Jedro

Potrebno je ločiti zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi in zastaranje izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi. Sodišče lahko odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, bodisi storilcu tega kaznivega dejanja ali pa drugemu prejemniku te koristi, le s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej z obsodilno sodbo. Zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi, ki je judikatna terjatev, se smiselno navezuje na določbe Kazenskega zakonika o zastaranju kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona in s tem posredno tudi zastaranje pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je mogoče uveljavljati le s pritožbo zoper sodbo, ki pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna in se torej ne more več izpodbijati s pritožbo. Glede izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi KZ-1 kot materialni zakon določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima. To pa je urejeno v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavni, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila (prvi odstavek 131. člena ZKP) opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.

Zoper obsojenega je davčni organ začel postopek davčne izvršbe, tekom katere je bil nad obsojenim začet postopek osebnega stečaja. Postopek osebnega stečaja je bil končan z odpustom obveznosti. V skladu s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Ker v času stečajnega postopka po določbi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP zoper stečajnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, je zastaranje terjatve iz naslova premoženjskopravne koristi začelo teči šele po pravnomočnem zaključku postopka osebnega stečaja zoper dolžnika. Zastaranje izvršitve odvzema premoženjske koristi, upoštevajoč tek opisanih zastaralnih rokov, še ni nastopilo.

Pritožbeno sodišče zavrača obsojenčeve navedbe o tem, da so mu bile v stečaju odpuščene vse obveznosti, zatorej tudi predmetna iz naslova plačila pridobitve premoženjske koristi. Iz sklepa o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je bil vročen tudi obsojenemu, izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do uvedbe stečajnega postopka, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, kamor zakon uvršča tudi terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V plačilo naložene pridobljene premoženjske koristi ni moč odpustiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo prošnjo obsojenega A. A. za „odpis dolga“ - oprostitev plačila denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi.

2. Zoper sodbo se pritožuje obsojeni, brez navedbe pritožbenih razlogov in s „prošnjo, da se mu odpišejo dolgovi“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obsojenca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, da zakon ne predvideva oprostitve plačila premoženjske koristi, da predlog ni dovoljen, pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje se namreč utemeljeno sklicuje na določbe 74. člena KZ-1, ki določa, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti, da se lahko denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let. Zakon ne določa, da je moč s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist odpustiti. Po prvem odstavku 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

5. Pritožbeno sodišče najprej zavrača navedbe o zastaranju „denarne kazni“, saj je bila obtožencu izrečena zaporna kazen in odvzeta premoženjska korist. Glede zastaranja, ki ga navaja pritožnik, je potrebno ločiti med zastaranjem terjatve odvzema premoženjske koristi in zastaranjem izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče lahko odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, bodisi storilcu tega kaznivega dejanja ali pa drugemu prejemniku te koristi, le s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej z obsodilno sodbo. To pa pomeni, da se zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi, ki je tako imenovana judikatna terjatev, smiselno navezuje na določbe Kazenskega zakonika o zastaranju kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona in s tem posredno tudi zastaranje pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je mogoče uveljavljati le s pritožbo zoper sodbo, ki pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna in se torej ne more več izpodbijati s pritožbo. Glede izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi KZ-1 kot materialni zakon določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima. To pa je urejeno v določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavni, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila (že omenjeni prvi odstavek 131. člena ZKP) opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.

6. Po pregledu podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da znesek v višini 11.223,15 EUR predstavlja neplačano premoženjskopravno korist po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 31031/2012 z 10. 12. 2013, v zvezi s terjatvenim listom z 24. 9. 2014, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 31031/2012 z 9.11.2015 o obročnem plačilu, izvršljivem 29. 9. 2016 (zadnji obrok v znesku 1.128,32 EUR je zapadel v plačilo 28. 9. 2016). Na podlagi navedenega je davčni organ začel postopek davčne izvršbe, tekom katere je bil nad obsojenim A. A., s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. St 000/2016 z 7. 10. 2016, začet postopek osebnega stečaja. Postopek osebnega stečaja je bil s sklepom, opr. št. St 000/2016 z 22. 12. 2020, pravnomočnim 7. 1. 2021, končan z odpustom obveznosti. Sklep o odpustu obveznosti, opr. št. St 000/2016 z dne 17. 2. 2017 je pravnomočen od 13. 11. 2020. V skladu s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Ker v času stečajnega postopka po določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) zoper stečajnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, je zastaranje terjatve iz naslova premoženjskopravne koristi v znesku 11.223,15 EUR začelo teči šele po pravnomočnem zaključku postopka osebnega stečaja zoper dolžnika, tj. 7. 1. 2021. Od izvršljivosti terjatve 29.9. 2016 do začetka postopka stečaja 7. 10. 2016 je preteklo 8 dni zastaralnega roka. Torej mora preteči po pravnomočno končanem stečaju 7. 1. 2021 še 4 leta, 11 mesecev in 22 dni, da nastopi relativno zastaranje terjatve 29. 12. 2025 oziroma devet let, 11 mesecev in 22 dni, da nastopi absolutno zastaranje 29. 11. 2030. Zastaranje izvršitve odvzema premoženjske koristi tako še ni nastopilo.

7. Pritožbeno sodišče tudi zavrača obsojenčeve navedbe o tem, da so mu bile v stečaju odpuščene vse obveznosti, zatorej tudi predmetna iz naslova plačila pridobitve premoženjske koristi. Iz zgoraj citiranega sklepa o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je bil vročen tudi obsojenemu, izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 7. 10. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, kamor zakon uvršča tudi terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

8. V plačilo naložene pridobljene premoženjske koristi ni moč odpustiti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.