Jedro

Dokazano dejstvo, da je sporni objekt obstajal in predvidevanje tožnikov, da je ta objekt odstranila bivša JLA iz območja strogo varovanega obmejnega pasu, ki ga je nadzirala in v katerem se je ta objekt ves čas nahajal, pa še ne pomenijo, da je s tem izkazana izpolnitev pogojev za denacionalizacijo po določbi 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2003, s katero je ta na pritožbo Slovenske odškodninske družbe (SOD) odpravila odločbo Upravne enote T. z dne 3.4.2001 (1. točka izreka) in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje priznal pokojnemu A.J. kot denacionalizacijskemu upravičencu odškodnino v višini 24.521,60 DEM za podržavljeno nepremično premoženje, objekt na parc. št. 405/2 k.o. P. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke. Sklicuje se na določbe 4., 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Navaja, da tožnika tudi po presoji sodišča prve stopnje nista izkazala okoliščin, ki bi dovoljevale sklepanje, da je sporni premični objekt bil s strani državnega organa prisilno odvzet. Tožnika sta sicer izkazala, da je premični objekt na parc. št. 405/2 obstajal, nista pa predložila oziroma tudi ne predlagala ustreznih dokazov o materialnih dejanjih, ki naj bi zatrjevani protipravni prisilni poseg državnih oblasti izkazovala. Po vsebini predlagani in izvedeni dokaz v ta namen sta njuni izjavi. Materialnih dejanj odvzema nista uspela izkazati ne časovno ne glede oseb in ne glede konkretnih dejanj posega. Za sklepanje, da je sporni premični objekt bil podržavljen z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, pa ne morejo zadostovati izkazan obstoj objekta, njegova uporaba - najem s strani JLA in njegova kasnejša nadomestitev z novim objektom, pri čemer vlagatelja nista ponudila nobenih dokazov o zatrjevanem prisilnem posegu, nasprotno, izpovedala sta, da z nobenimi listinami ne razpolagata, pa tudi izpovedati nista vedela ničesar zanesljivega niti o tem, kdaj naj bi njun oče kot prejšnji lastnik objekta ne mogel več razpolagati z objektom in ne konkretnega razloga za to. S tem, ko niti ni sporno, da je šlo za začasni objekt, ki bi ga njegov lastnik bil dolžan odstraniti na zahtevo pristojnih oblasti brez odškodnine, bi morala vlagatelja zahteve, da bi bil možen zaključek o prisilnem posegu, konkretna dejanja in druge okoliščine posega izkazati še s toliko večjo natančnostjo, da bi tudi bilo možno izključiti, da je šlo za odstranitev objekta v smislu izpolnitve prevzetih zavez do oblasti. Ker relevantne okoliščine iz 4. člena ZDen niso bile izkazane, ima tožena stranka prav, da prvostopenjski organ ne bi mogel priznati denacionalizacije. Brez podlage v spisni dokumentaciji so tudi tožbene trditve o tem, da je objekt odstranila JLA. Ker je iz spisne dokumentacije razvidno, da sta tožnika imela možnost, da bi dokaze o zatrjevanem prisilnem posegu državnih oblasti predložila ali predlagala, pa ustreznih dokazov nista predlagala in ne predložila, saj sta navedla, da z listinami ne razpolagata, relevantnih okoliščin pa niti z lastnima izjavama nista uspela izkazati, je tožena stranka njuno zahtevo za denacionalizacijo utemeljeno zavrnila.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navajata, da nihče od pokojnega lastnika - njunega pravnega prednika ni zahteval, naj objekt odstrani, niti mu ni bila dana možnost, da bi objekt odstranil. Sedaj objekta ni, pač pa je na isti lokaciji drug objekt. Menita, da je podan pravni temelj podržavljenja po 4. členu ZDen. Organ prve stopnje je v svoji odločbi navedel, da je glede na lokacijo objekta (strogo varovan obmejni pas) in splošno nacionalizacijo v letu 1948 upravni organ sledil navedbam tožnikov na zaslišanju, da od leta 1949 dalje objekta niso uporabljali in gre za poseg v zasebno premoženje in podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, kot to določa 4. člen ZDen. Ni jasno, katere pravno relevantne okoliščine naj bi tožnika sodišču in upravnim organom še ponudila, ko pa ne obstaja nobena listinska dokumentacija, s katero bi se lahko izkazalo, da nihče ni pozval njunega očeta in njiju kot pravna naslednika, da odstranijo objekt na parc. št. 405/2. Izkazano je, da je JLA prenehala plačevati najemnino. Splošno znano dejstvo je, da se tožnika in njun pravni prednik v strogo varovanem obmejnem pasu niso smeli in mogli gibati, zaradi česar so lahko šele po razpadu SFRJ ugotovili, da v obmejnem pasu objekta pokojnega denacionalizacijskega upravičenca ni več. Tožnika ne razpolagata s podatki o tem, kdaj je bil objekt odstranjen in kdo ga je odstranil. Ni jima znano, katere dokaze bi lahko še ponudila, da bi dokazala, kdaj je bil objekt odstranjen in kdo ga je brez ustreznega pravnega naslova odstranil. Glede na to, da so se v obmejnem pasu gibali le vojaki JLA in policisti je jasno, da so ga lahko odstranili le oni in nihče drug. Dokazno breme je v zvezi s tem vprašanjem obrnjeno in bi moral zavezanec dokazati, da je bivša JLA pozivala tožnika in njunega pravnega prednika na odstranitev objekta. Če tega dokaza ni, potem je pač potrebno verjeti izjavam obeh tožnikov, da poziva nikdar nista prejela. V posledici napačne ugotovitve o odločilnih dejstvih v nasprotju s spisovnimi podatki, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka in zmotna ugotovitev dejanskega stanja, pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, ki se kaže v presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazanega pravnega temelja podržavljenja po 4. členu ZDen. Izpodbijana sodba je do tožnikov enostranska in krivična ter krši njune temeljne pravice in svoboščine po 12., 15., 22. in 33. členu Ustave Republike Slovenije.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 4. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnika v obravnavani zadevi nista uspela v upravnem postopku dokazati, da je bilo njunemu pravnemu predniku podržavljeno sporno premoženje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka na podlagi 4. člena ZDen. Glede na določbe 62. člena ZDen in 137. člena ZUP/86 pa je dokazno breme za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka na strani vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka. Dokazano dejstvo, da je sporni objekt obstajal, in predvidevanje tožnikov, da je ta objekt odstranila bivša JLA iz območja strogo varovanega obmejnega pasu, ki ga je nadzirala in v katerem se je ta objekt ves čas nahajal, pa še ne pomenijo, da je s tem izkazana izpolnitev pogojev za denacionalizacijo po določbi 4. člena ZDen. Pri tem tožena stranka v svoji odločbi pravilno navaja, da je iz spisne dokumentacije v navedeni zadevi razvidno, da je bil predmetni objekt postavljen pod posebnimi pogoji na javnem dobru v območju, ki je pod posebnim obmejnim režimom. To izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Tržiču z dne 20.11.1937, ki je med predloženimi spisi. Pravni prednik tožnikov je torej že ob postavitvi objekta vedel, da bo moral na zahtevo določenih organov objekt odstraniti, in je v morebitni škodni dogodek - odstranitev objekta privolil. Tudi zato mu odškodnina iz naslova denacionalizacije ne pripada. To pa je pravilno presodila tudi tožena stranka, s katere odločitvijo se je strinjalo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.