Jedro

V odločbi druge stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe; ugoditev pritožbi iz enega razloga ne odvezuje organa druge stopnje, da presodi tudi vse druge pritožbene navedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.9.2000. Z njo je bilo v ponovnem postopku ugodeno njegovi pritožbi, odpravljena odločba Davčnega urada L., Izpostave L.C. z dne 21.1.1997 ter zadeva vrnjena omenjenemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Z omenjeno odločbo je ta od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti od 1.1.1995 do 31.12.1995 tožniku ugotovil za leto 1995 davčno osnovo v znesku 77.618.717 SIT ter od nje odmeril davek iz dejavnosti v znesku 36.766.553 SIT.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je v upravnem sporu izpodbijani upravni akt, izdala v izvrševanju pravnomočne sodbe upravnega sodišča (U 1121/98-14 z dne 29.6.2000). V skladu s pravnim mnenjem sodišča v navedeni sodbi in njegovimi stališči, ki se tičejo postopka, je tožena stranka pravilno presodila, da temelji odločitev organa prve stopnje na nepopolno in nepravilno ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Že zato je tožnikovi pritožbi ugodila, s svojo odločbo odpravila odločbo prve stopnje in (iz razlogov ekonomičnosti postopka - 3. odstavek 21. člena ZDavP) zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi svoje odločbe je pravilno (glede na zavezujoče pravno mnenje sodišča ter njegova stališča, ki se tičejo postopka) opozorila organ prve stopnje, glede katerih pravno relevantnih dejstev in okoliščin je treba dopolniti postopek (predvsem glede dopustnosti podlage sporazuma o prenosu pravic in obveznosti iz pogodbe sklenjene z IC dne 1.6.1994 na gospodarsko družbo J.). Čeprav materialnopravnih ugovorov o pravilnosti uporabe SRS oziroma ZDDPO ni presojala in nanje ni odgovorila, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Navedena kršitev pravil upravnega postopka pa naj ne bi bila v tožnikovo škodo tudi zato, ker bo ta v ponovnem postopku, v skladu s procesnimi jamstvi, uveljavljal svoje ugovore.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, po katerem neobravnavanje materialnopravnih ugovorov, vezanih na pravilno uporabo SRS in ZDDPO, ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Ker omenjenih ugovorov ni presodilo niti sodišče prve stopnje, sta bili v njegovo škodo kršeni ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS. Zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in legalitete med drugim zahteva tudi, da stranka iz obrazložitve odločbe oziroma sodbe spozna, da se je tisti, ki je o njeni zadevi odločal, z njenimi argumenti seznanil in jih tudi obravnaval. Načelo vezanosti upravnega organa na pravnomočno sodbo sodišča pa tudi ne more iti tako daleč, da upravni organ ne bi smel upoštevati dejstev in okoliščin, ki jih sodišče ni presodilo. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi (tudi stroškovno) ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V odločbi druge stopnje se morajo po določbi 2. odstavka 245. člena ZUP/86 presoditi tudi vse pritožbene navedbe. Zato ugoditev pritožbi iz enega razloga, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne odvezuje organa druge stopnje, da presodi tudi vse druge pritožbene navedbe. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če niso presojene navedbe, ki za odločitev o stvari niso relevantne.

Da gre v obravnavani zadevi za tak primer, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in svojo odločitev tudi pravilno utemeljilo.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v skladu s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se tičejo postopka, navedenimi v pravnomočni sodbi U 1121/98-14 z dne 29.6.2000 (na katera je po 3. odstavku 60. člena ZUS vezana), pravilno presodila, da dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev in okoliščin v obravnavani zadevi ni bilo popolno ugotovljeno. Že zato je, ne da bi presojala ostale ugovore (o uporabi materialnega prava), pravilno odločila, ko je pritožbi ugodila, odpravila odločbo prve stopnje in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji v upravnem sporu izpodbijana odločitev na nepopolno ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah. Zato presoja drugih dejstev in okoliščin (ki za odločitev v tej fazi postopka niso relevantne), ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Šele na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je mogoča presoja, ali je davčni organ prve stopnje materialno pravo (ne)pravilno razlagal oz. uporabil. Zato je bilo pravilno presojeno, da navedena opustitev, ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka.

V pritožbi zatrjevana kršitev pravic iz 22. oz. 25. člena Ustave RS, ni utemeljena. Obveznost sodišča oziroma upravnega organa, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli, se po presoji pritožbenega sodišča prvenstveno nanaša na dejanske navedbe, glede pravnih naziranj pa, če za odločitev v zadevi niso nerelevantna. Da se v obravnavanem primeru tožena stranka ni opredelila le do navedb, ki za odločitev v tej fazi postopka niso relevantne, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.