Jedro

Ugotovitev, ali je štipendist izpolnil pogoje za nadaljnje štipendiranje, je pogodbena obveznost štipendista, ki ne predstavlja odločitve v upravni stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke Ministrstva ... z dne 14.9.2004; s sklepom pa je tožnico na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo tožene stranke je bila iz razlogov 1. in 4. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) za nično izrečena odločba A.F. Znanstveno izobraževalne fundacije Republike Slovenije z dne 6.5.2004 (1. točka izreka) ter tožničina pritožba zoper to odločbo zavržena (2. točka izreka). A.F. je z navedeno odločbo na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena Akta o ustanovitvi javne ustanove "A.F.", znanstveno izobraževalne fundacije Republike Slovenije, javnega sklada, (Uradni list RS, št. 63/01 in 78/01 dalje Akt o ustanovitvi) ter 9. člena Pravil o splošnih pogojih poslovanja (Uradni list RS, št. 45/02 in 54/02 dalje Pravila) ugotovila, da tožnica, ki si je pridobila štipendijo za magistrski študij na F.C., Španija, smer študija politologija - mednarodni odnosi, za šolnino za študijsko leto 2002/2003 v deležu 50%, ne izpolnjuje predpisanih pogojev za nadaljevanje štipendiranja, zato izgubi pravico do štipendije za študijsko leto 2003/2004 in ji štipendijsko leto miruje; ko bo štipendistka predložila vsa potrebna dokazila o ponovnem izpolnjevanju pogojev za štipendijo, pa se bo štipendija spet lahko izplačala.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Z dokončnostjo odločbe o izbiri (o dodelitvi štipendije tožnici za magistrski študij) z dne 7.10.2002, ki ima naravo posamičnega upravnega akta, je bilo odločeno o tožničini pravici do štipendije ter zaključen tisti del postopka, ki je v sferi upravnega prava. S sklenitvijo pogodbe o štipendiranju (pogodba z dne 13.12.2002) se je izvajanje pogodbenih obveznosti v skladu s 3. odstavkom 19. člena in 16. členom pogodbe preneslo v sfero obligacijskega prava, reševanje morebitnih sporov v zvezi z izvajanjem pogodbenih obveznosti pa v pristojnost (rednega) sodišča v Ljubljani. Z odločbo A.F. se med drugim ugotavlja, ali je štipendist izpolnil s pogodbo določene študijske obveznosti; zato tak akt ne predstavlja odločitve o javno-pravni stvari v smislu 2. odstavka 22. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00), niti ne gre za odločanje v smislu 4. člena ZUP, saj tako pogodba sama kot Pravila določajo, da sodi ta ugotovitev v sfero izvajanja pogodbe. Izpolnitev pogojev za nadaljnje štipendiranje, kar je pogodbena obveznost štipendista, ni pravica ali pravna korist v sferi upravnega prava, zato za izdajo v upravnem sporu izpodbijanega akta niso izpolnjeni zakoniti pogoji. Sicer pa je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe obravnavani akt opredelilo kot akt poslovanja, zoper katerega Pravila ne predvidevajo pritožbe v upravnem postopku.

Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba naj bi bila v nasprotju z izvedenimi dokazi (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), ugotovljenim dejanskim stanjem ter določbami ZUP, Zakona o javnih skladih, Akta o ustanovitvi ter Pravili. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi ter prosi za oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku.

Odgovori na revizijo niso bili podani.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V zadevi je sporna odločba tožene stranke z dne 14.9.2004, s katero je bila (med drugim) iz razloga 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP izrečena za nično ugotovitvena odločba A.F. z dne 6.5.2004, izdana na podlagi 1. odstavka 40. člena Akta o ustanovitvi ter 9. člena Pravil, s katero se ugotavlja, da tožnica, ki si je pridobila štipendijo za magistrski študij na F.C., Španija smer študija politologija - mednarodni odnosi, za šolnino za študijsko leto 2002/2003 v deležu 50%, ne izpolnjuje predpisanih pogojev za nadaljevanje štipendiranja, zato izgubi pravico do štipendije za študijsko leto 2003/2004 in ji štipendijsko razmerje miruje; ko pa bo tožnica oziroma štipendistka predložila vsa potrebna dokazila o ponovnem izpolnjevanju pogojev za štipendijo, se bo štipendija spet lahko izplačala.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Po presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ter tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu ugotovitev, ali je štipendist izpolnil s pogodbo določene študijske obveznosti v odločbi A.F. (odločba z dne 6.5.2004) ne predstavlja odločitve v javnopravni sferi, saj je izpolnitev pogojev za nadaljnje štipendiranje pogodbena obveznost štipendista in s tem odločanje o pogodbeni obveznosti in civilni pravici. Za odločanje o sporih iz civilno pravnih razmerij pa je stvarno pristojno sodišče s splošno pristojnostjo (1. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP-UPB2, Ur.l. RS, št. 36/04, ZDSS 63/05 in 90/05 odločbi US).

Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. odstavek 2. člena ZUP).

V obravnavanem primeru z odločbo A.F. (z dne 6.5.2004) tudi po presoji vrhovnega sodišča ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice; zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da omenjena odločba A.F. nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb 2. člena ZUP. V navedenem aktu (odločbi) ugotovljeno neizpolnjevanje predpisanih pogojev za nadaljevanje štipendiranja in mirovanje štipendijskega razmerja lahko vpliva le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, pri čemer ne gre za oblastveno odločanje državnega organa, temveč za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Zato je po presoji vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke pravilna in zakonita; revizijski ugovori (tako tisti, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu kot tisti, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava), na drugačno odločitev, z ozirom na navedeno, nimajo vpliva.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sklep sodišča prve stopnje o oprostitvi plačila sodnih taks po določbi 1. odstavka 14. člena ZST učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje.