Jedro

Ker je bila odločba, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, izrečena za nično v drugem upravnem sporu, tožnik v tem upravnem sporu pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe, s katero je zahteval odpravo te odločbe, ne izkazuje, saj je pravno korist, ki jo je zasledoval s tožbo v tem upravnem sporu, že dosegel, ko je bila izpodbijana odločba izrečena za nično.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, št. U06172-1053/2013 z dne 20. 5. 2013. Z navedeno odločbo je bilo A. A. kot lastnici psa, katerega trenutna skrbnika sta tožnik in C. C., naloženo, da takoj po prejemu odločbe poskrbi za obvezno opazovanje psa po ugrizu – poškodbi človeka, v pooblaščeni veterinarski organizaciji (1. točka izreka). Odločitev prvostopenjskega upravnega organa je temeljila na petem odstavku 6. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti in na 6. členu Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranja stekline. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. 3449-25/2013/3 z dne 12. 9. 2013. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da ob upoštevanju določbe 2. člena ZUS-1 izpodbijana odločba ni posegla v tožnikov pravni položaj, saj iz izreka odločbe jasno izhaja, da je bila obveznost (poskrbeti za obvezno opazovanje psa) naložena le lastnici psa. To, da je tožnik naveden v izreku odločbe kot trenutni skrbnik psa, ne pomeni, da je tudi on dolžan izpolniti naloženo obveznost. Tožnik za vložitev tožbe nima pravnega interesa, saj si z njo ne bi mogel izboljšati pravnega položaja. Dejstvo, da je bila ista izpodbijana odločba v upravnem sporu II U 454/2013 izrečena za nično, pa ne vpliva na to, da tožnik v času vložitve tožbe zanjo ni imel pravnega interesa in se zato ne bi mogel sklicevati na njeno ničnost. 3. Tožnik vlaga pritožbo in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Navaja, da je imel pravni interes za tožbo, saj je bil v upravnem postopku obravnavan kot stranka, iz izreka izpodbijane odločbe pa jasno ne izhaja, da je bila obveznost naložena samo lastnici psa. Smisel pravnega sredstva je v odpravi nezakonite in nepravilne odločbe, ki pa je že bila v drugem upravnem sporu izrečena za nično. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik nima pravega interesa za pritožbo v tem upravnem sporu, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve.

7. V predmetnem upravnem sporu je tožnik z izpodbojno tožbo, vloženo 8. 11. 2013, zahteval odpravo odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 20. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 10. 4. 2014 njegovo tožbo zavrglo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Iz priloženih upravnih spisov (ter iz obrazložitev sklepa prvostopenjskega sodišča in iz pritožbenih navedb) izhaja, da je bila v drugem upravnem sporu ista (izpodbijana) odločba z dne 20. 5. 2013 izrečena za nično s sklepom prvostopenjskega sodišča, Oddelka v Mariboru, II U 454/2013 z dne 12. 3. 2014(1), iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

9. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice ničnega upravnega akta (68. člen ZUS-1). Pravni učinek ugotovitve ničnosti je retroaktiven – deluje za nazaj, kar pomeni, da se z izrekom odločbe za nično odpravijo vse posledice odločbe z učinkom za nazaj (ex tunc), kot da odločba, ki je bila izrečena za nično, sploh ne bi bila izdana, in se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo nične odločbe, ter se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. Poleg tega se s sklepom o izreku odločbe za nično ugotovi ničnost erga omnes, kar pomeni, da se ugotovljeni učinek ničnosti razteza na vse.

10. Sodišče mora v upravnem sporu ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na pravni interes strank, ki je procesna predpostavka. Ta interes mora obstajati tudi v času pritožbenega postopka, saj na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Kadar tega upravnega akta ni več (ker je ta izrečen za ničnega), preneha tudi pravna korist in pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo za pritožbo namreč izkazuje le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da bi ugoditev pritožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. 11. Ker je bila odločba, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, izrečena za nično v drugem upravnem sporu, in ker glede na pravne posledice ugotovitve ničnosti odločba ne obstaja več, in torej tudi ni obstajala ob vložitvi tožnikove pritožbe, tožnik po presoji Vrhovnega sodišča pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove tožbe, s katero je zahteval odpravo te odločbe, ne izkazuje, saj je pravno korist, ki jo je zasledoval s tožbo v tem upravnem sporu, že dosegel, ko je bila izpodbijana odločba izrečena za nično.

12. Ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : V katerem je bila tožeča stranka A. A.: sklep II U 454/2013 z dne 12. 3. 2014 je postal pravnomočen 4. 4. 2014.