, njen položaj se ob razvezi ni poslabšal, saj še vedno njena mati v celoti prevzema tožničino preživljanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in se napačno sklicevalo na sodbi II Ips 683/2004 in 240/2003. Tožnica je dokazala, da se zaradi razveze zakonske zveze njene premoženjske razmere spreminjajo, izkazala je tudi zdravstvene težave. Sodišče je povzelo, da je toženec nekaj prispeval k stroškom, ker je plačeval položnice. Pravdni stranki sta prebivali v ločeni stanovanjski enoti in razlogovanje sodišča, da je bil pretežni del preživljanja tožnice oziroma zakoncev na tožničini materi, ob tem, da je zaključilo, da je nekaj prispeval tudi toženec, je v nasprotju z odločitvijo sodišča. Razlogi sodišča so v nasprotju z dejanskim stanjem, saj če je toženec plačeval položnice, le-teh za tožnico ne more prevzeti njena mati. Sodišče je namesto tožencu preživljanje tožnice naložilo njeni materi A. A. Tožnica za mater skrbi kot hči, mati pa je ni dolžna preživljati. Prehrano tožnice plačuje njena mati, drugih stroškov, z izjemo stroškov osebnega avtomobila, ki se formalno glasi na tožnico, pa ne pokriva. Očitek, da je tožnici mati v letu 1997 podarila osebni avtomobil Mercedes, je neumesten. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica stara 56 let, da ima številne zdravstvene težave, je nezaposljiva oseba brez zaposlitve in dohodkov, njeno edino opravilo je pomoč njeni materi. Gre za osebo brez sredstev za preživljanje, nesposobno za delo, nezaposleno, prijavljeno na Zavodu za zaposlovanje. Redne zaposlitve ne more dobiti. Sodišče bi zato moralo v breme toženca in v skladu z njegovimi možnostmi slednjemu naložiti v plačilo vtoževano preživnino za tožnico. Glede na razvezo in dokončno odselitev toženca so se premoženjske in druge razmere tožnice močno spremenile. Tožnica je z rednim delom zaradi zdravstvenih težav prenehala 30. 6. 1993. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju. Zakonska zveza pravdnih strank je trajala 27 let, tožnica ne dela od leta 1993 v soglasju s tožencem, ki je upošteval njeno zdravstveno stanje. Delati je prenehala sporazumno z njim, zaradi bolezni ni bila in ni splošno delovno in pridobitno sposobna. Nevzdržen, neživljenjski in v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek, da naj tožnico v celoti preživlja njena mati. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice po postavitvi izvedenca medicinske stroke – medicine dela in internista. Ne glede na predloženo dokumentacijo, iz katere izhaja popolnoma drugače, je sodišče zaključilo, da tožnica ni dokazala obstoja zdravstvenih težav. Dokazi nedvomno dokazujejo, da je tožnici onemogočena zaposlitev. Tožnica je pravočasno predložila svojo zdravstveno dokumentacijo, in sicer potrdilo ZPIZ Slovenije, izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 5. 3. 2012, zdravniški izvid ortopedske ambulante SB Jesenice z dne 6. 9. 2011 in zdravniško potrdilo C. C. z dne 31. 5. 2018. Če sodišču ta dokumentacija ni bila zadostna, bi moralo postaviti izvedenca. Prezrto je, da je tožnica dokazano omejeno delovno sposobna, da je astmatik in diabetik. Če je tožnica svoje nepremičnine za preživljanje pravdnih strank prodajala v letu 1995 oziroma 2005, ti prejemki ne morejo vplivati na njeno pravico do uveljavljanja preživnine od toženca. Sodišče bi moralo ločevati na eni strani obveznost tožnice kot hčere, ki pomaga bolni in ostareli materi, in na drugi strani toženčevo obveznost po 81. členu ZZZDR. Tožnica je nepreskrbljeni zakonec, ne po svoji krivdi. Sodba nima utemeljenih razlogov, ti so dejansko nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino predloženih listin, zapisnikov in med samimi listinami in zapisniki. Tudi na strani tožničine matere so podane finančne omejitve, tožnica ji pomaga brezplačno, razmere na strani toženca so popolnoma drugačne. Toženec opravlja fizična dela, za katere je očitno zdravstveno sposoben in je dolžan preživljati tožnico na podlagi 81. člena ZZZDR. Tožnica od dobre volje svoje matere ne more živeti in tudi ne v zvezi s formalnim ZK stanjem – lastništvom nepremičnine na Hrvaškem, na kateri toženec vtožuje svoj polovični delež in je nepremičnina, ki je sicer last tožničine matere, po predlogu toženca obremenjena s prepovedjo odtujitve in obremenitve. Razlogovanje sodišča, da bi tožnica v povezavi s to nepremičnino v tuji državi lahko ustvarjala dohodke, ob tem, da živi z materjo v Sloveniji in je bila nepremičnina na Hrvaškem kupljena s strani matere, je neutemeljeno in neživljenjsko. Neživljenjski so tudi razlogi glede prebivanja tretje osebe v stanovanjski hiši A. A. Tudi glede višine pravdnih stroškov je sodišče napačno odločilo, ko je tožencu priznalo vse stroške postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev nepreskrbljenega zakonca po razvezi zakonske zveze. Neutemeljen je očitek tožnice, da se zaradi razveze zakonske zveze njene premoženjske razmere spreminjajo, saj je ves čas postopka zatrjevala, da toženec nikoli ni zaslužil dovolj, da bi preživljal oba, da je ves zaslužek obdržal zase in da je bila tožničina mati tista, ki naj bi tožnico ves čas preživljala. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni spustilo v presojo tožničinega zdravstvenega stanja. Do tožničinega zdravstvenega stanja se je opredelilo in celo verjelo tožnici, da ni bila več sposobna delati po gostinskih lokalih oziroma trgovinah. Ugotovilo pa je, da njena brezposelnost ni posledica njenih zdravstvenih težav, temveč njene lastne odločitve. Neutemeljen je očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožnica ni nezaposljiva oseba. Navedenega tožnica ni dokazala, na Zavod RS za zaposlovanje se je prijavila šele po vloženi tožbi. Prošenj za zaposlitev ni vlagala in zatrjevanje tožnice, da je nezaposljiva oseba, je pavšalno in neizkazano. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica dela zmožna, saj skrbi za svojo mater. Očitek, da naj bi bili izpolnjeni pogoji iz 81. člena ZZZDR, ker naj bi bil toženec v znatno boljšem ekonomskem položaju od tožnice, ni utemeljen. Zgolj primerjava ekonomskega položaja bivših zakoncev ni podlaga za prisojo preživninskega zahtevka bivšemu zakoncu. Ne drži, da se je toženec strinjal in soglašal s tožničinim prenehanjem dela. Nenazadnje pa tožnica s svojim delom – skrbjo za mater – služi za svoje preživljanje. Toženec še opozarja, da je tožnica kot prodajalka prodala nepremičnino – hišo v ... – za 149.000,00 EUR, nekaj je prejela na roke, nekaj na bančni račun na Hrvaškem, sodišče kljub predlogu tožnika poizvedb ni opravilo. Glede stanovanja v ... sta se stranki dogovorili za način delitve skupnega premoženja, in sicer, da bo tožnica do 30. 6. 2019 prodala navedeno nepremičnino in tožencu izplačala 38.000,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku napravilo skrbno dokazno oceno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilno je navedlo, da je namen 81. člena ZZZDR v tem, da se nepreskrbljenemu zakoncu po razvezi zakonske zveze zagotovi približno enak premoženjski in socialni standard kot v času trajanja zakonske zveze. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da je za odločitev bistvena ugotovitev, da se tožničine premoženjske in socialne razmere zaradi razveze zakonske zveze niso v ničemer spremenile. Ves čas trajanja zakonske skupnosti namreč tožnica ni bila ekonomsko odvisna od moža (toženca) in se njen položaj ob razvezi ni poslabšal. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napravilo napačen zaključek, ker je tožnica izpovedala, da je toženec tudi nekaj prispeval k stroškom. Sodišče prve stopnje je namreč tudi navedeno izpoved tožnice upoštevalo, čeprav v trditveni podlagi tega dejstva ni zatrjevala, vendar je hkrati pravilno upoštevalo, da je tožnica večkrat izpovedala tudi, da je vse financirala njena mati; da je njo in toženca preživljala njena mati; da je denar dajala tudi tožencu. Tudi tožničina mati je potrdila, da je vse plačevala ona (hrano in položnice), in sicer, odkar je prišla iz Nemčije. Toženec je torej nekaj prispeval k stroškom, pretežen del preživljanja tožnice oziroma obeh zakoncev pa je bil na tožničini materi, zato je pravilen zaključek, da toženec že v času skupnega življenja s tožnico ni bistveno prispeval k njenemu oziroma njunemu preživljanju. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, med njimi ni nasprotja, in se sodišče druge stopnje, v kolikor se ni že predhodno izrecno opredelilo, nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na sodbi II Ips 638/2004 in II Ips 204/2003 in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Ni utemeljena navedba, da je sodišče s svojo odločitvijo preživljanje tožnice namesto tožencu naložilo njeni materi, ki je ni dolžna preživljati in drugih stroškov kot prehrane ter stroškov avtomobila ne pokriva. Tožnice njena mati res ni dolžna preživljati, vendar sodišče ni zavrnilo zahtevka iz tega razloga, pač pa (med drugim tudi) zato, ker je zaključilo, da ima tožnica sredstva za preživljanje zaradi svojega dela (skrbi za mater), je pa tudi lastnica nepremičnine na Hrvaškem, ki bi jo lahko uporabila tudi na način, da bi si ustvarila dodatne dohodke z oddajo v najem. O tem več še v nadaljevanju.

7. Neutemeljena je navedba, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica stara 56 let in da ima številne zdravstvene težave. Sodišče prve stopnje je namreč ta dejstva upoštevalo, vendar je pravilno zaključilo, da tožničine zdravstvene težave niso vzrok za njeno nezaposlenost. Sodišče ni navedlo, da tožnica zdravstvenih težav nima, pač pa, da ni dokazala takšnih zdravstvenih težav, ki bi ji onemogočale zaposlitev (že od leta 1997 namreč skrbi za svojo mater, pri čemer ta zadnjih šest oziroma sedem let potrebuje stalno nego in oskrbo, kar ji v celoti zagotavlja tožnica). Sodišče je tako zaključilo, da je kljub določenim delovnim omejitvam tožnica sposobna opravljati delo osebne negovalke, saj to, kljub svojim težavam in starosti 56 let, počne stalno že zadnjih šest oziroma sedem let, s tem, ko skrbi za svojo mater.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču, ki ni postavilo izvedenca medicinske stroke – medicine dela in internista v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem in delovno zmožnostjo. Tožnica je res v prvi pripravljalni vlogi podala predlog za postavitev izvedenca. Navedla je, da je njeno zdravstveno stanje nesporno razvidno iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje ZPIZ Slovenije z dne 5. 3. 2012, da se je to stanje kvečjemu poslabšalo, če je o tem dvom, je predlagala izvedenca medicinske stroke. Izvedenca je torej predlagala podredno. Iz navedenega mnenja invalidske komisije so bile razvidne zdravstvene težave tožnice, ne pa dejstvo, da tožnica ni delovno zmožna. Je pa sodišče tožnici sledilo in upoštevalo, da so pri njej omejitve podane. Oprlo se je na zdravniški izvid ortopedske ambulante SB ... z dne 6. 6. 2011, na katerega se tudi sklicuje tožnica v pritožbi, zato postavitev izvedenca ni bila potrebna. Sodišče je torej upoštevalo, da je tožnica omejeno delovno sposobna, zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Posebej se res ni opredelilo do zdravniškega potrdila z dne 31. 5. 2018, vendar glede na že prej navedene ugotovitve tudi obstoj astme in diabetesa ne vpliva na zaključek, da tožnica je (čeprav omejeno) delovno sposobna. Ne drži navedba, da ni zaposljiva za delo družinske pomočnice glede na njeno zdravstveno stanje, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da do statusa družinske pomočnice tožnica ni bila upravičena zaradi materinih visokih dohodkov in premoženja.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da se je tožnica samovoljno odločila, da dela ne bo iskala in je zato nezaposlena po svoji krivdi, saj je sama izpovedala, da ji zaradi prejema kupnine od prodaje stanovanja v ... v letu 1995 ni bilo treba delati. Mati ji je plačevala hrano in stroške, in sicer obema zakoncema in ju tako ves čas preživljala, hkrati sta imeli pravdni stranki zagotovljene bivanjske razmere, ker sta živeli v nepremičnini tožničine matere v ... V letu 2005 je tožnica prejela tudi določena denarna sredstva od prodaje 1/3 deleža vikenda, ki ga je podedovala po očetu. Trditev tožnice, da je prenehala delati v sporazumu s tožencem, v postopku ni bila dokazana. Pritožbene navedbe, da je tožnica nezaposljiva oseba in da je prenehala delati v soglasju s tožencem, tako niso utemeljene. Tožnica navaja, da je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS in redne zaposlitve ne more dobiti, vendar je sodišče ugotovilo, da se je na zavod prijavila šele osem mesecev po razhodu s tožencem in dva meseca po vložitvi tožbe, da statusa družinske pomočnice ni pridobila zaradi materinih visokih dohodkov in premoženja, sama tožnica pa je izpovedala, da ni napisala še nobene prošnje za delo.

10. Ni utemeljena navedba, da tožnica nima možnosti kakršnegakoli zagotavljanja svojega preživljanja s svojimi lastnimi močmi, saj je sodišče pravilno zaključilo, da dejstvo, da mati tožnico "financira", plačuje ji hrano, potrebščine in stroške, kupila ji je tudi avto, kaže na to, da ima tožnica zaradi svojega dela (skrbi za mater) vendarle sredstva za preživljanje. Sodišče je pravilno navedlo, da dejstvo, da ima mati tožnice visoke dohodke in premoženje in zato tožnica ni dobila statusa družinske pomočnice, še ne pomeni, da je zato dolžna delo opravljati brezplačno oziroma, da zaradi tega lahko zahteva preživljanje s strani toženca, za katerega je celo sama izpovedala, da mu v zimskih mesecih, ko ne dela, temveč prejema nadomestilo, po plačilu stroškov nič ne ostane. Hkrati je sodišče pravilno upoštevalo, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine na Hrvaškem do celote in bi jo lahko oddajala v najem in si na ta način zagotovila dodatna sredstva za preživljanje. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je takšna ugotovitev sodišča v celoti neutemeljena in neživljenjska, ker tožnica živi z materjo v Republiki Sloveniji in ker je nepremičnina na Hrvaškem kupljena s strani matere. Bivanje v Republiki Sloveniji ni ovira za oddajo nepremičnine na Hrvaškem v najem, poleg tegar je tožnica zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Res pa ni mogoče upoštevati morebitnih dohodkov v zvezi s prebivanjem tretje osebe v hiši v ..., saj je ta last tožničine matere, vendar to dejstvo na odločitev ne vpliva.

11. Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožbeni zahtevek na določitev preživnine zakoncu ob upoštevanju 81. člena ZZZDR pravilno zavrnilo.

12. Tožnica neutemeljeno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti, saj je sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Ne drži, da naj bi bili razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Tudi nasprotja med razlogi sodbe o vsebini predloženih listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki ni zaslediti, pri čemer tožnica obeh zatrjevanih kršitev v pritožbi ne konkretizira (razen v zvezi z izpovedjo tožnice, da je toženec nekaj prispeval k stroškom, na kar pa je bilo že odgovorjeno).

13. Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Tudi v tem delu očitkov ne konkretizira. V razvezni pravdi sodišče sicer odloči o stroških postopka po prostem preudarku, glede zahtevka za preživljanje zakonca pa veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na uspeh. Ker je tožnica glede odločitve o zahtevku za preživljanje zakonca propadla, celoten potek dokaznega postopka pa je bil usmerjen v dokazovanje utemeljenosti preživninskega zahtevka tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno stroške toženca naložilo v plačilo tožnici.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženec, saj njegov odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.