Jedro

Pri igri otrok na toboganu ni bilo zagotovljeno varstvo pred padci. Gre za opustitev, zaradi katere v danih okoliščinah delavki zavarovanca tožene stranke nista ravnali tako, kot je bilo treba (170. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka z 10-odstotnim deležem odgovorna za poškodbo, ki jo je utrpel tožnik dne 16.5.1995 v VVZ ..., tožnik sam pa z 90-odstotnim deležem. Ugotovilo je, da je tožnik, ki še ni bil star 5 let, tega dne pri igri padel z drugega klina lestve, ko se je vzpenjal na otroški tobogan, in si pri tem zlomil roko. Otroke sta nadzorovali vzgojiteljica in varuška. Ena je stala pri lestvi, vendar tožnikovega padca ni preprečila. Delo v vrtcu je sicer potekalo v skladu s pravili. Vrtcu je prisodilo 10-odstotno odgovornost za nesrečo, v ostalem pa je štelo za odgovornega tožnika samega.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in vmesno sodbo prve stopnje spremenilo, tako da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo. Upoštevalo je prvostopenjske dejanske ugotovitve in odločilo na podlagi 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sprejelo je stališče, da varuška svojega dela ni opravljala z zadostno skrbnostjo, saj ni preprečila tožnikovega padca z lestve.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba druge stopnje spremenila dejansko stanje.

Ugotovila je, da so štiriletni otroci motorično nesposobni. O tem pa ni bil izveden noben dokaz, čeprav je tožena stranka predlagala izvedenca pedagoške stroke o normativih gibanja otrok. Tožnik je bil v času nesreče star pet let in ne štiri, kot zmotno ugotavlja sodba. Razlika med štiriletnim in petletnim otrokom pa je velika. Ni predpisa, da bi morala vzgojiteljica z roko peljati otroka na en meter visok tobogan. Število varušk je bilo glede na število otrok v skladu z normativi. Nadzor nad otroci je bil tak, kot se od delavke v vrtcu lahko pričakuje. Gre za nesrečno naključje, ki bi se lahko primerilo kjerkoli. Vrtec mora skrbeti tudi za razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni utemeljen revizijski očitek, da je sodba druge stopnje spremenila dejansko podlago. Nasprotno: vse bistvene ugotovitve je izrečno potrdila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel z drugega klina lestve, ko se je vzpenjal na otroški tobogan. Tedaj je varuška A. Ž. stala ob lestvi, vzgojiteljica D. N. pa pri izteku tobogana. Res je v sodbi druge stopnje zapisano, da je bil tožnik tedaj star štiri leta, čeprav mu je dejansko do dopolnjenega petega leta manjkalo le nekaj dni. Vendar tak način izražanja, ki upošteva že dopolnjeno starost, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Pri igri na toboganu je namreč enako treba varovati štiriletne in petletne otroke.

Otroci v tej in tudi v višji starosti so različno gibčni in spretni. Vsekakor pa je treba tako majhne otroke nadzirati pri igri in jih varovati v vsakem primeru, ko je možna poškodba. Vzgoja gibalne spretnosti, obvladovanja ustreznih igral ter privajanje na samostojnost pri premagovanju tej starosti prilagojenih ovir (n.pr. lestve pri toboganu), spada vsekakor v sklop dejavnosti vrtcev.

Njihova naloga je, da otroke vzgajajo v gibalnih spretnostih in jih pri tem varujejo pred poškodbami. Varno gibanje v različnih okoliščinah je tudi en od smotrov razvijanja gibalnih spretnosti, zato tveganje poškodb nikakor ni sprejemljivo kot sestavni del gibalne vzgoje v tej starosti. Otroški tobogan, visok 1.10 metra, je primerno igralo za otroke take starosti, kot je bil tožnik, čeprav je očitno, da je možnost padca pri igri povsem pričakovana in je zato ni mogoče šteti za naključje. Preprečevanje padcev je zato dolžnost varušk. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je varuška stala ob lestvi za vzpenjanje, od koder je padel tožnik. Ni pa ugotovljeno, da je varuška tudi dejansko varovala otroke pred padcem ali da je vsaj poskusila kaj ukreniti, da bi padec preprečila. Tožena stranka je namreč navajala le, da sta bili z 21 otroki dve varuški in da je na eni strani lestve stala ena varuška, druga pa ob izteku. To pomeni, da je bilo z ustreznim nadzorom poskrbljeno, da je igra potekala v redu, ne pa tudi, da je bilo zagotovljeno varstvo pred padci. Gre za opustitev, zaradi katere v danih okoliščinah delavki zavarovanca tožene stranke nista ravnali tako, kot je bilo treba (170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Treba bi bilo namreč tudi varovati otroke pri igri in storiti vse, kar je mogoče, da do padca ne pride, oziroma da se morebitni padec ublaži in ne povzroči poškodbe. Pri tem bi moralo biti varovanje prilagojeno motoričnim sposobnostim otrok, ki jih morajo varuške poznati.

Trditveno in dokazno breme, da so delavke vrtca ravnale tako, je na strani tožene stranke (prvi odstavek 170. člena ZOR). Tožena stranka ni podala ustreznih trditev, podprtih z dokazi. Predlagala je le, da se "po potrebi pridobi mnenje pedagoške fakultete o normativih gibanja otrok zunaj zaprtega prostora oziroma zunaj vrtca ter nadzorstva nad njimi v tem času" (zapisnik o glavni obravnavi dne 28.9.1999, l. št. 16 spisa). Na ta dokaz se sklicuje tudi v reviziji. Vendar napačno ravnanje delavk zavarovanca tožene stranke ni v kršitvi morebitnih normativov, o katerih govori dokazni predlog, temveč v opustitvi konkretnega varstva pri igri na toboganu.

Predlagani dokaz, ki ni bil izveden, se ne nanaša na to okolnost. Za pravilno uporabo materialnega prava v tej zadevi ugotavljanje normativov ni pomembno. Tožena stranka bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je storila vse, kar je bilo v danih okoliščinah mogoče, da bi zavarovala otroke pred padcem. V zvezi s tem ni navajala dejstev in predlagala dokazov. Zato se ni ekskulpirala od svoje odškodninske odgovornosti, ki se po prvem odstavku 170. člena ZOR predpostavlja.

Tožena stranka bi se oprostila svoje odgovornosti tudi, če bi do tožnikove poškodbe prišlo po nesrečnem naključju. To se lahko primeri kjerkoli in če bi šlo za tak dogodek, ne bi bilo mogoče govoriti o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Vendar bi šlo za naključje le, če tožnikovega padca ne bi bilo mogoče pričakovati ali ga preprečiti. Pri presoji, ali je bil obravnavani dogodek za delavke zavarovanca tožene stranke predvidljiv in preprečljiv, pa je treba uporabiti merila skrbnosti, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Po teh merilih padec petletnega otroka z lestve pri vzpenjanju na tobogan ni nepričakovan, niti ne nepreprečljiv. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na naključje.

Glede na obrazloženo sodba druge stopnje ni obremenjena z očitanimi kršitvami določb pravdnega postopka in je materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).