Jedro

Splošna dolžnost delodajalca, ki doslej med pravdnima strankama ni bila sporna, da mora skrbeti za to, da delavci med delovnim časom ne uživajo alkoholnih pijač, ne pomeni obenem dolžnosti, da zagotavlja popolen nadzor v prid preprečavnju popivanja med delovnim časom ali da celo izvaja nadzor nad morebitno vinjenostjo delavcev.

Poleg tega morebitna opustitev oziroma premajhna skrbnost glede splošne dolžnosti delodajalca, da skrbi za to, da delavci na delovnem mestu ne bi uživali alkoholnih pijač, ne bi mogla biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Kot je bilo že obrazloženo, smisel te dolžnosti delodajalca ni v zagotavljanju varnosti delavcev kot udeležencev prometa na poti domov po zaključku delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi izvirala iz opustitve nadzora nad delavci glede uživanja alkoholnih pijač na delovnem mestu. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da toženi stranki ni moč naložiti popolnega nadzora nad zaposlenimi glede očitanega uživanja alkoholnih pijač v delovnem času.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi opustitve dolžnosti ukrepov izvajanja varstva pri delu (87. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZZ). Za odločanje o tovrstnih odškodninskih zahtevkih prihajajo v poštev splošna načela odškodninske odgovornosti, ki jo ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (90. člen ZZZ).

Protipravnost škodljivega dejstva v tovrstnih primerih opredeljuje konkretna dolžnost in njena opustitev. Pravnopomembno vzročno zvezo med očitano opustitvijo in nastalo škodo pa namen (ratio legis) predpisane dolžnosti. Ta šele vzpostavlja takšno vez med škodo in očitano kršitvijo dolžnostnega ravnanja, da lahko nastale posledice (škodo) pripišemo osebi, ki je odgovorna za opustitev. Le tako je moč utemeljiti fikcijo, da pogoj postane vzrok.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni moč naložiti dolžnosti takšnega nadzora nad njenimi delavci, ki bi bil lahko tako učinkovit, da bi zmogel povsem preprečiti uživanje alkohola med delovnim časom. Poleg tega smisel in namen dolžnosti preprečevanja uživanja alkohola na delovnem mestu ni v zagotavljanju varnosti delavcev kot udeležencev prometa na poti domov po zaključku delovnega časa. Drugačno stališče bi delodajalcu nalagalo dolžnost in mu obenem dajalo pravico, da po zaključku delovnega časa kontrolira morebitno vinjenost delavcev in da vinjenim prepreči, da bi odšli domov z osebnim avtom. Takšne dolžnosti po prepričanju pritožbenega sodišča delodajalec nima, niti nima pravice vplivati na odločitve delavcev, kako bodo odšli domov.

Iz doslej razloženega sledi dvoje. Splošna dolžnost delodajalca, ki doslej med pravdnima strankama ni bila sporna, da mora skrbeti za to, da delavci med delovnim časom ne uživajo alkoholnih pijač, ne pomeni obenem dolžnosti, da zagotavlja popolen nadzor v prid preprečavnju popivanja med delovnim časom ali da celo izvaja nadzor nad morebitno vinjenostjo delavcev. Če tožena stranka takšne dolžnosti nima, je tudi kršiti ni mogla. Očitano ravnanje se tako izkaže, da ni protipravno v smislu predpostavk odškodninske odgovornosti. Poleg tega morebitna opustitev oziroma premajhna skrbnost glede splošne dolžnosti delodajalca, da skrbi za to, da delavci na delovnem mestu ne bi uživali alkoholnih pijač, ne bi mogla biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Kot je bilo že obrazloženo, smisel te dolžnosti delodajalca ni v zagotavljanju varnosti delavcev kot udeležencev prometa na poti domov po zaključku delovnega časa. Omenjena opustitev bi lahko bila v vzročni zvezi s škodo, do katere bi prišlo pri izvajanju del in nalog, ki jih terja delo in delovno mesto delavca (na primer delo na višini).

Iz doslej razloženega je razviden odgovor na ostala pritožbena izvajanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.