Jedro

Kdaj določeno ravnanje zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja na določenem medicinskem področju odstopa od profesionalnih standardov in medicinske doktrine oziroma kakšno ravnanje ustreza profesionalnim standardom strokovnega ukrepanja, profesionalni skrbnosti in pazljivosti, je treba presoditi glede na konkretne okoliščine posameznega obravnavanega primera, pri čemer je odgovor na ta vprašanja že glede na njihovo naravo najprej v domeni medicinske stroke in posledično, kot tudi v obravnavanem primeru, tudi tema dokazovanja z izvedenci.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vnovič zavrnilo odškodninska zahtevka, s katerima vsak od tožnikov od toženih strank nerazdelno vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin najprej zaradi posebno hude invalidnosti in nato še zaradi smrti njune hčerke H., skupaj vsak po 33.383,41 EUR z v zahtevkih opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je naložilo, da morata prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.096,62 EUR, drugi toženi stranki pa 4.135,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Proti sodbi se pritožujeta oba tožnika vsak s svojo pritožbo, ki pa sta vsebinsko enaki. Tožnika v pritožbah uvodoma uveljavljata vse pritožbene razloge po členu 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je že Višje sodišče v Mariboru v sklepu II Cp 696/2009 z dne 10. 9. 2009 ocenilo, da sta tožeči stranki ponudili zadostno trditveno podlago in dokaze, iz katerih izhaja, da je bolnica, druga toženka, kršila pravila dolžne skrbnosti in ravnanja in da je dokazno breme v smeri razbremenilne odgovornosti že prešlo na toženo stranko, iz česar pa izhaja, da bi morali toženi stranki dokazati, da je bolnica ravnala skrbno in da povzročena škoda ni njena krivda in da se torej domneva, da je bolnica krivdno odgovorna. Po trditvi pritožnikov iz spisovnega gradiva ne izhaja, da sta toženi stranki uspeli zadostiti obrnjenemu dokaznemu bremenu in se krivde ekskulpirati. Zato bi že na podlagi pravila o dokaznem bremenu sodišče prve stopnje moralo ugotoviti odškodninsko odgovornost toženk. Tožeči stranki ni potrebno dokazovati krivde. Kot je v razveljavitvenem sklepu ugotovilo Višje sodišče v Mariboru, iz izvedenskega mnenja Kliničnega centra v Ljubljani SPS – Ginekološke klinike izhaja, da je bil postavljen sum, da je deklica bolehala za mitohondrijsko encefalopatijo, toženki pa takšnega suma nista niti zatrjevali, niti niti mitohodrijske encefalopatije nista uspeli dokazati; nadalje pa tudi, da obstaja možnost, da bi bila opisana invalidnost posledica osnovne bolezni, ne pa porodne poškodbe; pri čemer tožeči stranki poudarjata, da toženi stranki tudi tega nista zatrjevali, še manj pa dokazali, da bi bila dekličina invalidnost torej posledica katerekoli bolezni in torej nista uspeli dokazi nobenega drugega vzroka za nastanek invalidnosti, kot napačno in malomarno voden porod. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. L. C. Š. nikjer ne izhaja, da bi deklica bolehala za kakršnokoli boleznijo, ki bi lahko povzročila njeno 100 % invalidnost. Sodišče prve stopnje je brez podlage in brez strokovne obrazložitve zaključilo, da porod z vakuumom ne more biti vzrok za tako hudo splošno prizadetost, pri čemer tudi ni obrazložilo, iz katerega dokaza je pri tem izhajalo. Še bolj nedopustna je laična trditev sodišča prve stopnje v prvem odstavku na strani 10 obrazložitve, ko sodišče “po življenjskih izkušnjah” prihaja do zaključka, da zdravniki zastoja poroda v porodnem kanalu niso mogli predvideti, saj gre za vprašanje medicinske stroke ne pa življenjskih izkušenj. Ker sodišče o vprašanjih zastoja poroda v porodnem kanalu ni odločalo na podlagi izvedenskega mnenja, je podana bistvena kršitev pravil ZPP. Nadalje pritožnika opozarjata, da je bila pooblaščenka tožnika sama v identični situaciji glede poroda kot tožnica, vendar je po pridobljenem drugem mnenju glede varnosti poroda odšla v drugo slovensko bolnišnico, kjer so se odločili za carski res. Pritožbi kot pomembno dejstvo navajata tudi, da je tožnica izvedela, da je bil tisti čas celoten oddelek intenzivne nege v ljubljanskem kliničnem centru napolnjen z otroki, ki so utrpeli porodne poškodbe pri vakuumskih porodih v c. bolnišnici, v konkretni pravdi pa ne gre zgolj za vprašanje tožnikov, ki jima utrpele škode ne more nihče povrniti, ampak gre za vprašanje, ali se bodo tako hude napake razčistile in nehale dogajati. Dejstva, ki jih po navedbah pritožnikov kažejo na hudo malomarno vodenje poroda pa so: da je bil to prvi porod tožnice, da je imel plod prekomerno težo, bil je v rizični temenski vstavi in da je bila tožnica relativno stara (32 let) in v stanju preklampsije, pri čemer gre za visoko rizično stanje matere v nosečnosti zaradi močno povišanega krvnega pritiska. Takšni rizični dejavniki zahtevajo posebno predporodno in poporodno obravnavo porodnice, ki pa je tožnica ni bila deležna. Če bi osebje bolnišnice to upoštevalo in že pred začetkom poroda ravnalo s potrebno skrbnostjo, do kritične situacije ne bi prišlo. Že pred začetkom poroda je bil vsekakor iniciran carski rez. Ker tožnici pri drugi toženki glede na rizične dejavnike niso nudili posebne oskrbe, niso opravili carskega reza, niti niso opravili takojšnje intervencije ob zastoju poroda, so ravnali v nasprotju s sprejeto medicinsko doktrino in hudo malomarno, kar predstavlja protipravno ravnanje, ki je bilo vzrok za škodni dogodek. Takšnih trditev toženki na glavni obravnavi 24. 10. 2011 nista prerekali, zato bi jih sodišče moralo šteti za priznana, zato je tudi napačno zaključilo, da v danem primeru ni podano protipravno ravnanje druge toženke. Sodba ima zato pomanjkljivost zaradi katerih se ne da preizkusiti, zato je zagrešena tudi bistvena kršitev postopka. Na malomarno izveden porod pa kažejo še naslednja dejstva: da je bila tožnica v bolnišnico sprejeta že 14 dni pred porodom, na dan poroda pa je le-ta zamujal že 7 dni; da iz porodnega zapisnika izhaja, da je bil CTG izvid oziroma zapis, s katerim se spremlja stanje otroka, že uro pred porodom patološki, 20 minut pred porodom pa celo pomanjkljiv in da iz njega izhaja, da je srčni utrip plodu nevarno padal, zaradi česar bi se zdravniki morali odločiti za carski rez še preden je plod sploh prišel v porodni kanal, torej, ko je bil še čas, ker pa se zato niso odločili, so uporabili vakuumsko ekstracijo, kar je pripeljalo do škodnega dogodka. V bolnišnici bi tako ob nedvomnih indikatorjih morali opraviti carski rez, tako pa so porod oziroma že priprave nanj vodili napačno, neskrbno in v celoti v nasprotju s sprejeto medicinsko doktrino, kar predstavlja protipravno ravnanje in vzrok za nastali škodni dogodek. Prva toženka trditev tožeče stranke o napačno vodenem porodu ni argumentirano prerekala in ni podala dokazov oziroma zatrjevanj za ekskulpacijo krivde in je zgolj nesubstancirano ogovarjalo temelju zahtevka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je prvotoženka trditve tožeče stranke tudi priznala, ni pa se uspela razbremeniti lastne krivde, ne pa, da je v nasprotju z določili ZPP samo raziskovalo dejansko stanje. Prav tako tudi druga toženka ni substancirano prerekala trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z opustitvami druge toženke, temveč je zgolj pavšalno navajala, da je bil porod opravljen v skladu z medicinsko doktrino in da so bili v bolnišnici do same tožnice skrbni. Zaradi neobrazložene in neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov tožnikove po neposrednem zaslišanju izvedenke nevropediatrinje doc. dr. C. Š. in po angažiranju izvedenca ginekologa-porodničarja, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj imajo stranke pravico predlagati neposredno zaslišanje izvedencev, še posebej pa, če je njihovo mnenje nejasno in z njim ni bilo v celoti raziskano sporno strokovno vprašanje. Iz izvedenskega mnenja izvedenke nevropediatrinje namreč izhaja, da ni najbolj pristojna za odgovore v zvezi s strokovnimi standardi pri samem porodu in napotuje na izvedenca ginekologa-porodničarja, zato bi sodišče moralo dopustiti dokaz z zaslišanjem izvedenke, kot tudi dokaz z angažiranjem izvedenca ginekologa porodničarja. Celo izvedenca komisije za medicinska mnenja sta glede navedenega vprašanja zdravnike drugih specialističnih področij označila za laike, zato sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje, ki dejanskega stanja ni razčistilo. Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo obrazloženih dokaznih predlogov stranke, je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Zaradi neangažiranja izvedenca ginekologa-porodničarja tudi dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, za takšno odločitev tudi ni navedlo nobenih konkretnih razlogov, ampak je zagrešilo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je groba kršitev pravil pravdnega postopka, ko je zavzelo stališče, da predlagani izvedenci s svojimi mnenji ne bodo prispevali k razjasnitvi spornega temelja odškodninske odgovornosti in se v odločitvi oprlo na izvedensko mnenje, ki dejanskega stanja ni razčistilo. Vse navedeno predstavlja grobo kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenima zahtevkoma, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženima strankama pa v plačilo naloži vse stroške tega postopka. Zahtevata tudi povrnitev zaznamovanih pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na pritožbi druga toženka prereka pritožbene navedbe tožnikov in smiselno predlaga zavrnitev pritožb. Zaznamovala je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Iz tožbene trditvene podlage odškodninskih zahtevkov tožnikov proti toženkama izhaja, da tožnika drugi toženki očitata nestrokovno ravnanje zdravnikov in ostalega medicinskega osebja, ker hospitalizirani tožnici kot porodnici niso posvetili zadostne skrbnosti, napačno vodili dolgotrajen porod, niso se pravočasno odločili za porod s carskim rezom, čeprav so zanj obstajale indikacije in porod dne 28. 12. 1998 opravili z vakuumsko ekstrakcijo, zaradi česar je pri novorojenki H., hčerki tožnikov, prišlo do hudih možganskih okvar, zaradi katerih je bila hudo motena v razvoju in je bila pri njej podana posebno težka invalidnost. Dne 4. 5. 2002 je deklica umrla, pri čemer je bil kot neposredni vzrok smrti ugotovljena obojestranska difuzna pljučnica, potrditvah tožnikov pa je do nje prišlo zaradi dekličinega zdravstvenega stanja zaradi možganskih poškodb, potrditvah tožnikov povzročenih po drugi toženki in so simptomi obojestranske pljučnice ostali prikriti. Zato tožnika od druge toženke in nerazdelno tudi od prve toženke, pri kateri je imela ta potrditvah tožnikov v času škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost, terjata odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njune sedaj že pokojne hčerke H., kot tudi za duševne bolečine zaradi smrti njune hčerke. Obe toženi stranki zahtevkoma nasprotujeta.

6. Materialnopravno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti druge toženke predstavlja določba prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR je uporabiti na podlagi določbe člena 1060 Obligacijskega zakonika – OZ), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Gre torej za obliko odgovornosti za drugega, ki se je delodajalec lahko razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Zdravnik ali zdravstveno osebje pa ne ravna tako, kot je treba, kadar njihovo ravnanje odstopa od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, pri čemer je treba upoštevati strožje merilo profesionalne skrbnosti, ki ga določa drugi odstavek 18. člena ZOR. Kdaj določeno ravnanje zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja na določenem medicinskem področju odstopa od profesionalnih standardov in medicinske doktrine oziroma kakšno ravnanje ustreza profesionalnim standardom strokovnega ukrepanja, profesionalni skrbnosti in pazljivosti, je treba presoditi glede na konkretne okoliščine posameznega obravnavanega primera, pri čemer je odgovor na ta vprašanja že glede na njihovo naravo najprej v domeni medicinske stroke in posledično, kot tudi v obravnavanem primeru, tudi tema dokazovanja z izvedenci. Strokovnih zaključkov izvedencev sodišče ne more nadomestiti z morebitnimi “življenjskimi izkušnjami”, na kar glede na razloge v sodbi utemeljeno opozarjata pritožnika, po drugi strani pa to hkrati tudi pomeni, da jih tudi pritožbeno ni mogoče izpodbiti z morebitnimi življenjskimi izkušnjami pooblaščencev, kar je tudi razbrati iz dela že povzetih pritožbenih navedb pritožnikov. Ker gre glede na že predstavljeno materialnopravno podlago najprej za vprašanja dejanske narave, za katere je potrebno strokovno znanje iz področja medicinske stroke, je glede na obrazloženo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilnost in zakonitost sodbe potrebno tudi, da je dokaz z izvedencem ali več izvedenci medicinske stroke izveden v skladu s postopkovnimi pravili, ki jih določa ZPP, pri čemer pa pritožnika sodišču prve stopnje utemeljeno pritožbeno očitata postopkovne kršitve teh pravil in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje v pravdi za izvedensko delo iz področja medicinske stroke najprej določilo Ginekološko kliniko v Ljubljani (KC, SPS Ginekološka klinika, Ljubljana) z nalogo, opredeljeno v sklepu z dne 29. 4. 2004. Po podani pisni ekspertizi, ki sta jo izdelala mag. J. B., dr. med. specialist pediater in asistent dr. T. P. S., dr. med. specialist porodničar in ginekolog (list. št. 40 do 43 spisa), s katero pa tožnika nista soglašala in predlagala določitev novega izvedenca, je bila po pozivu sodišča s posredovanimi vprašanji tožnikov izdelana še pisna dopolnitev le-te z odgovori na zastavljena vprašanja in očitke tožnikov (list. št. 83 do 86 spisa). Nato pa je bilo v novem sojenju tudi ob napotilih v razveljavitvenem sklepa pritožbenega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru II Cp 696/2009 z dne 10. 9 2009, in sklepu sodišča prve stopnje z dne 2. 8. 2010 o določitvi izvedenca, po izvedenki doc. dr. sc. L. C. Š., dr. med., specialistki pediatrinji, nevropediatrinji, izdelano še njeno pisno izvedensko mnenje, ki je bilo sodišču prve stopnje predloženo 13. 12. 2010, v prevodu pa 3. 2. 2011 (list. št. 437 do 449 spisa). Druga toženka je na njeno izvedensko mnenje v vlogi dne 3. 3. 2011 podala pripombe in predlagala, da izvedenka mnenje v skladu z njimi ustrezno dopolni. Tudi tožnika sta vsak v svoji sicer vsebinsko enaki vlogi, ki sta prispeli k sodišču prve stopnje 9. 3. 2011, tudi predlagala dopolnitev mnenja, ki ga je izdelala ta izvedenka, pri čemer sta predlagala, da naj se izvedensko mnenje dopolni najprej pisno, nato pa sta si pridržala tudi pravico do neposrednega zaslišanja izvedenke po prejemu dopolnilnega mnenja, kot tudi do imenovanja izvedencev drugih medicinskih strok (ginekologa porodničarja, nevroradiologa, epileptologa, izvedenca iz področja metabolizma), glede na to, da je imenovana izvedenka tudi sama predlagala, da njeno izvedensko mnenje dopolnijo tudi strokovnjaki navedenih strok. Na zadnji glavni obravnavi 24. 10. 2011, kot je razbrati iz zapisnika, sta tožnika vztrajala pri svojih navedbah in dokaznih predlogih, ob posplošeni zavrnitvi “preostalih predlaganih, a ne izvedenih dokazov“ kot nepotrebnih, pa sta tožnika zaradi neizvedbe potrebnih dokazov uveljavljala tudi bistveno kršitev postopka.

8. Pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očitata najprej kršitve postopkovnih pravil glede izvajanja dokaza z izvedenci in tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Sodišče v pravdi ugodi dokaznemu predlogu strank in določi izvedenca (enega, več, strokovno institucijo; člen 244 in 245 ZPP), če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (člen 243 ZPP). Pravila dokazovanja z izvedenci so določena v členih 243 do 254 ZPP. Po določbi prvega odstavka 252. člena ZPP vodi dokazovanje z izvedenci sodišče, ki označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavi vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Pravica stranke do izjave v postopku (člen 5 ZPP) pa vključuje tudi pravico, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. Zato mora sodišče strankam omogočiti, da se z izvidom in mnenjem izvedenca seznanijo in glede njega opredelijo, to pa pomeni, da na izvid in mnenje lahko podajo tudi morebitne pripombe, ugovore, zahtevajo dopolnitev mnenja, kot tudi, da se izvedenec tudi ustno, neposredno zasliši, predlagajo določitev drugega izvedenca, kar vse mora sodišče pretehtati in če temu ne sledi, se mora do tega ustrezno opredeliti. To pomeni, da mora obrazložiti, čemu pripombe niso bile utemeljene, dopolnitev izvedenskega mnenja, neposredno zaslišanje izvedenca ter določitev drugega izvedenca pa nepotrebni. Kršitev pravice do izjave v dokaznem postopku tako predstavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopanje sodišča in metodo dokazovanja z izvedenci pa določata tudi drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP v primerih, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju; in v primerih, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Po navedenih določbah je pomanjkljivosti v izvidu kot tudi pomanjkljivosti ali dvom v izvedensko mnenje enega ali več izvedencev najprej odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca ali izvedencev, če se to na ta način ni odpravilo, je postopati dalje v skladu z navedenima določbama.

10. Kot izhaja iz stanja zadeve ob zaključku zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (24. 10. 2011) je sodišče razpolagalo s pisno izvedensko ekspertizo Ginekološke klinike KC v Ljubljani in dopolnilnim pisnim mnenjem le-te, ki sta ju izdelala specialist pediatrije ter specialistka ginekologije in porodništva, kot tudi s pisnim izvedenskim mnenjem s prevodom specialistke pediatrinje in nevropediatrinje L. C. Š. iz R. H. Kot je razbrati iz vsebine ekspertiz kot tudi iz spisovnega gradiva so bila tako Ginekološki kliniki v Ljubljani kot tudi izvedenki pediatrinji in nevropediatrinji iz Republike Hrvaške zastavljena vsebinsko enaka vprašanja.

11. Temeljni vprašanji, na kateri bo ob trditveni podlagi pravdnih strank in že predstavljeni materialnopravni podlagi uveljavljenih odškodninskih zahtevkov po presoji pritožbenega sodišča treba odgovoriti s pomočjo izvedencev medicinske stroke sta, ali so bile priprave na porod in sam porod v konkretnem obravnavanem primeru vodeni v skladu s pravili medicinske stroke in ali so možganske okvare pri pokojni hčeri tožnikov nastale v posledici očitanih nestrokovno in malomarno vodenih priprav na porod in samega poroda, nadalje v primeru pritrdilnega odgovora na ti vprašanji pa opredeliti še obstoj posebno težke invalidnosti pri pokojni H., in ker tožnika vtožujeta tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti njune hčerke, ob pritrdilnem odgovoru na prvi dve vprašanji ob trditveni podlagi strank še, ali je obojestransko difuzno pljučnico kot neposreden vzrok smrti vzročno povezati z možganskimi okvarami pokojne H..

12. Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da je izvedenka L.C. Š. specialistka pediatrinja in nevropediatrinja v svoji ekspertizi glede odgovorov na vprašanji, ali so bile priprave na porod in sam potek poroda izvedene v skladu s stroko, kot tudi ali bi bil carski res primernejši način poroda kot vakuumska ekstrakcija sama izpostavila, da bi na ti vprašanji moral odgovoriti ginekolog. Tudi glede nadaljnjih dveh vprašanj, kakšne poškodbe je glede na medicinsko dokumentacijo utrpela mladoletna H. pri porodu in zakaj, ter ali so pri njej nastopili obporodna hipoksija, možganski edem, mekonijska aspiracija, hipoksično ishemična encefalopatija, epilepsija in zaradi katerih vzrokov, je izvedenka predlagala, da je njene odgovore na ta vprašanja dopolniti še s specialisti drugih strok (nevroradiolog, epileptolog in zdravnik, ki se ukvarja z metabolizmom). Spisovno gradivo potrjuje, da sta tožnika v pripravljalnih vlogah po izvedenskem mnenju predlagala dopolnitev tega izvedenskega mnenja, izvedenkino neposredno zaslišanje in tudi pritegnitev še drugih izvedencev, isklicujoč se pri tem na mnenje te izvedenke.

13. Kot izhaja iz zapisnika zadnje glavne obravnave sodišče tem predlogom tožnikov ni sledilo, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da kot strokovno pravilni in korektni sprejema obe izdelani izvedenski mnenji, torej tako ekspertizo Ginekološke klinike v Ljubljani z dopolnitvijo, kot tudi izvedenke pediatrinje in nevropediatrinje iz Zagreba, zavrnitev predloga tožnikov po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenke C. Š. kot nepotrebnega, pa je obrazložilo s tem, da je glede vprašanj, ali je bil sam potek poroda izveden v skladu s stroko in ali bi bili glede na potek postopka potrebni medicinski ukrepi, že sama izvedenka povedala, da na ta vprašanja ne more odgovoriti in da bi to moral odgovoriti ginekolog, da to vprašanje sodi v sfero porodničarstva in ginekologije, zato predlagana dopolnitev ne bi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja, in da je bilo nenazadnje v tej pravdni zadevi vprašanje strokovnosti poroda že dovolj razjasnjeno s strani pristojnega strokovnjaka s področja ginekologije in porodništva z že izdelanim izvedenskim mnenjem z dopolnitvijo.

14. Takšnim argumentom sodišča prve stopnje pa tožnika v pritožbi glede na potek dokazovanja z izvedenci utemeljeno oporekata in sodišču prve stopnje tudi utemeljeno očitata tako bistvene kršitve postopka v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedenci, kot tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Če je sodišče prve stopnje štelo, da so vprašanja glede strokovnosti priprav na porod in samega vodenja poroda z vidika medicinske stroke že dovolj pojasnjena, potem ni jasno in v razlogih sodbe tudi ni pojasnjeno, čemu je sodišče prve stopnje izvedenki pediatrične in nevropediatrične stroke zastavilo takšna vprašanja. Ko pa je takšna vprašanja izvedenki kljub že podanemu mnenju z dopolnitvijo Ginekološke klinike v Ljubljani ponovno zastavilo, pa ni mogoče mimo dejstva, ki ga izpostavljata pritožnika, da je izvedenka v mnenju ob teh vprašanjih sama napotila na ginekologa porodničarja, pri čemer pa se je do teh vprašanj kljub temu tudi sama opredeljevala, kar vnaša določeno nejasnost in nasprotnost v njeno mnenje glede teh vprašanj, ki pa zadevajo tudi pravno odločilna dejstva v tej zadevi. Že to pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti pobudi in zahtevi tožnikov po zaslišanju izvedenke in na ta način strankam postopka omogočiti, da s tem uresničijo pravico do izjave tudi v dokaznem postopku pri izvajanju dokaza z izvedenci, za kar sta se tožnika v pripravljalni vlogi po izdelanem izvedenskem mnenju zavzemala, še zlasti pa tudi, da bi z neposrednim zaslišanjem izvedenke na najbolj ekonomičen in postopkovno pravilen in ustrezen način razčistilo nejasnosti v izvedenskem mnenju, ki se nanašajo na pravno odločilna destva, še posebej zato, ker sodišče po eni strani ob zavrnitvi predloga za dopolnitev mnenja navaja, da je glede vprašanj strokovnosti priprav na porod in samega poteka poroda že izrekel strokovnjak s področja ginekološko porodniške stroke, pri čemer očitno meri na medicinsko ekspertizo in njeno dopolnitev Ginekološke klinike v Ljubljani, po drugi strani pa se tudi glede teh zaključkov, za katere je izvedenka sama opozorila in napotila še na mnenje izvedenca ginekologa, sodišče prve stopnje opira med drugim tudi na te njene zaključke. Ob navedenem je zato kršilo že navedena pravila dokazovanja z izvedencem, posledično pa je pritrditi tožnikoma tudi v pritožbenih navedbah, da sodišče prve stopnje zato tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, torej vseh pravnoodločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ob tem prišlo tudi v določeno nasprotje med razlogi sodbe, ko na eni strani utemeljuje zavrnitev predloga tožnikov po dopolnitvi izvedenskega mnenja te izvedenke, češ da to ni potrebno, ker je sama navedla , da bi nanje moral odgovoriti ginekolog in gre torej za vprašanja ginekološko-porodniške stroke, po drugi strani pa se tudi na te zaključke izvedenke, v zvezi s katerimi sta tožnika predlagala najprej še pojasnilo izvedenke, tudi samo opira. Nasprotje v razlogih sodbe pa predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP).

15. Tudi pri odgovorih na zastavljena vprašanja, kakšne poškodbe oziroma okvare je glede na medicinsko dokumentacijo utrpela hči pravdnih strank pri porodu in zakaj ali je pri njej nastopila obporodna hipoksija, možganski edem, mekonijska aspiracija, hipoksično ishemična encefalopatija, epilepsija in iz kakšnih vzrokov, je izvedenka C. Š., kot je razbrati iz njenega pisnega izvedenskega mnenja, različno od strokovnjakov Ginekološke klinike v Ljubljani, potrdila, da je vse navedeno pri A. H. nastopilo, glede vzrokov za to pa je v strokovnem jeziku opisovala več vzrokov in razlogov, pri tem pa je tudi sama napotila na dopolnitev mnenja v tem delu še po specialistih drugih medicinskih strok. Zato bi tudi v tem delu kazalo izvedenko dodatno zaslišati in ji predočiti tudi zaključke iz ekspertize in njene dopolnitve Ginekološke klinike v Ljubljani, saj bi le na ta način bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali obstaja nasprotje v izvidih in v strokovnih zaključkih izvedenskih ekspertiz tudi glede teh vprašanj. V kolikor pa bi takšno nasprotje obstajalo, pa bi terjalo postopanje po določbah člena 254/II in III ZPP, po katerem bi bilo potrebno ta nasprotja najprej skušati odpraviti z zaslišanjem.

Sodišče prve stopnje pa tega nakazanega nasprotja glede na razloge v obrazložitvi sodbe niti ni zaznalo, saj je kot strokovno pravilni in popolni sprejelo obe ekspertizi, nato pa zaključke o tem iz le-teh le parcialno in selektivno povzemalo. Zato je pritrditi pritožbi tudi v delu, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

16. Ugotovljene in utemeljeno uveljavljene postopkovne kršitve pri izvajanju dokaza z izvedencem ter posledično nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa terjajo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje (člen 354/I ZPP in 355 ZPP), saj navedenih kršitev in pomanjkljivosti pritožbeno sodišče samo glede na njihovo naravo ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek v že nakazani smeri. Upoštevaje postopkovna pravila pri izvajanju dokaza z izvedenci bo moralo glede na stanje zadeve najprej neposredno zaslišati izvedenko nevropediatrinjo, pri tem odpraviti morebitna nasprotja v samem mnenju in ob predočitvi ekspertize z dopolnitvijo Ginekološke klinike v Ljubljani z zaslišanjem izvedenke tudi ugotoviti, ali obstajajo nasprotja v izvidu in/ali v strokovnih zaključkih med izvedensko ekspertizo Ginekološke klinike v Ljubljani z dopolnitvijo ter izvedenskim mnenjem izvedenke nevropediatrinje, v kolikor pa nasprotja glede strokovnih ugotovitev , ki zadevajo odločilna dejsta v tej pravdi obstajajo, bo moralo sodišče izvesti postopek v skladu z določbama drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Nato pa bo moralo upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank in materialnopravno podlago spora ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnikov do obeh toženih strank.

17. Ker je stroškovna odločitev odvisna od uspeha strank v pravdi (člen 154 ZPP), bo moralo tudi o stroških postopka ponovno odločiti, vključno s stroški pritožbenega postopka, ki so po določbi člena 165/III ZPP pridržani za končno odločbo.