Jedro

Davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 se pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Ne glede na to, da so lahko dohodki, izplačani za namene upravljanja kmetijske dejavnosti, izplačani le enemu članu kmečkega gospodinjstva, se kot del davčne osnove upoštevajo vsem članom kmečkega gospodinjstva, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost in to v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev za dohodnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku v zvezi z odmero obveznosti iz kmetijstva za leto 2013 določena davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v višini 284,64 EUR ter obračunana in odtegnjena akontacija dohodnine, pripisana tem dohodkom, v višini 28,46 EUR. V davčno osnovo se je tožniku vštevalo tudi 2,20 EUR katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil s sklicevanjem na 70. in 69. člen ZDoh-2, ki določata, da se davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Drugostopenjski organ je tudi poudaril, da čeprav so drugi dohodki izplačani za namene opravljanja kmetijske dejavnosti izplačani le enemu članu kmečkega gospodinjstva, se kot del davčne osnove upoštevajo vsem članom kmečkega gospodinjstva, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost in to v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev za dohodnino od dohodkov osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva.

Tožnik v tožbi poudarja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Ne živi v skupnem gospodinjstvu z A.A. ampak v ločeni hiši s sestro B.B. Z bratom A.A. ni v dobrih odnosih. Trdi, da mu je brat A.A. odtujil hišno številko. Trdi tudi, da mu je Davčni urad Brežice nakazal 25,77 EUR, ki jih želi vrniti. Tožnik in njegova sestra imata zagotovljeno služnostno stanovanje do smrti. Zaradi sporov je njegova sestra psihično zbolela. Omenjene so čebelje družine, ki jih on nima že 20 let. Od nepremičnin ima v lasti samo 10 arov gozda.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in predlagala, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem upravnem sporu je sporno, zakaj naj bi tožnik moral plačevati dohodnino iz dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2013. Tretji odstavek 315. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) določa, da davčni organi v odločbi o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj določi tudi davčno osnovo od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2, pripisano tožniku v skladu z 72. členom ZDoh-2, ter obračunano in odtegnjeno akontacijo dohodnine, pripisano tem dohodkom v skladu s 129. členom ZDoh-2. Definicija kmečkega gospodinjstva določa ZDoh-2 v drugem odstavku 49. člena. Ta določa, da je to skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so na dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča stalno ali začasno prijavljeni na tem naslovu, niso najeta delovna sila (nadalje: člani kmečkega gospodinjstva), ter se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah tega zakona in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200,00 EUR. V sedmem odstavku pa je določeno, da se šteje, da v okviru kmečkega gospodinjstva opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost člani kmečkega gospodinjstva, ki so na dan 30. junija leta, za katero se dohodek ugotavlja, vpisani v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe kmetijskega ali gozdnega zemljišča na podlagi drugega pravnega naslova.

Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je bila tožeča stranka 30. 6. 2013 član kmečkega gospodinjstva na naslovu ..., ki je tudi po uradnih podatkih v letu 2013 prejelo 1.707,81 EU, drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2. Glede na število članov kmečkega gospodinjstva, ki so zavezanci za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, znaša znesek za posameznega zavezanca 284,64 EUR. ZDoh-2 v tem primeru uporablja metodo, da se davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena tega zakona pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Bistveno pri tej metodi je, da ne glede na to, da so drugi dohodki, izplačani za namene upravljanja kmetijske dejavnosti, izplačani le enemu članu kmečkega gospodinjstva, se kot del davčne osnove upoštevajo vsem članom kmečkega gospodinjstva, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost in to v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev za dohodnino od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva.

Glede na ugotovljene podatke tudi sodišče ugotavlja, je da po stanju evidenc na dan 30. 6. 2013 kmečko gospodinjstvo na naslovu ... štelo tri člane in je bil zato izračun in porazdelitev davčnega bremena pravilen. Sodišče želi tožniku pojasniti, da so uradne evidence tiste, na podlagi katerih se te obveznosti odrejajo in da mora sam predlagati korekcije le-teh, torej zahtevati, da se uskladijo z dejanskim stanjem, v kolikor želi spremembo obdavčitve.

Tožnikov tožbeni ugovor v zvezi z drugačnim dejanskim stanjem, kot izhaja iz evidence na dan 30. 6., in njegova predložitev služnostne pogodbe, predstavljata v tem upravnem sporu tožbeno novoto iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki je nedovoljena. Tožnik bi moral omenjena dejstva razčistiti v postopku pred upravnim organom, ki je odgovoren za določene evidence oziroma lahko to stori sedaj, da bodo okoliščine v evidencah razčiščene za prihodnja davčna obdobja.

V ostalem se sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ki mu je pritrdil tudi drugostopni davčni organ. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ti enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.