Jedro

V kolikor sodišče ugotovi, da se sodba ne sme opreti na izpovedbo privilegirane priče, potem tudi izvedenec zaradi ekskluzije ne sme upoštevati v izvidu in mnenju izjav takšnih prič, ko opisujejo okoliščine, ki pomenijo znake kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbam zagovornikov obtoženih A. Š. in P. U. ter okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega P. U. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15. let po 1. odstavku 173. člena KZ-1 v zvezi z 2. odstavkom 7. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe po 1. odstavku 173. člena KZ-1 določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po isti zakonski določbi je določilo kazen tri leta zapora za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Obtožencu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas pripora od 13.1.2009 od 8. ure do 27.1.2009 do 12.25 ure.

Drugoobtoženega A. Š. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odstavku 173. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1 in 2. odstavkom 7. člena KZ-1 (kaznivo dejanje v točki II izreka). Za navedeno kaznivo dejanje je obtoženemu A. Š. prvo sodišče izreklo kazen tri leta zapora. Odločilo je še o stroških ter oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, medtem ko potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov, kakor tudi nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke mladoletnih oškodovancev bremenijo proračun (1. in 3. odstavek 97. člena ZKP).

Z isto sodbo je zoper obtoženega A. Š. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožujejo okrožna državna tožilka ter zagovornika obeh obtožencev. Državna tožilka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da se izpodbijana sodba glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v točkah I/2 in II/1 izreka pravno opredelita kot „to izhaja iz obtožbe tožilstva“ in da se obtoženemu P. U. izreče višja enotna kazen zapora.

Zagovornik obtoženega A. Š. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti kaznivega dejanja, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obtoženega P. U. je vložila pritožbo zaradi kršitve iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve 2. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbe so utemeljene.

K pritožbama zagovornikov obeh obtožencev: Oba pritožnika opozarjata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, ker oškodovancev K. in T. Š. ni ponovno zaslišalo, s tem, da je zagovornica obtoženega P. U. še ugotovila, da zlasti izvedenstvo psihiatrične stroke vsebuje navedbe obeh oškodovancev, čeprav je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da dokazne presoje ali so bila kazniva dejanja storjena, ne opira na izpovedbo obeh oškodovancev ker, da njuni izpovedbi nimata nobene procesne dokazne vrednosti, ker oškodovanca nista bila poučena v smislu določbe člena 236 ZKP (stran 9 sodbe).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je krivdorek oprlo na presojo posredno izvedenih dokazov, izpovedbe matere oškodovancev in sorodnikov oškodovancev, izjavi učiteljice oškodovanca K. in socialne delavke I. M. ter na izvid in mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. M. Ž. T.. Iz sodbe je sicer resda razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva, ki sta jih navajali zlasti mati in stara mati obeh oškodovancev, to je Z. G. in T. G.. Vendar pa tako kot zagovornika, tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v sodbi uporabilo izjavi, izpovedbi obeh oškodovancev T. in K. G. pri presoji dokazne vrednosti ostalih dokazov npr. T. Š. (stran 14 sodbe), saj je zapisalo, „da dokaj podrobni opisi, ki jih je domačim in tekom postopka podajala T. o dogajanjih pri očetu, ne morejo izhajati le iz otrokove domišljije ali posredno iz pripovedi, ki jih je slišala od drugih“. Nadaljnja predstavitev razlogov izpodbijane sodbe pa še pokaže, da je sodišče prve stopnje izpovedbi obeh oškodovancev uporabilo tudi pri presoji dokazne vrednosti in mnenja izvedenke psihiatrične stroke. V sodbi na strani 15 je ocenilo izvedensko mnenje tudi z opisi, ki jih je podal oškodovanec K. Š. izvedenki. Prav tako pa zlasti iz izvida izvedenke izhaja, da se je izvedenka, ko je podala mnenje, oprla na podatke, ki jih je pridobila od obeh oškodovancev.

Na takšen način je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 237. členom ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč najprej navedlo, da se sodba ne opira na izjavi obeh oškodovancev, čeprav je odločilna dejstva ocenjevalo z izvedenskim mnenjem izvedenke prof. T., ki vsebuje anamnestične podatke, ki jih je izvedenka izvedela med razgovorom z obema oškodovancema. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat judiciralo vprašanje ali in v kakšnem obsegu se sme uporabiti izjave privilegiranih prič, ki so jih podale izvedencem, ki so bili angažirani v kazenskih postopkih. V zvezi s tem se je izoblikovala praksa, da v takšnem primeru velja ekskluzija, če so se privilegirane priče poslužile pravne dobrote, da ne pričajo, pa tudi, če o privilegiju niso bile poučene. Sodba se zato na izvedensko mnenje v takšnem premeru, v kolikor ima oporo v izjavah takšnih privilegiranih prič, ne sme opirati. Povsem primerljiv primer pa je tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta oškodovanca privilegirani priči, ki nista bila poučena, da nista dolžna pričati. Čeprav sta oba oškodovanca mladoletna, se prvo sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta sploh sposobna razumeti privilegija oprostitve pričanja. In ker ne gre za primer iz 3. odstavka 236. člena ZKP, ni dvoma, da se sodba na njuni izjavi posredno opira, ker upošteva mnenje izvedenke dr. T. pa tudi neposredno, ko je npr. presojalo verodostojnost izpovedbe T. Š..

Naslednje, kar je zaznala zagovornica obtoženega U., je vprašanje ali bi oškodovanca T. in K. Š. na zaslišanju 3.2.2006 lahko razumela pravno dobroto o oprostitvi pričanja. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila oškodovanka T. takrat stara šest let, K. Š. pa deset let. Zaradi sorodstvene vezi z obtoženim Š. seveda ni nobenega dvoma, da sta oba oškodovanca takšni priči, ki sta opredeljeni v 2. točki 1. odstavka 236. člena ZKP in da sta dolžnosti pričanja oproščeni. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje, na kar smiselno opozarja zagovornica obtoženega U., upoštevati tudi določbo 3. odstavka 236. člena ZKP oziroma še pred tem razčistiti vprašanje ali je mladoletna oseba sposobna razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, kar je seveda dejansko vprašanje in ga lahko sodišče ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka. Ni prezreti v zvezi s tem vprašanjem tudi stališče, ki je bilo zastopano v starejši sodni praksi, da otrok mlajši od desetih let ne more razumeti pomena privilegija, da ni dolžan pričati in še nadalje zaradi določbe 3. odstavka 236. člena ZKP, v kolikor sodišče spozna, da mladoletna priča ne razume pomena privilegija, da ni dolžna pričati, da je sicer ne sme zaslišati, razen v kolikor obtoženi izrecno zahteva, da jo zasliši. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo, ampak se je očitno zaradi upoštevanja načel iz Konvencije o otrokovih pravicah in ker bi lahko ponovne pripovedi o vsebinah inkriminiranih ravnanj negativno vplivalo, škodilo oziroma ogrozilo nadaljnji razvoj obeh oškodovancev (stališče prof. T.), odločilo in navedeni dokazni predlog obrambe zavrnilo. V zvezi s tem vprašanjem sodišče druge stopnje opozarja, da sta bila oba oškodovanca 3.2.2006 zaslišana v preiskovalnem postopku s tem, da preiskovalna sodnica pred tem niti ni ugotavljala ali sta, zlasti K. Š., sposobna razumeti privilegija, da nista dolžna pričati. Sodišče druge stopnje med drugim še opozarja na postopkovno kršitev, ker sta bila oba oškodovanca zaslišana v nasprotju s pravili o zaslišanju prič, saj se po 1. odstavku 240. člena ZKP priča zaslišuje vsaka zase, brez navzočnosti drugih prič, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi kot je to razvidno iz list. št. 155 in naslednje.

Skratka, pomembni dokazni vir – izpovedba oškodovancev T. in K. Š. – ni bil pravilno pridobljen in je celo sankcioniran v določbi člena 237 ZKP, je ostal v kazenskem spisu. Navedena izpovedba obeh oškodovancev je bila zlasti podlaga za ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, s tem, da kot je bilo že navedeno, je izvedenka v nasprotju z ekskluzijo dokazov uporabila podatke obeh oškodovancev o kaznivih dejanjih, pa čeprav je sodišče prve stopnje v sodbi na strani 9 zgoraj ugotovilo, da ti dve izjavi oškodovancev nista dokazna vira, na katera sodba opira, s tem pa se dokazuje tudi obstoj kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi konflikt interesov oškodovancev, otrok T. in K. Š. (Konvencija o otrokovih pravicah) s pravicami, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku po določbah Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navedena konvencija v točki d.) 3. odstavek 6. člena predpisuje, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih kot velja za obremenilne priče. Obtožencema tako kot pravilno poudarjata obe pritožbi doslej ni bila dana možnost, da zaslišita obremenilni priči, oškodovanca. V preiskavi je preiskovalna sodnica, da bo zaslišala oba oškodovanca, obvestila samo zagovornika obtoženega Š. (odvetnika I. B., list. št. 150). V kolikor se že lahko sklepa, da je bila tako obrambi obtoženega Š. dana možnost v preiskavi, da se seznani z obremenilnim dokazom, čeprav se takrat zagovornik obtoženega Š. naroka ni udeležil, pa takšne procesne možnosti po EKČP sodišče ni omogočilo drugoobtoženemu P. U.. Tudi glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče judiciralo primere, da takšno procesno dejansko stanje pomeni kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, torej da opustitev dolžnega ravnanja sodišča vpliva ali utegne vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje seveda v zvezi s tem zaradi specifičnih okoliščin – starosti obeh oškodovancev poudarja, da pa je doslej sodna praksa izoblikovala različne tehnike zaslišanja mladoletnih oškodovancev, zlasti v kolikor so bile le-te žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja KZ-1. Takšne oškodovance se zaslišuje na način, ki ga je npr. uporabila preiskovalna sodnica 3.2.2006, ko je zaslišala oba oškodovanca. Vendar pa, kot je bilo že navedeno, mora sodišče v takšnem primeru dati obrambi obdolženca možnost, da oškodovancem sama postavlja vprašanja, da jih zaslišuje, res da sicer ne neposredno ali tudi lahko, odvisno od primera do primera, v vsakem primeru pa lahko sodišče opravi zaslišanje na takšen način, ki je čim manj stresno za mladoletnega oškodovanca, pa tudi da se zaslišanje po nepotrebnem ne ponavlja, nadalje, da se angažirajo tudi ustrezni strokovnjaki (psiholog, socialni delavec ipd.), kar pa so sodišča v praksi doslej tudi že uporabila kot metodo in tehniko zaslišanja v tovrstnih primerih.

Že iz navedenih razlogov in ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka in 2. odstavka 371. člena ZKP je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti izpodbijano sodbo. Prav tako pa še nadalje ugotavlja, da se, upoštevaje zlasti navedbe zagovornika obtoženega Š., prvo sodišče ni zadostno ukvarjalo z vprašanjem morebitnega vpliva matere obeh oškodovancev na izjavi, ki sta jih dala T. in K. G.. Ali še drugače povedano, kot navaja pritožnik, o možnosti za manipulacijske in motivacijske razloge enega od staršev v odnosu do drugega. V zvezi s tem pritožnik opozarja na možnost izkoriščanja oškodovančeve matere Z. G., pa tudi vpliva njene vzgoje, ko je v poznih večernih urah v prisotnosti obeh otrok gledala televizijski program, med drugim tudi pornografske vsebine. Prav tako zagovornika obeh obtožencev pravilno opozarjata na spolne praktike, ki sta jih imela obtoženi A. Š. in Z. G. vpričo obeh otrok ter v zvezi s tem tudi morebitni vpliv na zunanjo manifestacijo, zlasti pri oškodovanki T. Š., kot jo je zaznala izvedenka T. (stran 17 sodbe). Obe pritožbi še opozarjata, da sta oškodovanca opisovala tudi dogodke, ki jih je izvedenka ocenila kot domišljijske in posledice nekega magičnega mišljenja (primeroma, da so T. oživljali in jo odpeljali nezavestno z reševalnim vozilom ipd.).

Obe pritožbi imata še utemeljene pomisleke, ali sta zlasti mati in stara mati oškodovancev vplivali na K. in T. z večkratnim spraševanjem o dogodkih (izjave T. G.), ali primeroma vpliva na K., ko je k svoji risbi zapisal izraze, ki jih tudi izvedenka prof. T. ocenjuje kot takšne, ki jih otrok ob takratni K. starosti ni mogel uporabiti „(spolno nadlegovanje T.“).

Prav tako kot to pravilno ugotavlja zagovornik obtoženega Š. bi lahko glede na opis ravnanja obtoženih, ki sta ga podala oškodovanca T. in K. materi in stari materi, kriminalistična ekspertiza Centra za forenzične preiskave z večjo stopnjo verjetnosti dokazala prisotnost bioloških sledi na spodnjih hlačkah T. Š.. Nelogično pa je tudi po eni strani navedbo T., da jo je obtoženi U. „pošprical s spermo“ medtem ko se po drugi strani zatrjuje, da je pri takšni spolni praktiki P. U. uporabil kondom (izjava K. Š.).

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je kronologija zaznav kaznivih dejanj, ki se očitajo obema obtožencema takšna, kot jo je ocenilo v zvezi z izjavo Z. G. in da naj bi Z. G. za prepovedana spolna dejanja obeh obtožencev do svojih otrok izvedela šele 5.2.2005 in ne preje. Obramba obtoženega Š. utemeljeno opozarja na izpovedbo K. učiteljice, N. L.G., da ji je Z. G. na govorilnih urah že 11.1.2005 (list. št. 348), v posebnem dopisu sodišču je datum popravila na 18.1.2005 (list. št. 388), opisovala spolne zlorabe obtožencev. Prvo sodišče ponovno N. L. G. po prejemu popravka datuma ni zaslišalo. Vendar pa je iz izjav učiteljice N. L. G. razvidno, da je večja stopnja verjetnosti, da je Z. G. vseeno spolno nadlegovanje nad K. opisovala že v januarju leta 2005 in ne kasneje, torej šele 5.2.2005, kot je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje zmotno ugotovilo prvo sodišče. Navedena okoliščina ali je Z. G. o spolni zlorabi izvedela šele 5.2.2005, je pomembna zaradi pravila dokazovanja, ki velja v kazenskem postopku. Ob ugotovitvi, da je navedeno dejstvo, kot ga opisuje N. L. G., verjetno in ker velja za oba obtoženca razbremenilno in se zato šteje za obstoječe, je pomembno zlasti v zvezi z vprašanjem verodostojnosti Z. G. in njenih interesov v zvezi z dodelitvijo otrok. V nasprotju s pravilom, ki določa, da se obremenilna dejstva, ki niso zanesljivo dokazana, štejejo za neobstoječa. Prav v zvezi s tem dokaznim pravilom pa ni mogoče spregledati še nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z izpovedbo ginekologinje A. Š. G., ki ni potrdila svoje izjave, ki jo je zapisal kriminalist, to je, da ji je T. Š. omenjala različna ravnanja v zvezi s spolnostjo in spolno zlorabo. V kolikor bi oškodovanka pri ginekološkem pregledu takšne besede tudi uporabila, je A. Š. G. povedala, da bi si to vsekakor zabeležila. Tudi ni nepomembna ugotovitev v pritožbah, čeprav je obvestilo iz predkazenskega postopka o vplivu Z. G., da je K., ko se je z njim pogovarjal kriminalist, spraševal svojo mati določene stvari, ki jih je pozabil. V zvezi s tem pa se tudi sicer postavlja vprašanje morebitnega vpliva na oba otroka, ko sta bila po opravljenem razgovoru nagrajena z igračami.

Utemeljeni so tudi pomisleki obeh pritožnikov, da sta oškodovanca kasneje vendarle spremenila svoji izjavi in povedala, da sta si spolne zlorabe obtožencev izmislila, torej da sta lagala in da se zlasti K. ni več spominjal, kakšna so bila njegova pričanja o spolnem nadlegovanju. V zvezi s tem je sicer sodišče prve stopnje v sodbi na strani 18 zapisalo svojo presojo in se je oprlo na izvedensko mnenje dr. T., vendar pa bi se moralo vprašati tudi, ali zanikanje dogodkov ni zaradi tega, ker jih enostavno ni bilo, ali pa vpliva njune matere, kakor tudi stare matere T. G.. Med drugim tudi zato, ker je primeroma učiteljica N. G. L. K. spraševala kaj pomenijo besede „fukanje, pizda, drkanje“, pa K. ustreznih odgovorov glede vsebinskega razumevanja teh besed ni vedel povedati. S tem pa se, kot opozarjata obe pritožbi sodišče prve stopnje prav tako ni ukvarjalo, čeprav je mogoče ugotoviti iz sodbe na strani 16, da sta oba oškodovanca vzgojno zanemarjena otroka, pri katerih je laganje v takšni razvojni dobi še zlasti pogosto.

Skratka, ker je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka glede vprašanja dokazov, na katere se opira (izjavi obeh privilegiranih prič, oškodovancev), da se ni ukvarjala z vprašanjem ali sta razumela privilegija, da se lahko odpovesta pričanju, nadalje, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 3. odstavka 236. člena ZKP na katerega je smiselno opozorila obramba že v postopku dokazovanja pred sodečim senatom, sedaj pa tudi v pritožbi in ker je tudi dejansko stanje nepopolno, s tem pa tudi zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo.

K pritožbi okrožne državne tožilke: Sodišče prve stopnje je v sodbi na strani 22 zapisalo, da pomotoma ni bil izpuščen iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja tekst „da je bilo dejanje storjeno z uporabo sile, saj je K. zaradi njegovega upiranja od zadaj za roke močno držal njegov oče A. Š.“ (točka II. Izreka) in „… kar K. ni hotel storiti, zato ga je od zadaj za roke prijel oče A. Š.“ (točka I/2 izreka). V pravni opredelitvi je sodišče prve stopnje obe dejanji opredelilo kot temeljni in ne kot kvalificirani obliki, kar je bil tudi sicer predlog državne tožilke v spremenjeni obtožnici. Povsem neupoštevno je pojasnilo v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje, da „pomotoma ni izpustilo“ iz dejstvenega opisa ravnanje Š.. Sodišče mora po 7. odstavku 364. člena ZKP navesti določno in popolno katera odločilna dejstva kaznivega dejanja, ki je opisan v izreku sodbe šteje za dokazana ali nedokazana. V kolikor ugotovi, da kakšno dejstvo ni bilo dokazano potem, kar velja za obravnavani primer glede uporabljene sile, kaznivo dejanje takšnega dejstva v izreku (krivdoreku) ne sme vsebovati. V kolikor sodišče takšno odločilno dejstvo iz obtožbe povzame v izrek, ugotavlja pa, da ni dokazano, na takšen način sodbo obremeni s kršitvijo iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero smiselno nakazuje pritožba, čeprav navaja, da sodbo glede tega vprašanja izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi okrožne državne tožilke, ni pa se zaradi takšne odločitve ukvarjalo še s pritožbenim razlogom državne tožilke zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Sodišče se bo v ponovljenem sojenju najprej moralo ukvarjati z vprašanjem ali sta upoštevni izjavi obeh oškodovancev, ki jih je pridobila v preiskovalnem postopku preiskovalna sodnica, ali je morebiti podana zaradi nepravilnega zaslišanja oškodovancev kršitev iz 1. odstavka 240. člena ZKP, ki bi vplivala ali mogla vplivati na pravilnost iz zakonitost izpodbijane sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).Nadalje se bo moralo ukvarjati z vprašanjem ali uporabi določbo 3. odstavek 236. člena ZKP glede na dokazni predlog obtožencev, zlasti obtoženega Š. za zaslišanje privilegiranih prič. V kolikor oškodovanca ne bosta mogla razumeti pomena pravice, da nista dolžna pričati v obravnavani zadevi in v kolikor bo sodišče še nadalje ugotovilo, da oškodovanca ne moreta biti dokazna vira pri ugotavljanju krivde, zlasti če ne bo dokazne aktivnosti obrambe po 3. odstavku 236. člena ZKP, se bo moralo še nadalje sodišče prve stopnje ukvarjati tudi z vprašanjem, ali izločiti zapisnika o njunem zaslišanju iz kazenskega spisa. S tem pa se postavi tudi vprašanje o izločitvi izvedenskega mnenja izvedenke prof. T. in posledično odreditve novega izvedenca, vendar pa iz procesnih in ne vsebinskih razlogov. Nadalje bo moralo biti prvo sodišče pozorno zaradi navedenega pravila dokazovanja v kazenskem postopku glede obremenilnih in razbremenilnih dejstev ali je Z. G. učiteljici K., N. L. G. o spolnih zlorabah povedala v januarju 2005 ali po 5.2.2005, kakor tudi glede presoje o negativni analizi iskanja bioloških sledi na spodnjem perilu oškodovanke T. Š., razbremenilni navedbi ginekologinje Š. G., da pri ginekološkem pregledu T. Š. ni omenjala spolnega nadlegovanja, kakor tudi ostale okoliščine, na katere je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno opozorila obramba obeh obtožencev. V zvezi s pritožbo okrožne državne tožilke pa bo moralo ugotoviti ali je, v kolikor bo razsodilo o predlaganem krivdoreku po obtožbi, podano kaznivo dejanje z uporabo sile pri oškodovancu K. Š. in v kolikor bo ugotovilo, da sila ni bila dokazana, bo moralo pri razglasitvi sodbe kvalificirano okoliščino iz dejstvenega opisa pri kaznivih dejanjih izpustiti. In še nadalje, v kolikor bo ugotovilo v ponovljenem sojenju, da je bila sila uporabljana, bo moralo presojati ali velja za navedena kazniva dejanja pravna opredelitev po kazenskem zakonu, ki je veljal pred 1.11.2008, ki pa seveda vpliva tudi na zbornost sojenja pred okrožnim sodiščem.