Jedro

Odločbe sodišča niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1). Zato izpodbijana sklepa tožene stranke nista upravna akta niti akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, pritožnica pa tudi ne more uspešno v upravnem sporu uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana akta namreč že glede na njuno naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz navedene zakonske določbe, saj upravno sodišče kot specializirano sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju teh pravnih sredstev pa ima v primeru, če meni, da gre teh postopkih za kršitev ustavnih pravic za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.

Pritožnica v bistvu uveljavlja kršitve ustavnih pravic, ki naj bi ji šele nastale, zato so vse te njene navedbe zgolj hipotetične, pa tudi če bodo te kršitve dejansko nastale, bo imela, kot je to že navedeno, za njihovo varstvo še vedno na voljo pravna sredstva v odprtem postopku pred pravdnim sodiščem ali pa glede na to, da uveljavlja pretežno kršitev osebnostnih pravic, njihovo odpravo v skladu 134. členom Obligacijskega zakonika. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami osebnih podatkov pa ima pritožnica sodno varstvo, poleg v postopku pred pravdnim sodiščem, tudi na podlagi ZVOP-1 (34. člen), to pa pomeni samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s I. točko izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino (v nadaljevanju pritožnica) tožbo, vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper sklep tožene stranke I P 509I2004 z dne 6. 1. 2016, s katerim je bil za izvedenski organ v tej pravdni zadevi postavljena Klinika za psihiatrijske bolesti dr. Laza Lazarevića iz Beograda v Republiki Srbiji (v nadaljevanju izvedenec), in sklep I P 509/2004 z dne 14. 1. 2016, s katerim je bil za tolmača za srbski jezik v navedeni pravdni zadevi določen ... (v nadaljevanju tolmač). Z II. točko izreka pa je posledično zavrglo pritožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo skupaj s tožbo, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pritožnica tožbo zoper navedena akta vlaga na podlagi 157. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker je bilo z navedenima sklepoma poseženo v njene temeljne človekove pravice. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 255. členu izključuje samostojno pritožbo zoper navedena sklepa, zato ju bo lahko izpodbijala šele s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, ki pa v obravnavani zadevi ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva, ker ji bo z izvršitvijo navedenih sklepov nastala nepopravljiva škoda, ki je v postopku s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ne bo več mogoče sanirati. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izpodbijanima sklepoma poseženo v njene ustavne pravice iz 21., 22., 23., 35., drugega odstavka 37. in 38. člena Ustave RS ter 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) kot tudi 13. člena v zvezi s petim odstavkom 5. člena EKČP. Predlaga, naj se izpodbijana sklepa odpravita in zahteva povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

3. Sodišče prve stopnje je pritožničino tožbo zavrglo, ker izpodbijana akta nista akta, ki bi ju bilo možno izpodbijati s tožbo niti v rednem upravnem sporu niti v sporu zaradi varstva ustavnih pravic, posledično pa je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zoper oba izpodbijana sklepa sicer res ni možna samostojna pritožba v pravdnem postopku, vendar pa je možno morebitne nepravilnosti pri izdaji sklepa o postavitvi izvedenca in sklepa o postavitvi tolmača uveljavljati s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari. Ne strinja se s tožbeno trditvijo, da taka pritožba ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva. Če bi se namreč izkazalo, da je bila storjena kakršnakoli nepravilnost v zvezi z izdanima sklepoma, ki bi vplivala na končno odločitev, bo lahko pristojno višje sodišče v primeru vložitve pritožbe, to napako saniralo s svojo odločitvijo. Če pa bo ugotovilo, da z izpodbijanima sklepoma ni bila storjena nobena nepravilnost, potem ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja tožene stranke in tudi ne o škodi, ki naj bi nastala s protipravnim ravnanjem. Ker je tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

4. Pritožnica s pritožbo izpodbija vse tri točke izreka sklepa sodišča prve stopnje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sklicuje se na 3. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-25/95 (32. točka) ter navaja, da se je v okviru rednega pravnega sredstva v pravdnem postopku zoper odločbo o glavni stvari pritožbeno sodišče dolžno opredeliti le do tistih relevantnih navedb, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, s katero je odločeno o tožbenem zahtevku, in sicer bo to v obravnavanem primeru odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo določenega denarnega zneska iz naslova odškodnine. Ni pa mogoče s pritožbo učinkovito uveljaviti zahtevka za ugotovitev kršitev temeljnih človekovih pravic zaradi nezakonitega posega v zvezi z izdajo izpodbijanih sklepov in preprečiti nepopravljivih škodnih posledic. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem učinkovitosti (primarnega) sodnega varstva s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic sploh ni ukvarjalo. Napačen je tudi njegov zaključek, da bo v primeru, če bi se v postopku reševanja pritožbe zoper odločbo o glavni stvari izkazalo, da je bila storjena kakršnakoli nepravilnost v zvezi z izdanima sklepoma, ki bi vplivala na končno odločitev, višje sodišče v konkretnem primeru tako napako s svojo odločitvijo saniralo, saj bodo stroški izvedbe dokaza s tujim izvedencem v povezavi s stroški sodnega tolmačenja v srbski jezik enormni, naloženi pa bodo pritožnici, če s tožbenim zahtevkom po višini ne bo v celoti uspela. To pa bi pomenilo izničenje njene pravice do učinkovitega sodnega varstva v zvezi s pravico do dostopa do sodišča, saj lahko višina stroškov postopka, ki jih bo morala plačati toženi stranki, preseže že prisojeno odškodnino in celo ogrozi njeno socialno varnost in socialno varnost njenih dveh mladoletnih otrok. Prav tako višje sodišče ob reševanju njene pritožbe ne bo moglo sanirati nepopravljive škode, ki bo nastala z iznosom in obdelavo njenih osebnih občutljivih podatkov v Republiko Srbijo, saj njene pravice do informacijske zasebnosti po iznosu ne bo mogla več učinkovito zavarovati. Že iz besedila sklepa o postavitvi izvedenca z dne 6. 1. 2016 jasno izhaja, da je bila prisilno hospitalizirana in prisilno zdravljena, zato posebna navodila tožene stranke izvedencu že storjenega posega sploh ne morejo več odpraviti. Uporaba njene medicinske dokumentacije na podlagi 7. točke 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), na katerega se sklicuje tožena stranka, pomeni kršitev prvega odstavka 38. člena Ustave RS, saj spreminja namen njihovega zbiranja, tožena stranka pa za kakršno koli nadaljnjo obdelavo potrebuje njeno izrecno soglasje. Ker je to že četrti izvedenec, ki se mu zastavljajo povsem identična vprašanja, pomeni to nezakonito obdelavo tudi iz razloga po obsegu prekomerne in nepotrebne obdelave za vodenje postopka. Postavljeni izvedenec ne izpolnjuje minimalnih mednarodnih standardov na področju izvajanja skrbi in nege duševnega zdravja ter je zoper njega celo izdano priporočilo, da je treba preiskati domnevne primere slabega ravnanja in prekomerne uporabe sile s strani medicinskega osebja. Prav tako je treba upoštevati, da postopek v obravnavani zadevi traja že 13 let in da je ESČP s sodbo št. 49994/14 z dne 23. 7. 2015 ugotovilo, da ji je v zadevi I P 509/2004 kršena pravica do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega pravnega sredstva. Ker so v obravnavani zadevi podane vse predpostavke za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku, je posledično nezakonita tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe. Glede na to, da je tožena stranka s sklepoma z dne 23. 2. 2016 zavrnila njen predlog za izločitev izvedenca in tudi predlog za izločitev tolmača ter dejansko že dala sklep o postavitvi tolmača v izvršitev, dejanska škoda v zvezi z obdelavo njenih osebnih podatkov in zaradi enormnih in nesorazmernih stroškov postopka že nastaja. Po okvirnem predračunu, ki ji ga je sodišče vročilo skupaj s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju z dne 25. 2. 2016, naj bi samo stroški tolmačenja brez stroškov tujega izvedenca znašali 22.792,00 EUR (brez davka). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo podpira odločitev in razloge sodišča prve stopnje in predlaga, da se pritožba zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po 3. členu ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. členu ZUS-1 se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. V obravnavani zadevi je, kot to izhaja iz sodnih spisov, s prvim izpodbijanim sklepom z dne 6. 1. 2016 tožena stranka v pravdni zadevi pritožnice zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, zaradi plačila odškodnine, na predlog navedenega pravobranilstva postavilo izvedenca iz Beograda v Republiki Srbiji, v obrazložitvi drugega izpodbijanega sklepa z dne 6. 1. 2016 pa navaja, da je tolmača za srbski jezik določila, ker v tej pravdni zadevi ni bilo mogoče izvesti dokaza s sodnimi izvedenci psihiatrične stroke v Republiki Sloveniji in je zato izvedenca določilo iz Republike Srbije, ki pri svojem delu uporablja srbski jezik, zaradi česar je treba ključne listine spisa in njegovih prilog prevesti v ta jezik.

9. Pristojnosti sodstva določa Ustava RS v prvem odstavku 126. člena, po katerem ureditev in pristojnost sodišč določa zakon, to je ZS, ki v prvem odstavku 1. člena določa, da sodno oblast izvajajo v Republiki Sloveniji sodniki na sodiščih iz prvega odstavka 97. člena tega zakona (sodišča s splošno pristojnostjo), na sodiščih, ustanovljenih za zadeve z določenih pravnih področij, pa se izvaja sodna oblast v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena (specializirana sodišča). Takšno specializirano sodišče je tudi Upravno sodišče Republike Slovenije oziroma sodišče prve stopnje. Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, gre v obravnavani zadevi za dva (procesna) sklepa, izdana v pravdnem postopku, za vodenje katerega je pristojna tožena stranka oziroma redno sodišče, v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Kranju.

10. Glede na v 7. točki obrazložitve tega sklepa navedene določbe ZUS-1, odločbe sodišča torej niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1). Zato izpodbijana sklepa tožene stranke nista upravna akta niti akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, pritožnica pa tudi ne more uspešno v upravnem sporu uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana akta namreč že glede na njuno naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz navedene zakonske določbe, saj upravno sodišče kot specializirano sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju teh pravnih sredstev pa ima v primeru, če meni, da gre teh postopkih za kršitev ustavnih pravic za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.

11. Ker je tudi zoper obe izpodbijani procesni odločitvi tožene stranke v pravdnem postopku zagotovljeno drugo sodno varstvo, čeprav ne neposredno in šele s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nadalje izpolnjena bistvena procesna predpostavka za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, to je, da je spor po tej določbi dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12. Vrhovno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da ni mogoče s pritožbo v pravdnem postopku uveljaviti zahtevka za ugotovitev kršitev temeljnih človekovih pravic zaradi nezakonitega posega v zvezi z izdajo izpodbijanih sklepov in preprečiti nepopravljivih škodnih posledic. Pravica do sodnega varstva namreč pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodno varstvo pravic zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave RS, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa še posebej in izrecno zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave RS. Ta omogoča, da se v vsakem sodnem postopku, ob upoštevanju procesnih pravil, postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zajamčenih z Ustavo RS ter z drugimi akti, ki veljajo v Republiki Sloveniji, se namreč zagotavlja pred sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči ter ustavnim sodiščem. Varstvo človekovih pravic je obveznost sodišč v vseh sodnih postopkih in so tudi sodišča splošne pristojnosti dolžna spoštovati in uveljavljati Ustavo RS, zato varstvo v pravdnem postopku vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic in presojo odločitev prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku (primerjaj sodbi VS RS I Up 726/2007 in I Up 314/2010).

13. Na pritožničine navedbe, da bo v okviru pritožbe zoper odločbo o glavni stvari pritožbeno sodišče lahko spremenilo, razveljavilo ali potrdilo končno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine, ne bo pa moglo odpraviti izpodbijanih sklepov in že nastalih škodnih posledic niti ne bo moglo izdati sodne odločbe za ugotovitev kršitev ustavnih pravic zaradi izdaje navedenih sklepov, kar je predmet te tožbe, Vrhovno sodišče odgovarja, da je tudi že Ustavno sodišče RS sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka (prim. odločba US RS Up-555/03, Up-827/04). Prav tako ni nujno, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadošča, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (npr. odločba Up-360/09 in sklep Up-2962/08). Enako stališče je v primeru, ko ima tožnik na voljo drugo sodno varstvo, Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih zadevah, na primer v I Up 27/2003 in I Up 606/2008).

14. Na drugačno presojo tudi ne morejo vplivati pritožničine navedbe v zvezi z učinkovitostjo pravnih sredstev, ki jih ima za varstvo svojih pravic na voljo v pravdnem postopku, ker je mogoče izpodbijati oba s tožbo v obravnavani zadevi izpodbijana akta šele s pritožbo zoper odločitev sodišča o glavni stvari. Tudi Ustavno sodišče RS se je v svojem sklepu Up-1841/06, U-I-89/07 z dne 22. 3. 2007 v primeru, v katerem prav tako ni bilo mogoče procesnega sklepa v pravdnem postopku izpodbijati z neposredno pritožbo (konkretno petega odstavka 73. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 363. člena ZPP), opredelilo, da je tudi v takem primeru dana možnost za učinkovito obrambo pravnih koristi.

15. Pritožnica v bistvu uveljavlja kršitve ustavnih pravic, ki naj bi ji šele nastale, zato so vse te njene navedbe zgolj hipotetične, pa tudi če bodo te kršitve dejansko nastale, bo imela, kot je to že navedeno, za njihovo varstvo še vedno na voljo pravna sredstva v odprtem postopku pred pravdnim sodiščem ali pa glede na to, da uveljavlja pretežno kršitev osebnostnih pravic, njihovo odpravo v skladu 134. členom Obligacijskega zakonika. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami osebnih podatkov pa ima pritožnica sodno varstvo, poleg v postopku pred pravdnim sodiščem, tudi na podlagi ZVOP-1 (34. člen), to pa pomeni samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno.

16. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrgla tožbo, pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev, s katero je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

17. Glede na navedeno pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

18. Pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).