Jedro

V primeru, če tožnica ne bi pravočasno (skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR) uveljavljala nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zoper obe toženki, bi bila lahko kasneje z vložitvijo tožbe prekludirana. Prav procesni institut eventualnega sosporništva, ki ga ZPP ureja v prvem odstavku 192. člena ZPP, tožnici omogoča, da se izogne prekluziji. Glede na navedeno tožnica s tem, ko je vložila tožbo zoper obe toženki, ni zlorabila svoje procesne pravice do vložitve tožbe, zaradi katere bi morala povrniti stroške drugi toženki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka“.

Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožnici njene pritožbene stroške v znesku 81,60 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo, ker je tožnica umaknila tožbo (I. točka izreka). Toženki sta z umikom soglašali, druga toženka pa je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je menilo, da je bila druga toženka v postopek vključena po nepotrebnem, s čimer naj bi tožnica zlorabila procesne pravice. Zato je slednji naložilo plačilo stroškov postopka v višini 477,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so nastali pravdni stroški skupni obema toženkama in bi bila vsaka od njiju upravičena do polovice teh stroškov, če bi res šlo za zlorabo procesnih pravic tožnice. Če bi sodišče skrbno presodilo višino potrebnih stroškov, bi drugi toženki prisodilo le polovico nastalih stroškov. Tožnica navaja, da tožbe zoper obe toženki ni vložila „na pamet“, temveč zaradi zatrjevane fiktivnosti prenosa podjetja. Tožbo je umaknila zaradi seznanjenosti s podobno zadevo opr. št. I Pd 1343/2011, v kateri sodelavka tožnice ni uspela. Zato je tožnica ocenila, da bo najbrž tudi sama propadla s svojima zahtevkoma. Z izpodbijano odločitvijo o stroških postopka je sodišče kršilo tudi določbo drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni omogočilo, da se izjavi do stališča druge toženke o zlorabi procesnih pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških, zaradi česar je napačno odločilo, da mora tožeča stranka drugi toženki povrniti stroške postopka.

Tožnica je v tej zadevi uveljavljala dva zahtevka zoper dve toženki. Zoper prvo toženko je uveljavljala primarni zahtevek, le za primer, če ne bi bilo ugodeno primarnemu zahtevku pa je uveljavljala zahtevek zoper drugo toženko. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožnica z drugo toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki jo je odpovedala prva toženka, pri čemer je tožnica zatrjevala, da je bil v letu 2010 prenos podjetja z drugo toženke na prvo toženko fiktiven oziroma da do spremembe delodajalca sploh ni prišlo. Če tožnica v takem primeru ne bi pravočasno skladno s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) uveljavljala nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zoper obe toženki, bi bila lahko kasneje z vložitvijo tožbe prekludirana. Prav procesni institut eventualnega sosporništva, ki ga ZPP ureja v prvem odstavku 192. člena ZPP, tožnici omogoča, da se izogne prekluziji. Zato ni mogoče zaključiti, da je tožnica, ker je vložila tožbo zoper obe toženki, zlorabila svoje procesne pravice do vložitve tožbe, zaradi katere bi morala povrniti stroške drugi toženki. Tudi sicer gre pri zahtevku iz naslova spremembe delodajalca za spor v zvezi z obstojem oziroma prenehanjem delovnega razmerja. V takšnih sporih delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid spora, torej ne glede na to, če tožnica (delavka) s svojim zahtevkom ne uspe ali če tožbo umakne.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, da je tožnica dolžna drugi toženki povrniti stroške postopka, zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep o stroških postopka spremenilo tako, da je odločilo, da druga toženka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je druga toženka na podlagi drugega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške, ki ob upoštevanju 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znašajo 81,60 EUR.