Jedro

Davčni organ tožniku ni priznal davčnih olajšav za vlaganje v RR, ker razvoj programskih projektov tipa SQL 2.500 ne sodi med RR dejavnosti. Gre namreč zgolj za nove verzije programov oziroma za njihovo nadgradnjo, kar v zadevi ni sporno. Dodajanje novih funkcionalnosti, ki jih je tožnik razvil s pomočjo algoritmov, ki uporabniku v bistvenem prihranijo čas, tudi po presoji sodišča ni pomemben element novosti in razreševanje znanstvene ali tehnološke nejasnosti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna Uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku dodatno odmerila davek od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2015 od davčne osnove 238.239,97 EUR po stopnji 17 % v znesku 40.500,79 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 12.788,73 EUR (točka I/1 izreka); za leto 2016 od davčne osnove 238.239,92 EUR po stopnji 17 % v znesku 40.500,78 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 9.961,42 EUR (točka I/2 izreka); za leto 2017 od davčne osnove 153.839,98 EUR po stopnji 19 % v znesku 29.229,59 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 5.148,72 EUR (točka I/3 izreka). Tožnik mora odmerjene obveznosti iz točke I. izreka v skupnem znesku 138.130,03 EUR plačati v 30 dneh od vročitve te odločbe na podračun, ki ga navaja davčni organ. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali, (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDPO za leta 2015, 2016 in 2017. O ugotovitvah je sestavil zapisnik, tožnik je nanj podal pisne pripombe, ki pa niso bile upoštevane. Predmet DIN je bila preveritev uveljavljanja davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (v nadaljevanju tudi RR) po 55. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Tožnik je iz naslova vlaganja v RR v obračunih DDPO za leta 2015, 2016 in 2017 uveljavil olajšavo v višini 100 % zneska vlaganj in sicer: za leto 2015 v znesku 315.279,96 EUR (za 11 projektov); za leto 2016 v znesku 328.279,96 EUR (za 13 projektov) in za leto 2017 v znesku 251.039,96 EUR (za 9 projektov). Tožnik je vodilno slovensko podjetje na področju razvoja, trženja in vzdrževanja poslovnih programskih paketov. Specializiral se je za razvoj programske opreme namenjene računovodstvu in vodenju poslovanja, za hrambo in obdelavo podatkov pa uporablja podatkovno zbirko SQL. Davčni organ je v DIN obravnaval upravičenost vlaganj v RR v poslovne programske pakete tipa SQL. Ugotovil je, da tožnik nima prijavljenih patentov in nima objav znanstvenih člankov. Tožnik je pojasnil, da potrebe po zaščiti ni, ker je razvojna koda pri njih, izvajalska pa pri stranki, za delovanje pa sta potrebni obe. Tožnik je tekom DIN predložil strategijo razvojno raziskovalnega programa za leto 2017 in 2018. Med cilji razvoja je navedeno, da je eden izmed ciljev predelati vse glavne SQL programe v verzijo 2.500. Davčni organ je naključno izbral projekt Kočija 2.500 in ga natančneje pregledal. Gre za program, ki se uporablja za pripravo, obračun in izplačilo potnih nalogov. Ta program je bil v SQL okolje predelan v začetku leta 2010, v verzijo 2.000 pa konec leta 2013. V zvezi s tem programom so se pokazale potrebe po vsebinskih dopolnitvah, nekatere zaradi zakonskih sprememb, v sistem pa so bile dodane tudi tehnične novosti. Tožnik je na poziv davčnega organa, naj pojasni kaj točno predstavlja novost v primeru projekta Kočija 2.500 pojasnil, da gre za projekt, ki je bil zaključen julija 2015, večina razvoja (v smislu programiranja) pa je bila opravljena v maju in juniju 2015. Šlo naj bi za unikatno izboljšavo. Vključene so bile razvojne rešitve, ki vsebujejo nove algoritme. Davčni organ navaja, da iz tožnikovih strategij izhaja, da ni šlo za eksperimentalni razvoj na znanstvenem nivoju, ampak za dodajanje funkcionalnosti, dopolnitve in prilagoditve. Izraz SQL pomeni standardni jezik za shranjevanje, manipuliranje in pridobivanje podatkov v zbirkah podatkov in ta izraz ni noviteta. Način uveljavljanja davčnih olajšav in vrste vlaganj, ki se štejejo za vlaganja v RR so določene s Pravilnikom o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je v davčnem obračunu izkazal notranjo raziskovalno-razvojno dejavnost. Osmi odstavek 5. člena Pravilnika določa, da je osnovno merilo za razločevanje RR od z njima povezanih dejavnosti, da mora biti v RR prisoten pomemben element novosti in razreševanja znanstvene oziroma tehnološke nejasnosti. Davčni organ je presodil, da navedbe dodelava, dodajanje, dopolniti, nadgraditi ne predstavljajo novosti in da gre dejansko za izboljšave in ne za znanstvene novitete v panogi. Tožnik v predloženih projektih ni izkazal bistvenega elementa novosti in reševanja znanstvene oziroma tehnološke nejasnosti. Tožnik v predloženih projektih tudi ni konkretiziral raziskovalno-razvojne dejavnosti posameznega zaposlenega, strošek ure delavcev je ocenjen enotno (kalkulativna cena 50,00 EUR/uro), ne glede na izobrazbo oziroma vrsto prispevka k rezultatu RR, kar onemogoča preverljivost. Projekt Kočija 2.5000 nima predstavljenih faz in opredeljenih novosti po obdobjih. Posledično ni razviden začetek in konec posamezne faze, tudi niso razvidni mejniki novitet od obstoječega stanja na trgu (kršitev 8. člena Pravilnika). Tožnik ni predstavil situacije na trgu in znanstvenega problema, posledično ni pojasnil kako konkretno je znanstveni problem razrešen. Davčni organ se sklicuje tudi na prvo, drugo, tretje in četrto mnenje Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ter na priročnik Frascati iz leta 2015. Po priročniku Frascati mora RR dejavnost vključevati 5 lastnosti: novost, ustvarjalnost, negotovost, sistematičnost in prenosljivost. Tožnik ni vpisan med raziskovalne organizacije in nima registriranih raziskovalnih projektov ali raziskovalcev. Tožnikova izjava, da nima patentov oziroma recenziranih objav, govori o tem, da ne gre za prenosljivo znanje (pogoj prenosljivosti ni izpolnjen). Tožnik v projektih programskih paketov tipa SQL 2.500 ni jasno izkazal kakšen znanstveni problem rešuje, kaj je cilj projekta (v znanstvenem smislu) in posameznih mejnikov v procesu raziskav in razvoja projekta. Tožnik tudi ni izkazal konkretnega prispevka posameznega izvajalca, zaradi česar projekt ne izpolnjuje kriterija sistematičnosti. Iz dejavnosti RR so posebej izvzete dejavnosti, namenjene razvoju programske opreme za poslovno aplikacijo ali informacijskega sistema z uporabo poznanih metod in obstoječih programskih orodij in dodajanje funkcionalnosti uporabniškim programom, kar izhaja iz priročnika Frascati in mnenja Ministrstva. Pri tožniku pa gre za dodajanje funkcionalnosti in reševanje tehničnih težav med strojno in programsko opremo v smislu zagotavljanja konkurenčnosti na trgu. Nov, izboljšan izdelek za uporabnike pa sam po sebi še ne pomeni, da gre za noviteto, če dejansko ne gre za razreševanje znanstvenega problema. Tožnik ni izkazal lastnega znanstvenega doprinosa nad obstoječim stanjem. Programski paketi tipa SQL 2.500 predstavljajo programsko opremo za poslovne aplikacije in kot taki ne sodijo med RR. Gre za nove verzije programov (nadgradnja verzije SQL 2.000) tipa SQL 2.500, za dodajanje novih funkcionalnosti z orodji in rešitvami, ki so že poznani. Tožnik v programskih projektih tipa SQL 2.500 ni izkazal, da je prisoten pomemben element novosti in razreševanja znanstvene oziroma tehnološke nejasnosti, zaradi česar ni upravičen do stroškov olajšav za raziskave in razvoj.

3.Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Obrazloženo je zavrnil očitek kršitve 5. člena in 139. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tudi po presoji pritožbenega organa ni mogoče prepričljivo ugotoviti, da gre v zadevi resnično za noviteto oziroma za prisotnost pomembnega elementa novosti in razreševanja tehnološke nejasnosti. V skladu s Pravilnikom je to osnovno merilo razlikovanja med RR in z njima povezanih dejavnosti. Tožnik v skladu z dokaznim bremenom iz 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tega ni uspel dokazati. Iz tožnikovih dokazil izhaja, da je tožnik dejansko dodajal nove funkcionalnosti obstoječim programom in ni razvijal znanstvenih novitet. V zvezi s prihrankom časa, je pritožbeni organ pritrdil davčnemu organu, da to ni znanstvena noviteta. Tožnik je zaradi tega bolj konkurenčen, ni pa to avtomatično znanstvena noviteta. Implementacija funkcij, ki so bile razvite v bazičnih programih v knjigovodske programe zahteva prilagoditve in pisanje algoritmov za povezave med "hardwareom" in "softwareom," to pa je tožnikovo osnovno poslovanje (kupcu zagotoviti uspešno delovanje knjigovodskega programa) in ne predstavlja raziskave in razvoja.

4.Tožnik v tožbi zatrjuje, da je davčni organ kršil 5. člena in 139. člen ZDavP-2. Tožnikove navedbe, pojasnila in dokazi niso bili upoštevani. Tožnik ni bil obveščen o tem, da njegovi dokazi ne dokazujejo navedb. Če bi tožnik vedel, da ni dokazal novitete, bi svojo argumentacijo dopolnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja pravna podlaga za odločitev. Tožnik se sklicuje na DIN iz leta 2006 in zatrjuje, da je tokrat davčni organ zavzel drugačno stališče. Gre za kršitev 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in načela ne bis in idem, izpodbijana odločitev je nekonsistentna in absurdna. Tudi takrat je šlo za nadzor v okviru uveljavljanja olajšav za vlaganje v raziskave in razvoj. Takrat so tožnikovi argumenti in dokazi bili bolj skopi, pa jih je davčni organ potrdil, razvojni projekti so bili primerljivi. Veljali so enaki predpisi, odločitev pa je različna. Kršitev 2. člena Ustave pomeni, da tožnik ne more zaupati v svoj pravni položaj, pričakoval je enako odločitev kot leta 2006. Davčni organ o isti stvari ne more sedaj odločiti drugače, to je v nasprotju s pravno varnostjo, saj je bila tožniku brez spremenjenih pravnih podlag odvzeta pravica. Tožnik zahteva enako obravnavo v zvezi s priznavanjem pravice olajšav za vlaganje v raziskave in razvoj, kot za davčno obdobje 2006. Tožnik zatrjuje, da je davčni organ julija 2017 v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo objavil Smernice za zagotavljanje večje davčne gotovosti pri uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (v nadaljevanju Smernice 2017), ki se po tožnikovem mnenju uporabljajo za davčno leto 2018 (ne pa za 2015- 2017). Davčni in pritožbeni organ nista navedla pravne podlage, po kateri razvoj v okviru SQL 2500 ne sodi med raziskave in razvoj. Posledica oziroma cilj tožnikovega razvoja je bil prihranek časa, zatrjuje, da se davčni organ do tega ni opredelil, navaja, da ne gre za izboljšanje funkcionalnosti. Tožnik se sklicuje na četrto mnenje Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in zatrjuje, da če je sistem zapiranja oken (ki je v mnenju omenjeno), je tudi SQL 2.500, saj gre za primerljiv razvoj. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V zvezi s kršitvijo načela ne bis in idem pojasnjuje, da se inšpekcijska postopka iz leta 2006 in leta 2020 nista nanašala na isto zadevo; v nadzoru za leto 2006 je davčni organ presojal druge olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj kot v kasnejšem nadzoru. V zvezi s pravno podlago navaja 55. člen ZDDPO-2, ki izhaja iz obeh odločb upravnih organov.

6.Tožnik je vložil še dve pripravljalni vlogi, v katerih navaja, da ne drži, da je davčni organ leta 2006 presojal druge olajšave za vlaganje v RR. Šlo je za primerljiv razvoj, pregledana sta bila dva naključno izbrana projekta, Žezlo 3.0 in Rubin 3.0., tudi tukaj je tožnik razvijal nove algoritme s ciljem prihranka časa uporabniku. Šlo je za razvoj enakovrstnih rešitev. Razrešena so bila znanstvena vprašanja, ki so uporabniku omogočila prihranek časa, to pa je bil osnovni cilj razvoja. V obeh DIN je šlo za presojo vsebinsko enakih RR. Spremenjena stopnja davčnih olajšav ne vpliva na vsebino pogojev za uveljavljanje olajšav. Nezavezujočih smernic iz julija 2017 retrogradno ni mogoče uporabiti, ne gre za pravni vir, v konkretni zadevi so smernice neuporabne. Tožnik je v okviru DIN za leto 2006 prejel razlago materialnega zakona (glede pravice do uveljavljanja olajšav za RR), zaradi česar je tožnik upravičen do enake obravnave. Mnenja so informativne narave in niso pravni vir, drugačna obravnava tožnika na podlagi informativnih mnenj je nesprejemljiva.

7.Toženka je v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo pojasnila, da je v DIN iz leta 2006 šlo za presojo drugih olajšav za vlaganje v RR (pregledana sta bila projekta Žezlo 3.0. in Rubin 3.0, ki sta po vsebini programa za osnovna sredstva in informacijski sistem in poslovno odločanje). V DIN iz leta 2020 pa je bil podrobneje pregledan program Kočija 2.500 (program za pripravo, obračun in izplačilo potnih nalogov). Pravna podlaga za presojo olajšav za vlaganje v RR leta 2006 je bila prva alineja drugega odstavka 49. člena ZDDPO-1 in Pravilnik iz leta 2006, zmanjšanje davčne osnove je bilo predvideno v višini 20 % zneska, ki predstavlja vlaganje v RR. V okviru takratnega DIN je bilo ugotovljeno, da se projekta nanašata na razvoj računalniških programov. Namen strategije je bil v prilagoditvi prehoda na EVRO in prilagajanje programov zakonskim dopolnitvam. Nadzor iz leta 2006 se ni nanašal na vsebinsko presojo (šlo je le za preverjanje ali so izpolnjeni formalni pogoji za uveljavljanje olajšav), novitete računalniških programov se niso ugotavljale. Pravna podlaga za DIN za leta 2015-2017 je 55. člen ZDDPO-2 in Pravilnik, zmanjšanje davčne osnove je predvideno v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganje v RR. V postopku DIN tožnik v programskih projektih tipa SQL 2.500 ni izkazal, da gre za noviteto oziroma ni izkazal, da je prisoten pomemben element novosti in razreševanja znanstvene ali tehnološke nejasnosti. Tožnik ni izkazal lastnega znanstvenega doprinosa, programe je le izboljšal z dodajanjem novih funkcionalnosti, gre le za novo verzijo programa, ki ne izkazuje pomembnega znanstvenega elementa novosti. Pri zadnjem nadzoru so bila upoštevana tudi mnenja Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki vsebujejo pojasnila v zvezi z vsebinsko presojo vlaganj v RR. Leta 2006 takšnih mnenj še ni bilo podanih, niti se davčni organ takrat ni spuščal v vsebinsko presojo olajšav.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata davčni in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10.V zadevi je sporno, ali gredo tožniku olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj po 55. členu ZDDPO-2, ki jih je tožnik uveljavljal v obračunu DDPO za leta 2015, 2016 in 2017. Davčni organ tožniku navedenih olajšav ni priznal, zaradi česar mu je povečal davčno osnovo in z izpodbijano odločbo dodatno odmeril DDPO. Tožnik se z navedeno odločitvijo davčnega organa ne strinja. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

11.Iz prvega odstavka 55. člena ZDDPO-2 izhaja, da zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj v tem obdobju, vendar največ v višini davčne osnove. Vlaganja iz tega odstavka so vlaganja v: 1. notranje raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca, vključno z nakupom raziskovalno-razvojne opreme, ki se izključno in stalno uporablja pri izvajanju raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca; 2. nakup raziskovalno-razvojnih storitev. Šesti odstavek določa, da Minister za finance podrobneje predpiše izvajanje tega člena.

12.Način uveljavljanja davčnih olajšav je določen s Pravilnikom o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (v nadaljevanju Pravilnik). Ta tudi podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki se štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril za presojo. Sestavni deli Pravilnika so tudi Razmejitve RR in drugimi dejavnostmi v podjetju zavezanca (Priloga 3). Osmi odstavek 5. člena Pravilnika določa, da je osnovno merilo za razločevanje RR od z njima povezanih dejavnosti, da mora biti v RR prisoten pomemben element novosti in razreševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti. Iz Priloge 3 izhaja, da to pomeni, da rešitev določenega problema ni razvidna nekomu, ki pozna osnovni obseg splošnega znanja in tehnik na zadevnem področju.

13.Iz tožbenih navedb izhaja, da se tožnik ne strinja s presojo davčnega organa, ki izhaja iz osmega odstavka 5. člena Pravilnika in sicer da v programskih projektih tipa SQL 2.500 ni izkazal, da gre za noviteto oziroma da je prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oziroma tehnološke nejasnosti. V tej zadevi gre torej za sodno kontrolo pravnega sklepanja davčnega organa in s tem za uporabo materialnega prava, dejanske okoliščine pa med strankama niso sporne.

14.Ne drži, da davčni organ ni upošteval tožnikovih pojasnil, navedb in dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 7. 10. 2020 davčnemu organu posredoval pisne pripombe na zapisnik, pri čemer mu je davčni organ tudi podaljšal rok za njihovo podajo. Tudi ne drži, da davčni organ tožnika ni obvestil o tem, da ni dokazal novitet. Tožnik je bil o tem obveščen z zapisnikom z dne 21. 8. 2020, na te ugotovitve pa je tožnik imel možnost odgovoriti, kar je tudi izkoristil. Tudi ne drži, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja pravna podlaga za odločitev. Ta je jasno navedena in izhaja iz 55. člena ZDDPO-2 in Pravilnika, ki se nanje davčni organ pravilno sklicuje.

15.V zadevi tudi ne gre za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave in načela ne bis in idem . Tožnik kršitev vidi v tem, da je leta 2006 z uveljavljanjem davčnih olajšav uspel, zato je tudi tokrat pričakoval enako odločitev in obravnavo. Njegovo stališče pravzaprav je, da če je z uveljavljanjem davčnih olajšav v RR enkrat uspel, mu mora biti to priznano tudi v bodoče.

16.Med DIN za leto 2006 in leta 2015-2017 po presoji sodišča ni mogoče delati primerjav, nanašala sta se na presojo povsem drugih računalniških programov oziroma olajšav za RR. Poleg tega, se davčni organ v preteklosti ni spustil v vsebinsko presojo novitet, saj je postopek DIN takrat bil ustavljen, kar zatrjuje celo tožnik sam. Torej že po logiki ni mogoče, da bi davčni organ takrat tožniku podal razlago materialnega prava glede uveljavljanja davčnih olajšav v RR. Če pa je tožnik takratno ustavitev DIN razumel na način, da mu bodo torej odslej tudi v prihodnje priznane kar vse uveljavljene davčne olajšave za vlaganje v RR, je njegovo razumevanje povsem napačno. Tovrstnih vzporednic in pravnih zaključkov med časovno in vsebinsko povsem drugimi postopki namreč ni mogoče delati.

17.Ne drži, da se izpodbijana odločba sklicuje na Smernice 2017, sklicuje pa se na vsa štiri javno objavljena mnenja Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in na priročnik Frascati iz leta 2002 in 2015, pri čemer so mnenja v bistvu kratki prevodi in bistveni povzetki aktualnega priročnika. Sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločba nikakor ne temelji na teh mnenjih, pravna podlaga izpodbijane odločbe je 55. člen ZDDPO-2 in Pravilnik. Mnenja in priročnik Frascati pa so zgolj pripomočki oziroma pomoč davčnemu organu pri pojasnjevanju in tolmačenju dejavnosti RR.

18.Sicer pa že iz prvega splošnega mnenja Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, na katerega se davčni organ sklicuje na strani 14 obrazložitve izpodbijane odločbe, izhajajo meje RR dejavnosti na področju programske opreme, ki se sklicuje na priročnik Frascati iz leta 2002, iz katerega izhaja, da je tovrstni projekt RR dejavnost, če je njegovo dokončanje odvisno od znanstvenega in/ali tehnološkega napredka, namen projekta pa mora biti sistematično razreševanje znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti ter vsebuje tudi bolj natančne navedbe, glede programsko opremo povezane dejavnosti rutinskega znanja, ki ne vključujejo znanstvenega in/ali tehnološkega napredka ali razreševanja tehnoloških nejasnosti, in se zato ne uvrstijo med RR dejavnosti. V dejavnosti RR se tako ne uvrstijo programska oprema za poslovno uporabo ter razvoj informacijskega sistema z uporabo znanih metod ter obstoječih programskih orodij, podpora obstoječim sistemom, pretvarjanje in/ali preverjanje programskih jezikov, dodajanje uporabniške funkcionalnosti uporabnim programom, odpravljanje napak v sistemih in prilagoditev obstoječe programske opreme.

19.Davčni organ torej tožniku povsem utemeljeno ni priznal davčnih olajšav za vlaganje v RR, ker razvoj programskih projektov tipa SQL 2.500 ne sodi med RR dejavnosti. Kar je tudi argumentirano pojasnil. Gre namreč zgolj za nove verzije programov oziroma za njihovo nadgradnjo, kar v zadevi ni sporno. Dodajanje novih funkcionalnosti, ki jih je tožnik razvil s pomočjo algoritmov, ki uporabniku v bistvenem prihranijo čas, pa tudi po presoji sodišča ni pomemben element novosti in razreševanje znanstvene ali tehnološke nejasnosti. Tožnik druge trditvene podlage v smeri kakšen pomemben element novosti je odkril in kakšno znanstveno oziroma tehnološko nejasnost konkretno je razrešil ne ponudi, niti ne predloži dokazov. Sodišče v zvezi z odločanjem o priznanju olajšave za RR še pripominja, da so bile te olajšave vnesene v zakon z namenom spodbujanja davčnih zavezancev k dodatnim vlaganjem v razvoj in raziskave. Ker pa gre za olajšave, kar pomeni izjemo od splošnega pravila, jih je po presoji sodišča potrebno razlagati ozko (restriktivna razlaga).

20.Tožnik tudi zavaja, ko se sklicuje na to, da celo samo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v četrtem mnenju št. 314-6/2012/54 z dne 23. 9. 2016 omenja sistem zapiranja oken (kot primer novosti) in da če je to novost, to velja tudi za sistem SQL 2.500. Kar tožnik namenoma prezre je, da iz tega mnenja izrecno izhaja, da bi sistem zapiranja oken veljal za novost le pod pogojem, da sistem zapiranja oken v identični obliki še ne bi bil popisan (postopek izdelave, načrt, uporabljen material, itn). Tožnikova primerjava torej ni na mestu, saj iz četrtega mnenja nikakor ne izhaja to, kar zatrjuje tožnik.

21.Po navedenem tožbene navedbe niso utemeljene, podane pa niso niti kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (ničnost), zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, pri čemer se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe, kot zgoraj.

22.Sodišče je v zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, saj pravnorelevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. Sporen je le zaključek, ki ga je davčni organ sprejel na podlagi navedenih ugotovitev, razlaga materialnega prava pa je v pristojnosti upravnega organa in sodišča. O spornih pravnih vprašanjih pa lahko sodišče odloči tudi brez glavne obravnave.

23.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Npr. strani 3-5, 12-14 in stran 17 izpodbijane odločbe.

2Na podoben način npr. davčni organ presoja uvrščanje proizvodov v tarifne oznake kombinirane nomenklature, kjer si pomaga s t.i. pojasnjevalnimi opombami, ki niso pravni vir in pravno zavezujoči kriteriji, ampak gre zgolj za pripomoček oziroma pomoč pri tolmačenju KNCT. Podoben tožbeni ugovor je bil v sodni praksi sicer že zavrnjen, glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS I U 1225/2018-12 z dne 5. 5. 2020, tč. 24 in 25 obrazložitve.

3Št. 314-6/2012/20 z dne 2. 6. 2014.

4Ki je svetovna referenca za definiranje raziskovalno-razvojne dejavnosti, tudi na področju programske opreme.

5Primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča RS I U 188/2016 z dne 22. 6. 2016, tč. 18 obrazložitve, I U 1225/2018 z dne 5. 5. 2020, tč. 23 obrazložitve in I U 892/2020 z dne 7. 6. 2022, tč. 16 obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 55

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (2012) - člen 5, 5/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.